Gorski svet se spreminja. Ne samo zaradi podnebja, ne samo zaradi turizma, ne samo zaradi infrastrukture, ki se vzpenja vedno višje. Spreminjajo se tudi ljudje, ki v gorah delujejo — in s tem se spreminja sama narava varnosti v visokogorskem prostoru.
Nekoč (še za njega dni) so bili gorski reševalci ljudje, ki so živeli tik pod gorami. Gorski vodniki, pastirji, oskrbniki, smučarji, domačini, ki so poznali vsak žleb, vsak prehod, vsak veter. Koče, kjer so bile ponavadi zaposlene tudi njihove boljše polovice, so bile njihova naravna postojanka, njihova dnevna soba, njihova opazovalnica. Če se je kdo poškodoval, so bili tam — ne kot služba, ampak kot del življenja.
Danes je drugače. Oskrbniki koč, gorski reševalci/vodniki so (pre)pogosto mestni ljudje, ki se v gore vozijo na izmeno v tam postavljene vikende, na akcijo, na dežurstvo.
Slovaška zgodba, ki je tudi naša: koče brez usposobljenih reševalcev
V slovaških gorah se o tem šepeta že leta. Na Slovaškem pa se je zgodba razkrila javno: z visokogorskih koč v Tatrah izginjajo tudi usposobljeni gorski reševalci in lokalni vodniki.
To niso samo profesionalci, temveč prostovoljni, pogodbeni reševalci, ki so bili desetletja del osnovne varnostne mreže. Na vsaki koči je bil vsaj eden. Vedeli so, kako se obrača vreme. Vedeli so, kje se ljudje izgubijo. Vedeli so, kako hitro pride noč. In vedeli so, kako deliti nasvet ter pomagati.
Danes jih (tudi) tam ni več.
Ko se je lani zamenjal najemnik Téryjeve koče, je z njim odšla skoraj vsa ekipa — tudi reševalci. Podobno je bilo dolga leta na Koči pod Rysmi, kjer ni bilo nobenega usposobljenega reševalca, vodnikov pa že dlje. Drugje jih je še nekaj, a sistem razpada.
Direktor slovaške Horske službe, Martin Matúšek, je povedal preprosto resnico: reševalci na kočah so ključni. Ne zato, ker bi nadomeščali profesionalce, temveč zato, ker so prvi pri poškodovanem. Ker znajo oceniti razmere. Ker znajo povedati, kje se nekdo nahaja. Ker so del gorskega prostora, ne obiskovalci.
Zakaj izginjajo? Ker jih nihče ne zahteva.
Lastniki koč nimajo nobene obveznosti, da bi zaposlovali usposobljene reševalce. Nekoč je bila to tradicija. Danes je to strošek.
Bivši načelnik prostovoljnega zboru Tatrske gorske službe, Jaroslav Švorc, je povedal: »Osebje koč so vedno tvorili izkušeni alpinisti, vodniki, smučarji, predvsem pa usposobljeni prostovoljni reševalci. To je bilo vedno.«
Danes ni več.
Koče postajajo turistični objekti. Oskrbniki postajajo upravljavci. Reševalci postajajo opcija.
Kaj to pomeni za gorski svet?
Gorska koča ni samo prostor za čaj, juho in prenočišče. Je varnostna točka, opazovalnica, prva pomoč, informacijska postaja, zavetje. Ko izgubi reševalca, izgubi del svoje identitete.
Profesionalci opozarjajo: brez reševalcev na kočah se poveča odzivni čas, poveča se negotovost, poveča se tveganje. Turisti in alpinisti so bolj prepuščeni sami sebi. Koča, ki je nekoč bila del reševalne verige, postane samo še stavba.
Neizogibna sprememba: gore ostajajo, ljudje se spreminjajo
Gorski svet se spreminja, ker se spreminjajo ljudje. Nekoč so bili reševalci del gorniške kulture. Danes so del sistema. Nekoč so bili domačini. Danes so profesionalci. Nekoč so bili na kočah. Danes so v dolini, kjer stojijo muzeji v katerih so zaposleni meščani iz velikih mest.
Gore ostajajo (skoraj) iste. A ljudje, ki jih varujejo, niso več isti.
Vprašanje ni, ali se bo sistem spremenil. Vprašanje je, ali se bodo znali prilagoditi — ali bodo znali ohraniti tisto nevidno mrežo, ki je desetletja varovala gorske poti, stene in doline.
Če je ne bodo, bodo koče ostale brez reševalcev. In gore bodo ostale brez ljudi, ki so jih nekoč poznali bolje kot sami sebe.
