Črjanske cajtnge, december 2010
Koča na Smrekovcu (1377 m) stoji na južnem pobočju tega ugaslega vulkana, na robu pašnika Roma. Mimo koče vodijo Slovenska transverzala, Koroška planinska pot, Planinska pot XIV. divizije ter 24 ur. Kočo upravlja PD Črna na Koroškem. Zgrajena je bila leta 1950 (prejšnjo so partizani med vojno zažgali). Sprva je bila v lasti PD Šoštanj, ki pa je kasneje vložil moči v gradnjo Andrejevega doma na Slemenu, zato je kočo prepustil Planinskemu društvu Žerjav. »Res, najprej je bil PD Žerjav, potem PD Žerjav-Črna, šele nato se je osnovalo črnjansko društvo! Podatke o tem si je nekoč skrbno zapisoval Drago Škoflek, dolgoletni planinski funkcionar,« razlaga o preteklosti sedanji oskrbnik koče Viktor Povsod.
Planinski dom nudi gostoljubje mimoidočim planincem, gobarjem, gozdarjem, lovcem ter nabiralcem ‘črnic in nateka’. Novejšo podobo je dobila koča leta 1977, toda v zadnjih letih se je nenehno obnavljala in letos so delo okronali še z najzahtevnejšim projektom – obnovo fasade. Fika, kot oskrbnika vsi kličejo, pripoveduje: »V zadnjih dvajsetih letih se je ogromno naredilo: nova krušna peč, še prej sanacija stropov z vratnimi izrezi, zadnji izhod za oskrbnika se je zazidal, že pred leti smo dobili nekaj novih postelj (od CUDV), tako da smo lahko železne zavrgli. Povečali smo bazen za vodo. Na vrhu Smrekovca smo postavili večjo piramido iz avtohtonega kamna. Leta 2000 smo kočo pokrili z novo streho, naredili so se ‘aherli’, vstavili smo nerjaveče vložke v dimnik. Velika pridobitev je bila tudi centralna kurjava na štedilnik, ki ogreva vse sobe, obenem pa nudi toplo vodo. Vmes se je podrla smreka na staro kočo, katere streha je bila kasneje začasno sanirana, a za naslednje leto je že pripravljen material za njeno dokončno ureditev. Predlanskim smo uredili kuhinjo, tako da ustreza vsem predpisom inšpekcij – namesto shrambe je sedaj umivalnica. Potem smo kompletno zamenjali okna stavbe. Uredili smo okolico, že nekaj let je pri vhodu telefonski aparat Telekoma – za nujne klice, dobili smo 31 novih postelj. No, in lani sem šel v akcijo za les, s katerim smo letos kočo na novo oblekli! Macesen sem dal razrezat in sušit. Stene imajo sedaj 6-centimetrsko izolacijo, parapropustno folijo, 2 cm zračnega mostu, zunanjost pa krasi macesnov les. In tik pred zimo smo uspeli obnoviti še strop v točilnici in na hodniku, in to z borovim lesom, ter namestiti nove, varčne žarnice.«
Na vprašanje, kdo je financiral vsa ta dela, Fika odgovarja, da so pomagali predvsem donatorji. »V glavnem sem vse sam ‘nafehtal’. Sodelovala sva s predsednikom PD Črna Milanom Savellijem, in sicer s pisnimi prošnjami. Na srečo poznam ogromno ljudi, tudi take na položajih, pa sem izkoristil naša poznanstva. To so ljubitelji narave in planinci, ki radi zahajajo na Smrekovec, zato podpirajo moje delo. Ker ne želijo biti imenovani, naj povem le, da so to tako predstavniki večjih podjetij kot manjši samostojni podjetniki, večinoma iz Šaleške doline. Zahvala gre tudi zgornjesavinskim kmetom. Pomoči s koroške strani pa skorajda ni bilo, razen treh izjem: rudnika, gozdne in banke. Omenim naj še nekaj prostovoljcev: Kranjčev Franc, včasih še Milan Savelli, ostali so pa spet Štajerci: Zdenko, Grega, Bukovec, Marjan Skaza …«
Z obnovitvijo koče so omogočeni lažji pogoji oskrbnikovega dela, dom je prijeten za obiskovalce, predvsem pa se je s tem koči podaljšala življenjska doba. »Rad pa bi dodal, da je žalostno, da Turistična zveza Slovenije ne podpira dejavnosti na planinskih postojankah, kot da vanje ne zahajajo turisti!« »Koča je zdaj najlepša daleč naokoli,« poudari, »bo pa potrebovala še dolgotrajno zaščito lesenega poda, nekaj jogijev in novo ograjo okoli stavbe. A če bodo ti veljaki, s katerimi sodelujem, še pri volji, bomo zamenjali tudi vsa razsušena, šestdeset let stara vrata.«
Kako se je spremenilo delo oskrbnika v zadnjih dveh desetletjih, odkar je Viktor Povsod upravnik koče? Ob razlagi svojega posla najprej s smehom pojasni: »Jaz sem oskrbnik, ki oskrbuje in dela, upravnik pa le upravlja kočo in nič ne dela! Res, delo se nam je precej olajšalo. Včasih sem hodil kurit po sobah in ko sem se vrnil v točilnico, je bilo spet treba gor, da sem naložil drva, če sem hotel prostore ustrezno temperirati. Tudi planinci so drugačni: tu se ustavljajo čez dan, le redki prespijo, izjema so tisti, ki delajo transverzalo, a še med temi je ogromno mobilnih. Današnji gorniki in pohodniki vse pogosteje pravijo, da nimajo časa, le redki se znajo umiriti in upočasniti. Včasih pride kaka manjša skupina zaradi družabnosti, kdaj pa kdaj pa se pripelje celo avtobus s štajerske strani. Pred kratkim je tu prenočeval starejši zakonski par: odločila sta se ponoviti prehojene poti iz mladosti, in to peš, pri tem pa na vsaki koči zapraviti 50 evrov! No, dandanes so planinci sodobnejši tudi pri hrani in pijači, vse več je vegetarijancev in diet. A lahko se pohvalim, da gre veliko moje hrane gostom v slast in da si mnogi privoščijo topli obrok. Radi naročijo tudi kislo mleko, a domačega je vsako leto težje dobiti, poleg tega pa inšpekcija zahteva pakirano varianto.« Mimogrede je treba povedati, da se veliko popije Fikanovega čaja, zanj ima oskrbnik ‘skrivnostni’ recept. Zgodi se, da kak planinec po desetih letih ponovno zaide v to kočo in ugotovi, da je čaj enako dober kot nekoč. »Najhuje je, kadar se poleti ob lepem vremenu skoncentrira masa ljudi, ki ji ne moreš ustreči niti fizično niti kuhinja nima tolikšne kapacitete. Takrat je Smrekovec oblegana točka s kupi avtomobilov, posledica so izpušni plini, hrup in več smeti. Vodjem projekta Natura 2000 sem že predlagal, da bi naredili pod kočo rampo, kjer bi uredili parkiranje, ali pa bi zaračunali prehod z avtomobilom. Pri tem se lahko krepko zgledujemo po Avstrijcih.«
»Odkar se ne kadi na kočah, je tudi drugače. Ko se je pojavila ta zahteva s strani PZS, in jaz sem med prvimi vztrajal pri tem, mi je marsikdo zabrusil, da ga ne bo več na Smrekovec. A večina se je sčasoma sprijaznila in so kmalu spet radi zahajali na kočo.«
Pečat daje koči prav oskrbnik, ki mora najti pravi pristop do planinca. »Obiskovalci so vseh sort in razpoloženj, marsikdo bi rad več pozornosti ob nepravem času. Težko je z nedeljskimi turisti z mestnimi manirami. Nekateri postanejo nejevoljni, ko jim ne pustim pripeljati psa v lokal ali jih opozorim, da pohodniške palice pustijo zunaj.« A Fika, če le utegne, se pomenkuje z obiskovalci, in če je pri volji, rad pogovor zabeli s kako svojo šalo. Njegove himalajske koze, ki se zadržujejo pri koči, razveseljujejo tako otroke kot druge ljubitelje živali. Ravno v zvezi z njihovo pasmo je nekoč naplahtal nekega veterinarja, češ da se jim reče halštadske pritlikave koze, in možak je potem doma prebrskal cel internet, da bi našel kaj več o pasmi. Kako se je pri naslednjem obisku hudoval nad Fikanom!
Viktor Povsod je po triindvajsetih letih (pred Smrekovcem je tri leta oskrboval kočo na Grohatu) ponosen, da je vzdržal tako dolgo in da si je pridobil stalne goste, obenem pa je hvaležen družini za podporo. In načrti? S tem delom bo seveda nadaljeval. »Če mu bo zdravje dopuščalo,« dodaja žena Minka, Fika pa takoj pristavi: »Če me ne bo prej pamet zapustila!«
Smrekovec je za ljubitelje narave lep v vseh letnih časih. Poseben čar ima pozimi, saj je v primerjavi z višjimi gorami lažje dostopen, vzpon nanj ni nevaren, ker ni plazovit, zanimiv je za turne smučarje, predvsem pa je sončen. Čeprav je sedaj, ko je Smrekovško pogorje pobeljeno s snegom, Fika med tednom zaprl vrata svoje planinske postojanke, bomo gorski zanesenjaki kljub temu pogosti obiskovalci te gore, ob vznožju katere se zdaj bohoti v svež macesen oblečena koča.
Irena Greiner
