Michele Gortani – človek, ki je goro (kot celoto) pripeljal v (italijansko) ustavo
Pri ildolomiti/altra-montagna je Luigi Torreggiani danes pripravil sestavek ob šestdesetletnici smrti Michela Gortanija, enega ključnih osebnosti italijanske »gorske misli« prve polovice 20. stoletja. Gortani je bil Karnijec, znanstvenik, gornik, politik in humanist, ki je kot eden redkih uspel doseči, da je bilo gorsko okolje kot prostor življenja zapisano v italijansko ustavo. Kljub temu ga danes pozna le majhen del tistih, ki živijo v ali pod gorami, še manj pa tisti, ki jih obiskujejo in si jih lastijo (morda tudi tisti, ki o Karnijcih pišejo vodnike).
Ta obletnica je priložnost, da se ponovno prikaže zgodbo — zgodbo človeka, ki je goro razumel ne kot kuliso, temveč kot živ organizem, skupnost, kulturo in usodo.
Gortani se je rodil leta 1883 v Španiji, kamor je družina začasno emigrirala zaradi očetovega dela. A njegove korenine so bile trdno zasidrane v Arti Terme in Cedarchisu, v srčiki Karnije, kjer je preživel otroštvo in mladost. Že zgodaj je z očetom hodil na dolge ture po karnijskih gorah — tam se je rodila njegova sposobnost opazovanja, razumevanja in razlaganja narave, ki ga je spremljala vse življenje.
Študiral je v Vidmu in Bologni, pri enaindvajsetih postal doktor naravoslovja, nato pa začel izjemno plodno znanstveno pot: več kot 325 objav s področij geologije, botanike, geografije, etnologije in zgodovine znanosti.
Leta 1913 je bil izvoljen v italijanski parlament. Po vstopu Italije v prvo svetovno vojno je postal prostovoljec pri Alpinih na karnijskem odseku fronte. Prav tam je storil dejanje, ki ga je zaznamovalo za vse življenje.
Kot strokovnjak je bil zadolžen, da pripravi poročilo o stanju vojske na fronti. Namesto olepševanja je napisal izjemno kritičen dokument, v katerem je opozoril na: slabo logistiko, neustrezno poveljevanje, nevarnost popolnega zloma obrambne linije.
Njegove ugotovitve so bile tako jasne, da bi — kot so pozneje ocenili — lahko preprečile (italijansko) katastrofo pri Kobaridu (Caporettu), če bi jih (seveda) upoštevali.
Namesto tega je bil Gortani kaznovan: tri mesece zapora v trdnjavi Osoppo.
Kaznovan zato, ker je povedal resnico.
Ko je nato konec oktobra 1917 prišlo do zloma fronte in bega prebivalstva, se je Gortani skupaj z ženo Mario popolnoma posvetil pomoči dvajset tisoč karnijskim beguncem, razseljenim po vsej Italiji.
Po vojni je postal profesor geologije, a nikoli ni postal kabinetni učenjak. Verjel je, da mora biti intelektualec v stiku s skupnostjo, da mora znanost služiti ljudem in prostoru. V tridesetih letih je skupaj z Giacomom Pittonijem objavil temeljno delo Lo spopolamento montano, eno prvih analiz depopulacije gorskih območij — teme, ki je še danes boleče aktualna.
Med nacistično in kozaško (ja prav se prebrali) okupacijo Karnije (1944–45) je vodil civilni odbor za pomoč prebivalstvu. Bil je posrednik, zaščitnik, človek, ki je s svojo avtoriteto in pogumom pomagal preprečiti maščevanja in celo načrtovano predajo celotne Karnije kozaškim enotam (žal politiki ne poznajo, ne smejo poznati zgodovine, da bi lahko prepoznali kdo je danes resnični sovrag).
Po vojni je postal eden ključnih akterjev pri oblikovanju Comunità Carnica, prvega modela medobčinskega sodelovanja na gorskih območjih. Leta 1946 je bil izvoljen v ustavodajno skupščino.
Tam je dosegel nekaj zgodovinskega: v italijansko ustavo je vnesel dva člena, posvečena gorskim območjem in obrti (člena 44 in 45).
Njegov cilj je bil jasen: gorski prostor ne sme biti obrobje, temveč središče pozornosti, prostor, ki ga je treba varovati, razvijati in ohranjati kot živ organizem.
Njegov znameniti govor (13. maj 1947)
Gortanijev govor je eden najmočnejših tekstov o gorah v evropski politični zgodovini. »V Italiji je regija, kjer se življenje vseh slojev odvija v razmerah posebne trdote in pomanjkanja … regija, ki jo država prepogosto pozabi, razen ko je treba naložiti davke ali vzeti vojake.«
V govoru je opisal goro kot prostor, ki ga država zanemarja, a ki kljub temu ostaja zvest, delaven, potrpežljiv. Pozval je k temu, da se gorskemu prebivalstvu končno prizna dostojanstvo, pravice in razvojne možnosti.
Njegove besede so danes še bolj aktualne kot leta 1947.
Michele Gortani je bil človek, ki je gorsko okolje razumel v celoti: kot naravo, kot kulturo, kot skupnost, kot identiteto. Bil je znanstvenik, ki je videl dlje od laboratorija; politik, ki je govoril resnico, tudi ko je bila kaznova(l)na; in gornik, ki je verjel, da je gorski svet prostor življenja, ne romantike in turizma, sploh pa ne množičnega …
Primorski slovenski biografski leksikon – Gortani Michele,geolog, speleolog, r. 16. jan. 1883 v Lugo (Španija) staršem iz Karnije, ki so bili tam delovni emigranti. Njegov domači kraj je Tolmezzo, kjer je preživel večino življenja in tam u. 24. jan. 1966. Tudi brat Luigi je bil pomemben znanstvenik. 1904 je končal U. v Bologni in pričel z geološkimi proučevanji karnijskih Alp. Po 1904 je bil asistent na katedrah za geologijo mnogih it. U. 1922 je postal docent, nato prof. Od 1924 do 1953 je bil prof. geologije na U. v Bologni. 1929 je ustanovil it. speleološki inštitut v Postojni in 1964 Karnijski etnografski muzej v Tolmezzu. – Po 1901 je napisal preko 320 strok. del. Temeljnega pomena so njegove geološke in morfološke študije s področja Karnije. Od raziskav na slov. ozemlju je objavil Gorizia con le Vallate dell’Isonzo e del Vipacco(1930), Guida della Carnia e del Canal del Ferro(1924–25), Grotte della Venezia Giulia.Po njem se imenuje na Kaninu eno najglobljih brezen v Sloveniji. Bil je član mnogih akademij in prejel veliko odlikovanj. Bil je večkratni drž. poslanec in senator. V rimskem parlamentu je obravnaval tudi vzroke poraza it. vojske pri Kobaridu (1917). Vsestransko se je zavzemal za razvoj karnijskega področja in bil med drugim tudi preds. karnijske gorske skupnosti. Njegova zapuščina je postala del Karnijskega etnografskega muzeja (Tolmezzo) in njegove knjižnice.
