Iz Ljubljane 11. marcija
Slovenski narod, 13. marec 1874
[Izvirni dop.] (Kranjsko planinsko društvo.)
Kolikokrat me je srce bolelo, ko sem pred dvema letoma po Švici potoval ter se na tujem svoje lepe slovenske domovine spominjal. Tudi naša Slovenija ima — tako sem premišljal — veličastne gore in romantične doline, prijazna gorska jezera in cvetoče planine, a gdo jih pozna, gdo se briga zanje? Niti domači sinovi ne! In Če tuj turist zaide v naše lepe pogorske kraje, koliko neprilik ima, predno se mu posreči, da najde zanesljivega vodnika, človeško postrežbo, borno bivališče. Večkrat mu niti za drag denar ni mogoče dalje priti in če po dolgi, trudapolni, zanemarjeni stezi pripleza na vrh veličastne gore, potem mora vesel in zadovoljen biti, če mu boječ in zarobljen pastir hoče dati prenočišča v nesnažnem planinskem stanu, kruha in kislega mleka. Take primitivne razmere po naših gorskih krajih pač ne morejo mikati in vabiti tujih turistov, da bi po naši deželi potovali in svoj denar v njej puščali. Vsak gre raje na tuje, v Švico, gder zapravi tisti denar, katerega bi pri nas potrosil, pa vse drugače in lepše živi. Tam nahaja polno zvestih, zanesljivih vodnikov, ki človeka za mal denar spremljajo po najvišjih gorah; tam najde postrežljivih ljudi in dobre postrežbe; tam najde lepo obdelane in izpeljane steze na vsako kolikaj spomina vredno goro; n. pr . na Pilatu, 5665′ visoki gori, lahko prenoči v prijaznem hotela, na Rigi – Kulm, 5541′ nad morjem, se lahko pelje po dveh — železnicah in na vrh dospevši se lehko okrepča — ne s kislim mlekom in črnim kruhom, nego z ognjenim šampanjcem in najboljšo pečenko. In ta komfort, katerega v Švici povsod nahajaš, privabi vsako leto na stotisoče tujih turistov v lepo deželo, ki lep denar v njej puščajo.
Pri nas seveda ni upati, da bi se tak komfort kedaj vpeljal, a nekaj se vendarle da storiti. Zatorej mislim, da so gg. prof. Valenta, dr. Moše in Ottomar Hamberg v Ljubljani pravo zadeli, da so preteklo soboto zvečer “k zlati zaponi” nekoliko ljubljanske gospode povabili v posvet, kako bi se dalo ustanoviti planinsko društvo za naše kraje. Shoda se je udeležilo blizu 30 gospodov. Sklenili so soglasno, da se za vso kranjsko deželo osnuje “Planinsko društvo Kranjska” s s sedežem v Ljubljani. Namera društvu je: spoznavati Alpe sploh, posebno pa v domači deželi; skrbeti za dobre vodnike, ki bi morali po določeni ceni popotnike po gorskih krajih spremljevati; skrbeti dalje za to, da se na gore, od koder se vživa lep razgled (Snežnik, Nanos, Javornik, Blegaš, Triglav, Mangart, Stol, Storžič, Zaplota, Kočna, Grintovec, Velika planjava itd.) napravijo dobre steze, da se postavijo na njih koče za prenočevališča in da se na ta način razširi poznanje naše domovine mej njenimi lastnimi sinovi in da se privabi kaj tujih turistov v deželo. Osnovalni odbor (prof. Valenta , dr. Moše in Ottomar Bamberg) se je pooblastil, da naj kar najhitreje v tem smislu sprejeta pravila vladi predloži in po tem, ko vlada pravila potrdi, takoj osnovalno skupščino skliče. Ker bi pa “kranjsko planinsko društvo” tudi potem, ko bi si na deželi še veliko družabnikov pridobilo, vendar ne imelo dovolj dohodkov, da bi moglo svoj namen po polnem izpolnovati, zategadelj se je dalje tudi sklenilo, da stopi v zvezo z “nemškim in avstrijskim planinskim društvom”, ki je osnovano na federalni podlagi ter ima že 5000 družabnikov, torej toliko dohodkov, da svojo sekcije lahko izdatno podpira.
“Kranjsko planinsko društvo” bode torej na eni strani samostalno društvo se svojimi pravili, na drugi strani bode pa kot sekcija “Kranjska” v zvezi z nemškim in avstrijskim “Alpenvereinom”. Tako bode od dveh strani dobivalo pomoč, da bode svoj naloglo izpolnjevalo. Ker pa to društvo s politiko nima prav čisto nič opraviti, zatorej se ga vsak bodisi Slovenec ali Nemec z dobro vestjo lahko udeleži. Združite se v njem vsi gorski prijatelji v slavo in čast naše lepe domovine!
P.
