Slovenec, 5. decembra 1874 (dLib.si)
19. nov. je hotelo dvanajst laških delavcev iti čez St. Bernhard domu in so kljub hudega vremena in nevarnih cest skušali priti čez prelaz ali pa do zavetne hiše, kakor bi že šlo. Na polovici pota se jim pridružita dva meniha, pred kterima sta koračila samostanski sluga in velikansk pes; ti so po samostanskem redu na poti iskajoči popotnikov, kterim bi se bila kaka nesreča prigodila. V tem hipu začne še huje mesti. Kar se pridrvi zmrznjen vrtinec ali hudournik (hribovci ga imenujejo “neura”) po zraku, ki pobira ravnokar padli sneg po tleh in popotnike kmalo popolnoma zajame. Prva rajda, pri kteri je bilo pet laških delavcev, oba meniha, sluga in pes, zgine brž v globokem sneženem navalu; sedmeri drugi, ki so šli za njimi, so bili blizo tega kraja ravno tako ob tla pometani. Na to mrtvaška tihota.
Slednjič se izkoplje sedem zadnjih izpod snega. Rešeni so bili in poskušajo izkopati tudi svoje tovariše, pa vse prizadevanje je bilo zastonj, zato so se vrnili tje nazaj, od koder so bili zjutraj odrinili. Enemu prvih se je posrečilo z močjo obupnosti zriti skoz led, ki je bil na njem nakopičen; ta je bil menih Kontat. Ves krvav se je vlekel blizo poldrugo miljo daleč proč od groba, v kterem je ležal več ur zasut, ter dospel do prve koče, do tako imenovanega hospitala, ki je tik Velana. Tam so našli tega mladega meniha, ko je 27 ur sam brez hrane in pomoči prebil, njegovi sobratje iz samostana, ki so bili prišli iskat nesrečnežev; bil je že skoro brez vse zavednosti.
Kako li pa so v samostanu zvedeli o nesreči? Pes Turko se je bil izkopal iz snega in našel pot do samostana. Ko so menihi videli blago žival krvavo in vso polomljeno in potrto, jim je bilo koj jasno, kaj se je moralo zgoditi menihoma in hlapcu, zato so se brž napotili jih iskat. V koči najdenemu, ki je edini izmed zasutih sedmerih še živ prišel na dan, pritisnejo steklenico žgane pijače k ustam in ta ga poživi za toliko časa, da je mogel povedati, kaj se je zgodilo in kar je tukaj tako popisano, kakor je on pravil. Nekaj minut potem bil je mrtev. Njegovega tovarša in drugih šestero nesrečnežev pa še zdaj niso našli. To je največa nesreča na velikem St. Bernhardu za letom 1816.
