Slovenska Švica

Slovenski narod, 17. september 1872

V zmirom množečem se številu prihajajo omikani tujci in našinci iz daljnih krajev ogledovat in občudovat krasne solčavske planine, ktere bo najvišje na slovenskem Štajerji ter glasovite zaradi svojega divje romantičnega obraza. Da, v istini ponašamo se lahko Slovenci ž njimi in je spoštujemo našo “Švico slovensko”, ki je gotovo vredna, dajo obiskujemo pogosto; kajti tukaj živi še po jeziku in duhu krepko slovensko koleno neoskrunjeno po zapeljivih tujih šegah in razvadah. 

Obiskati “Švico slovensko” bil je tudi nam peterim mladim ljudem mikaven povod, da smo nastopili težaven pot v solčavske planine. Iz Mozirja do Ljubnega je še cesta dobra, pa za Ljubnim do Luč je za vožnjo malo rabljiva in nevarna, ker suče se med visokimi hribi na kamenitih obalih od skale do skale bobneče in peneče se Savinje, kar mika tujčevo tacega prizora nikoli še imajoče oko. Savinja tu ni več ugodna plavéni, le platanice po nji še spravljajo drvarji. Pri Lučah, lepi snažni vasi z župnijsko cerkvijo, loči se Lučniča od kranjske meje pritekoča od Savinje. Ker smo hoteli iti na 7420 čevljev visoko Ojstrico, zapustiti smo morali Savinjo ter dalje potovati kraj Lučnice. V Lučah pridruži se nam dijakom prijazni domači duhovnik namenjen tudi na Ojstrico ter nam oskrbi spretnega vodnika in močnega hranonosca. Tako je štela naša družba osem oseb. 

Drugi dan, bilo je 21. avgusta, odrinili smo veselega srca iz Luč. Jasno ko ribje oko je bilo nebo in solnce je že segrevalo. Kake male pol ure gremo še kraj Lučnice. Sedaj pa, dragi potovalec, moraš začeti v hrib, na kterega vrhunec še le dospeš v kakih sedmih urah. Vsaka stopinja deloma med hladnimi smerekami deloma tik vročega skalovja te vzdigne višje, dokler da dojdeš na lepo zeleno Planico, kjer stanuje premožen kmet Planinšek kot graščak v sredini svojega 365 oralov velicega posestva. Gostoljubno te sprejme, ako v tvojih žilah teče neskvarjena kri slovenska, ker je narodnjak. Ta je najvišje stanujoči kmet in od todi naprej ne najdeš več nikako hiše razven bajtic pastirskih. S Planice dalje začne se težavniša hoja. Steza zelo strma zgubljava se, ker po nji le pastirji gonijo svojo čedo vsako leto enkrat gori in doli. Tu še nahajaš mnogo smerečja in borovja in pa dosta perholjadi in suholjadi starih dreves, za ktere se ne briga skrbeča roka človeška. Tako prideš na goro Rebro, ki daje proti južni strani krasen razgled. Vidiš tamkaj visok z drevjem obrašen Rogač in zelen Podvolovlek, kjer so ovčarji in volarji s svojo živino. Z Rebra dalje hitečemu stoji ti na desni skalnati Tolsti vrh, na levi pa nižje bregovje še zeleno. Sedaj začne premenjavati se rastlinstvo. Čarobno duhteče, z rajskimi barvami pisane planinske cvetlice kinčijo stezo, redek rasen mecesen, le košutje (pinus humilis) vije se po skalovji, da zakriva belo golino. Nahajaš vže snega po globokih zijavkih, s kterim si lahko žejo gasiš, posebno ako pomešaš vinsko kapljico s snegom, imaš kaj hladiven požirek. S hitrostopom naprej korakajočemu spremene se ti tudi tla v trdo breberišče in s trudom dojdeš na Desko, s ktere vidiš proti severu zaželen svoj cilj Ojstrico. Pa nij mogoče kar bližati se Ojstrici, ampak moraš iti v globoko rupo, ktere en del je planinsko jezerce napolneno z deževnico in s snežnico. Tukaj napajajo pastirji svojo drobnico, ktero okolo po širokih vrhuncih pasejo in radi oni ponujajo potovalcera solčavskega sira in kislega mleka. 

Ko smo vže videli Ojstrico, bilo je “le naprej, le naprej” naše geslo, ker bila je četerta ura popoldne in radi bi gledali iz Ojstrice solnčni zahod. Tako smo došli v podgoro Ojstričino. Pa kako smo se začudili, ker vidimo med taktni skalovjem lepo zeleno ravnino kakih tri sto korakov dolgo in ravno toliko široko. Imenujejo to ravninco “Korošca”. Tukaj je merzel studenec, ki lije hladno krepčalo žejnim popotnikom. Tukaj ima ovčji pastir malo utico iz samega kamena brez malta napravljeno, kjer smo svoje reči pustili, da bi leže v hrib šli; kajti pred nami visoko v sinji zrak je molela siva Ojstrica iz apnenca ter nas klicala na svoje teme. Nastopimo najtežjo pot in le s hribskimi palicami smo si naprej pomagali od skale na skalo, od pečine do pečine. Kmalu pa se izgubimo tako v pečevji, da ne bi mogli dalje brez vodnika, ne vedoči, kje je Ojstrični vrh. Šli smo tudi po snegu in ledu kratek čas. Kterim je motila visočina glavo, skušali so iti tudi po štirih, le naš neustrašeni vodnik je skakal kot jelen iz nevarnosti v nevarščino. Na Škarje (tako imenujejo Ojstričino zvezo z Brano) prišedši si malo odpočinemo. Tu ne rodé več tla nikake zelenjadi in obstoje le iz razpokanega in lahko lomljivega apnenca, kar je zadaj gredočemu pogubno, zatorej je ta del pota najnevarniši. Pa nič se bati nij treba. Kdor veliko sveta premeri in ima krepke noge, so tu gori prikobaca, ako ne po dveh, pa po štirih. Tako smo tudi mi dospeli na od vseli strani iz vrtoglavega propada navpik moleči vrhunec. Vse nas je neka divna moč obdala in groza nas spreletavala. Dolgo smo stali brez glasu s trepetom obziraje prirodo krasna čuda. Srce nam je trkalo hitreje od veselja in solze nam je rodila radost. O blagi razgled na vso štiri strani! Proti severu leži pred tebo cela Koroška in v daljavi tam Veliki Zvon, ki jo imel glavo z meglami ovito, kakor bi žaloval, da zatiravajo tam njegov slovenski narod inorodniki strastnimi napadi na njegovo sveto reč. Proti večeru so v bližini gora Rinka s štirimi glavami, Brana, Dedec, Baba, Konj, pod nogami pa Logarska dolina in šumeči slap Savinje, v daljavi pa slovenski velikan Triglav, cela Kranjska z belo Ljubljano, v kteri še je močna slepa ljubezen do inostranstva, in proti jugu in jutru stoji ti pod nogami Kamnik, cela gornja in spodnja Savinjska dolina in v bližini gledaš na hrbet 6489′ visoke Radohe. 

Stali smo skoro v sredini Slovenije in duh naš je bil nove moči iz krasnih podob. Ko se nam je nasitilo oko, zadonela je iz naših grl lepa pesmica: 

Visoko vrh planin stojiim 

V voselji rajnkem tu živim i. t. d. 

ktere še nismo nikoli z večo navdušenostjo peli, kot tukaj v grozni višavi; ginljivo taleče donel je jek od pečevja in k našemu začudenju oglasi so v lepi Logarski dolini deklica ter jame ravno tako popevati. 

Hladna sapica nam je pihljala nasproti iz doline in vetriček pripodi po skalovji meglico, ktera zagrne ves obzor na vzhodno stran Ojstrično. Solnčni žarki od zahodne strani na meglico padajoči uzročili so mavrico, ktera se jo počasoma čisto s krožila ter obdajala kot krasen venec senco vsakega na meglici h svojimi sedmerimi barvami. Meglica je dolgo mirno ležala in mi smo se veselili divne igrajoče natore. Sedaj je tudi vže luč solnčna hirala, njeni žarki so oslabeli in vtopila so je v svoji zlati bliščobi. Poldrugo uro smo bili na gori in prehitro nam je čas potekel, morali smo vrniti se zopet v podgoro. Hoja doli je, seveda, težavnem kakor gori, pa vsak ide z radostjo napolnenim srcem leže. Temna noč je svoje črne peruti črez skalovje prej razprostrla, ko smo došli v podgoro in žarki ponočnih luči razsvitljevale so jasen obok. Pod goro na ravninico Korošco prišedši smo zraven zanečenega ognja položili naše trudapolne ude in pod jasnim nebom prenočili. Po noči je tudi luna bleda razlila svojo sreberno belo svetlobo črez nas, ko nam jo pripovedoval vodnik stare povesti. Ko pa je napovedala rumena zarja mladi dan in še berlelo lučice na nebu, odrinoli smo ter prišli do solnčnega vzhoda nazaj na goro Desko, kjer smo občudovali vzhajajočo solnčice, kako poganja najprej rujne žarko po nebeškem oboki, poslé pa se prikaže trepetajoče v svojem ognjenem veličastvu. 

Hoja na Ojstrico ostane nam vsem v blagem spominu, ker nijsmo nikoli toliko čutili in videli v tako kratkem času in priporočamo to hojo tujcem, posebno pa našincem, ki se vozijo za drago novce dalječ po svetu, ali krasote svoje mile Slovenijo pa še ne poznajo. 

K—i.

Napiši komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja