Smrt rabeljskega rudarja

Ponesrečenemu tovarišu J. M. v spomin 

Jutro, 11. junij 1939 – dLib.si

Žalostno je zaklenkal zvon. Njegov otožni glas je odmeval po dolini, se izgubljal proti vrhu Polovnika in pretresal srca, uboge duše revnih ljudi.

»Kdo je tako nenadno umrl?«« so se prestrašeni vpraševali. Groza in strah sta jim zasijala iz oči, z upadlih lic. 

»Rudarja Jožeta je ubilo v Rablju,« se je naglo širila novica. Ženske so zajokale, moške je zapeklo v prsih in iz izsušenih oči je kanila solza. Saj ni mogoče! Še predvčerajšnjim smo ga videli, kako se je smejal v veseli družbi. In odslej naj bi ga ne bilo več med nas? Novica je bila pregrozna. Črna kakor pošast se je valila po dolini. Ljudem je zastajal dih, ko so jo čuli. Ne, ni bilo mogoče, da ga je tako naglo pobralo iz njihove srede. In vendar je bila novica tako kruto resnična. 

V nedeljo je bil še doma. Vesel, z večnim nasmehom na bledih, usahlih ustnicah, je prišel k nam v družbo, s sivim, ogoljenim klobukom, ki mu je ležal malce postrani na glavi, v belem jopiču iz volnene preje, žametnih hlačah in copatah, kakor po navadi, vedno miren in dobre volje, čeprav bolehen. Še zmerom ga vidimo takega pred seboj, ubogega trpina, ki ni poznal sonca v življenju. Sedeli smo pri mizi, sami rudarji. In Peter, naš suhi in bledi tovariš, je pestoval svojega otroka in mu dajal piškot v rokce. Jože pa, ki je bil poreden, je dražil otroka, mu jemal piškot in mu nagajal, da je pričel glasno vreščati in se cmeriti, tako smešno ukazujoče in oblastno, da smo se vsi zabavali in smejali nedolžni igri. Takrat je bil Jože zadnjič med nami. Opoldne se je s kolesom odpravil do Loga, potem skozi predor pod Predilom v Rabelj. Pa zmerom ista pesem bovških rudarjev: ob petkih domov obiskat družino, pa delo je čakalo na majhni njivi, v gozdu pri drvih, na travniku pri košnji, za kravo, edino, ki je bila pri hiši, — in ob nedeljah spet nazaj. 

V torek ga je ubilo. Prižigal je vžigalne vrvice, mokre od vlage. V eni je bilo premalo svile in je prenaglo dogorela. Počil je prvi naboj in s silo treščil vanj, ko je še prižigal druge. Tovariš, ki je delal poleg njega in ga je tudi ranilo, je videl nesrečo in omahnil, a je vendar še stekel po pomoč skozi temni rov. Jože pa se je, ves polomljen, v groznih mukah splazil 20 korakov vstran in se zgrudil na vlažna tla. Prenesli so ga v rudniško bolnišnico. Srebnil je kapljo vode in potem izdihnil. 

Bil je že tretji iz naše vasi, v nekaj letih. Prvi je bil lep, krepak mož. Ko je vrtal v trdo skalo, mu je sveder odletel. Opotekel se je in telebnil z glavo naprej v globoko jamo, ki je zevala poleg njega. Z njim je delal Tone, visok in resen mož, in bil je priča njegove smrti. Nekaj let pozneje je Tone tesal in postavljal v rovu podloge in opore, pa ga je zasulo. Poleg njega je tedaj delal Jože, ki je prvi povedal novico njegovi ženi. Sedaj je ubilo še njega. Troje življenj, troje enakih usod. Drug drugemu so bili za pričo ob smrti, kakor da bi jim bilo tako zapisano že ob rojstvu. In vsem trem so se rodili poslednji otroci šele po smrti. In vsi trije so bili mladi v vojni, pa so se srečno vrnili. Jože je bil na Piavi še čisto mlad. Nakopal si je pljučnico, se izlizal, a je od takrat kar naprej kašljal. Po vojni je prišel domov, v svojo podrto in prazno vas. Zaneslo ga je v Rabelj. Ko so rudnik zaprli, je šel v tujino, v Francijo, in je tudi tam kopal rudo. Doma so ga čakala zelena polja, polna sonca in toplote, zdravja in življenja, čakala ga je Soča, vsa kipeča šumeča, lepa in bistra, čakali so ga temni gozdovi. Vrnil se je in kupil hišico pa njivo in se oženil s ponižnim dekletom tam gori iz Soče in je spet hodil v Rabelj. Z njim so hodili stoteri drugi, vsi revni. Žene so jim doma obdelovale nekaj plaht polja. Napol kmetje, napol delavci, kakor menda povsod po slovenski deželi, taki so vsi. In še posebej je takšna naša kotlina. Kako radi bi se zarili v svojo zemljo, delali na soncu in čistem zraku, da ne bi bili zapisani bolezni in smrti v rovih! 

Jože je hodil na delo ne le zase in za ženo. Rodil se mu je otrok, lep in prijazen, a ves bled kakor oče. Pestoval ga je in ujčkal, mu kupoval čokolade, ves srečen in vesel, da ga ima. Fant je rasel in se pametoval. Z velikimi očmi in bledimi lici je petek za petkom čakal očeta pod stopnicami domače hiše in vsakokrat stekel očetu naproti. Pa je zbolel in ležal teden dni. Oče je stal ob njegovem zglavju, obupano gledal v svet, tolažil in miril. Ko je otrok umrl, je umrlo v očetu vse upanje. Pred njim se je odpirala vsa črna prihodnost, prazna hiša in v njej žalostna žena, revna, nema, potrpežljiva mati. Vsak petek, ko se je vračal iz Rablja, se je razjokal. Čas je zacelil rano. Z novim upanjem je čakal drugega otroka, a ga ni dočakal. 

Položili so ga na oder v majhni beli rudarski hiši. Tam je ležal ves bel z obvezo preko okrvavljenega obraza, z zlomljenimi nogami in tilnikom. Na rokah so mu lepeli krvavi madeži kakor mučeniku. Prihajali so rudarji, bledi in upognjeni, se nerodno pokrižali, v očeh solze, v srcih žalost, in so ga škropili. Prihajali so v velikih trumah iz Čezsoče in Bovca, Soče in Trente, Loga in Žage, vsi tovariši v življenju in smrti: danes on, jutri drugi, zmerom isto trpljenje, zmerom isti strah na obrazih. Potem je bil pogreb: pred vozom rudarske svetilke, venec, križ, ženske, zadaj rudarji, dolga, nepregledna vrsta, vsi tihi in nemi, v žalost zatopljeni. Tudi jezero je bilo temno in gore so bile ovite v sive megle in vse je bilo žalostno kakor ljudje. In sredi jezera je bila kočica na produ otočka, vse tako, kakor je pel Gregorič. Ob grobu je duhovnik odmolil in spregovoril nekaj besed v italijanskem in potem v nemškem jeziku. Malo jih je bilo, ki so ga razumeli. Nekaj deklet je zapelo nemško slovo. Rudar iz Rablja je nazadnje trikrat zaklical: »Glück auf!« Nekaj se mu jih je odzvalo. 

Tako je šel Jože pod zemljo, pod tisto, pod katero je prebil svojo mladost in v kateri je grebel, ves moder od vlage in poten, da je iztisnil iz nje košček kruha. 

Bil je zopet petek. Ona je stala na pragu pred hišo in ga čakala. Ni verjela, da ga več ne bo. Prenaglo so ji ga iztrgali. Mimo so prihajali rudarji na kolesih, ukrivljeni, znojni in mokri obenem od majskega dežja. Ko je prišel zadnji, je vzkriknila in omahnila. Pod njenim srcem je bilo srce otroka, ki ne bo nikoli spoznal svojega očeta in ki bo morda zapisan isti usodi, da bo živ ril pod zemljo in kopal, da bo pol kmet pol rudar. Samo da ne bi tudi nad njegovo jamo nazadnje izzvenel tisti grozni: »Glück auf!« 

Bovški rudar

Napiši komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja