Jutro, 12. junij 1939 – dLib.si

Čimbolj nam Ljubljana raste in se množi njeno prebivalstvo, tem večja postaja množica tistih, ki jim služijo markirane poti po božji gorski prirodi kot najcenejša zabava in razvedrilo od trde vsakdanjosti Te nepregledne vrste Ljubljančani smo posebno srečni, da do pod visoki gorski svet Kamniških Alp, tja v Kamniško Bistrico, nimamo več ko 40 km daleč.
V šibki uri železniške vožnje si danes lahko že v Kamniku, potem pa imaš pred sabo le 15 km pota. Prvih pet kilometrov, od Kamnika do Stahovice, ti res ne nudi dosti užitka, zato pa si bogato poplačan, ko se pomikaš skozi gorsko dolino ob šumni Bistrici. Zelenila, zraka, sonca in vode se tu navžiješ do mile volje. Vidite, takšna je nedolžna priroda Kamnika, nekaj docela drugega pa je tamkajšnji človek. Že staro ljudsko izkustvo je svoje mnenje zgostilo v narodno pesem, ki pravi:
Bela Ljubljana,
črn je Kranj, pisana Loka,
Kamnik pa us…n.
To staro pesem je oponašal že Janez Bleiweis, oče slovenskega naroda, v svojih Novicah na račun Kamnika, najdeš jo pa še vedno znova potrjeno. Še sedaj se lahko reče, da se Kamnik od tega nečednega vzdevka ni oropal, saj nam Ljubljančanom veselje in navdušenje do Bistrice kali in moti kar do neznosnosti. Ni čudo, da se bila Ljubljana takšnemu Kamniku ne more in noče približati, kakor si on sicer želi, ampak mu bo še dalje kazala svoj beli hrbet in lepe boke ter hodila na oddih rajši na gorenjsko stran, v neprimerno bolj oddaljeni triglavski svet ali Karavanke.
Šest let je minilo, ko se je pripeljal neke nedelje poln avtobus Kamničanov v dični Bohinj. Ogledovali so dražesti jezerske okolice, obenem so porabili priliko in trosili tiskano reklamo za svojo Kamniško Bistrico. Tedaj pa se je našel Ljubljančan in jim povedal nekaj prav krepkih očitkov, kako da je njihova Bistrica zanemarjena. Na vse to Kamničanom res ni preostalo drugo, ko da so zavihali rokave in obnovilo stezo — sami so ji dali prav neokusno ime »pešpot« od Stahovice gori do Konca, vseskozi nad desnim bregom Bistrice. Steza, ki je bila v veliko škodo Kamnika zanemarjena več kot dvajset let, je zdaj urejena. Ali ostalo je še vedno pet kilometrov silno prašne ceste mimo dolgočasnega kitajskega zidu, od Kamnika do Stahovice. Da bi turistom utrli stezo skozi vrbje ob levem bregu Bistrice, tega se Kamničani še niso domislili, ali namesto tega so uvedli zvezo z avtobusom, ki ga pa v resnici — ni. Če hočeš, nepoučeni človek, napraviti izlet v Bistrico in pogledaš v tiskane vozne rede, boš z veseljem opazil vsemu svetu objavljeno zvezo z avtobusom od Kamnika do Stahovice za pet, a do Kopiš za deset dinarjev. Ali dobra volja, ki jo prineseš s seboj iz ljubljanskega zidovja, te kmalu mine. Ko prideš s postaje pod kamniški Mali grad, te ob prihodu drugega jutranjega vlaka ne čaka noben avtobus z uradno določeno vozno ceno. Izročen si na milost in nemilost avtotaksijem, ki te odero kar za par kovačev. Dogodilo se je celo, da si se s šoferjem glede cene pogodil. Ali na poti iz Kamnika se avto nenadoma vstavi in na sedež prvega šoferja sede drugi. In ko je treba plačati, tedaj ni hotel ta voza o dogovorjeni vsoti ničesar slišati ter si bil prisiljen plačati, kolikor je zahteval. Drugod po svetu gre prometna politika dosledno v to smer, da bo premagovanje razdalj kolikor mogoče poceni, le Kamnik sili še danes prav po branjevsko v nasprotno smer.
Ko se tu javno pritožujemo, ne moremo drugače, kakor da apeliramo na mestno občino ljubljansko. Med njenimi nalogami je pa ni nobene večje, kakor je ravno skrb za zdravje svojega prebivalstva, zlasti manj imovitega, ki predstavlja ogromno večino. Zaradi tega ni bilo silno umestno, če bi vzela to tako potrebno avtobusno zvezo kar v svoje roke in nas rešila kamniške mòre enkrat za vselej.
Dr. Jože Rus