Slovenske novice, 05. julij 2000
Mojstrana, 4. julija – Vse več ljudi se odloča za planinstvo. Tudi to je eden vzrokov za številna reševanja, ki se zgoščajo v poletnih in prvih mesecih jeseni. Lani so gorski reševalci, organizirani v 17 postajah GRS po vsej Sloveniji, opravili 197 akcij in dolini vrnili 29 mrtvih, kar je dolgoletna povprečna bera smrti v gorah.
Javnost običajno zve za klasična in helikopterska reševanja, bolj malo pa o tem, koliko posamezna reševanja stanejo. Načelnik Komisije za GRS Dušan Polajnar z Dovjega trdi, da je praktično vsako reševanje cenovno različno, saj te podatke in obračune naredijo vodje reševanj, ko zanimanje javnosti ponavadi že uplahne.
“Znesek lanskega najdražjega reševanja je bil zaključen z vsoto 142. 870, 00 tolarjev. To praktično pomeni kritje stroškov desetim reševalcem, ki so bili vsak po 8 ur v akciji, plačano kilometrino za terensko vozilo in osebna vozila. Časovno krajša reševanja so polovično cenejša. Letošnja do zdaj najdražja akcija pa je stala 175 000 tolarjev. Reševalci postaje GRS Ljubljana so iskali pogrešanega in ga tudi ob pomoči psov, našli. Z Republiško upravo za zaščito in reševanje smo za letos podpisali pogodbo, da dobimo iz proračuna za našo dejavnost, ob normativu 430 gorskih reševalcev, 75 milijonov tolarjev. Denar dobivamo po dvanajstinah, porabljamo ga za skupno tehnično opremo, osebno in zaščitno opremo. Trudimo se, da bi ob upoštevanju dejansko porabljenih urah reševanj in ovrednotene obrabe opreme izstavljali račune. V primerih reševanj domačih planincev Zavodu za zdravstveno zavarovanje, v primerih tujih državljanov pa njim,” pove Dušan Polajnar.
Skupaj z ostalimi iz vodstva slovenske GRS se trudi, da bi z močjo argumentov prepričal večino obiskovalcev gora, da bi se dodatno zavarovala. Po vzoru na senčni strani Alp. Avstrijci imajo že drugo leto pod okriljem ene njihovih zavarovalnic, da ob vplačilu 250 šilingov (danes je to 3725,00 tolarjev) zagotavlja zavarovalnica za vso družino enoletno zavarovanje. To praktično pomeni, da krijejo stroške reševanj do 200 tisoč šilingov. Avstrijski reševalci vedno po reševanjih izstavijo račune.
Na sončni strani Alp očitno še ni zavarovalnice, ki bi prišla naproti slovenski GRS. Vedeti je treba, da stane ura velikega helikopterja Letalske policijske enote MNZ z Brnika 232.000 tolarjev (3900 sit stane minuta leta) brez 19 odstotnega DDV.
Kot nam je povedal novi poveljnik enote Vojko Robnik so njihovi piloti in operaterji za reševanja v gorah in prevoze reševalcev in zdravnikov opravili že za 39,5 ur letov. Z gora so pripeljali 26 živih in enega mrtvega in bili v eni iskalni akciji. Piloti so za potrebe zdravstva opravili še medbolnišnične prevoze 17 bolnikov in 13 dojenčkov v inkubatorjih in bili za te naloge 73 ur v zraku.
GRS ima tako s to enoto, kot helikoptersko eskadriljo 15 letalske brigade Slovenske vojske, dogovor za 100 ur poletov. Z uvedbo letošnjih dežurstev ob vikendih, na letališču je zdravnik gorski reševalec letalec in njegov kolega iz dežurne postaje GRS, kot član ekipe je prisoten tudi pripadnik Gorske policijske enote . Stroške dežurstev krije Republiška uprava za zaščito in reševanje. Aleš Zupanc, ki dela na RUZR in je tudi gorski reševalec postaje GRS Radovljica, nam je dejal da načrtno spremljajo stroške, da bi se dolgoročno laže odločali, komu nameniti več denarja. Vse je namreč odvisno od aktivnosti, čeprav nikoli ne bo univerzalnih meril za delitev.
Tako, kot verjetno še dolgo ne bo slovenske sodne prakse, kako ravnati v primeru objestnosti, kršitev, ki jih ugotovijo reševalci in posameznikom izstavijo račune za plačila. Osvežimo najbolj znan primer pred tremi leti. Takrat je eden planincev iz območja, ki ga pokriva velenjsko sodišče, opit razgrajal najprej v Triglavskem domu na Kredarici in nato metal kamenje z Malega Triglava na prijatelje, da niso mogli do njega. Mojstranški gorski reševalec Izidor Kofler, ki je tudi pripadnik Gorske policijske enote je moral takrat posredovati kot policist na najvišji nadmorski točki Slovenije. Da je skupaj z ostalimi mojstranškimi reševalci spravil navezanega planinca varno do Kredarice.
“Priče, ki so takrat pripovedovale, kako je bilo, so do danes izgubile spomin. Tudi storilec vse zanika. Samo žal mi je, da sem zamudil soočenje z njim. Na poti v Velenje sem imel manjše težave z avtom, zato sem nekoliko zamudil na sodišče. Ko sva lani s kolegom Kraljem šla iz Vrat na Kredarico in Triglav in tam izrekla nekaj blagih opozoril o neprimerni obutvi nama je eden planincev zabrusil nazaj, lahko vama, ko imata službene čevlje. Kar zavrelo mi je v glavi. V gorah uporabljam večinoma svojo obutev,” dodaja Kofler.
Letos so bili gorski reševalci v nekaj več kot 60 reševanjih. Tudi le trije mrtvi ( včerajšnja planinka pod Velikim Vrhom, alpinist, ki je umrl za ranami v bolnišnici in planinec, ki je umrl zaradi srčne kapi pod Šmarno goro) do zdaj kažejo na ugodno sezono. Poznavalci pa se bojijo, da je to le zatišje pred poletnim in jesenskim navalom tudi slabše pripravljenih ljudi v gore. Lani je namreč kar polovica mrtvih v gorah podlegla zaradi srčnih kapi. Zato so naprezanja lahko zadnje, kar ljudje naredijo zase. Povečuje se število reševanj jadralnih padalcev, reševalci ugotavljajo, da sta zdrs in padec še vedno vodilna vzroka za nesreče. Uspešno jima sledi telesna nepripravljenost, nepoznavanje terena in tudi pomanjkljiva oprema.
Mirko Kunšič
