Marjeta Keršič Svetel je na svojih predavanjih (bolj rečeno izobraževanjih) pogosto zastavljala vprašanje, ki bi ga morali v Alpah slišati pogosteje: kaj sploh pomeni »divjina«? In zakaj ta pojem tako lahkotno uporabljamo – še posebej v turizmu, kjer ga propagatorji (kar lasje gredo pokonci ob povezavi »zaklad narave«) pogosto zlorabljajo, da bi prodali izkušnjo, ki z resničnostjo alpskega prostora nima veliko skupnega. Žal se Marjetin glas v javnosti ne sliši (več) dovolj, čeprav je (bilo) njeno opozorilo bistveno: divjina ni to, kar si predstavljamo. Vprašamo pa se lahko, če je po prvenstvenem vzponu v prej nedotaknjeni divjini stene – tam še divjina?
Nekaj o (alpski) divjini nam ponujajo tudi …
Divjina kot mit: produkt meščanske domišljije
Kot piše Andrea Pincin se beseda divjina v kolektivni domišljiji povezuje z začaranimi gorami, nedotaknjenimi gozdovi, deročimi rekami in samotnimi zvermi. A ta slika ni odraz zgodovine Alp – je produkt meščanske misli 18. in 19. stoletja, ki je v gorah iskala zadnji »neukročeni« del Evrope.
Primitivistična in pozneje romantična vizija narave je ustvarila idealizirano predstavo o gorskem svetu kot o čistem, pristnem, neonesnaženem Ednu, prostoru zunaj civilizacije, kjer vladajo »naravni zakoni«. Iz latinskega silva – gozd (Silvanus je tudi poimenovanje rimskega boga gozdov …), prostor zunaj naselij – je nastal koncept divjine kot nečesa, kar je ločeno od človeka, kar obstaja samo, če ga človek ne dotakne.
Ta predstava je postala eden najmočnejših alpskih stereotipov, kot opozarja antropolog Annibale Salsa: divjina je kulturni konstrukt, ne geografsko dejstvo.
Alpe niso pravljica, temveč kulturna pokrajina
V resnici so evropske gore – še posebej Alpe – prostor, kjer je človek prisoten tisočletja. Alpska (zastarelo in napačno za gorsko je »planinska«) pokrajina ni nastala kljub človeku, temveč z njim. Gozdovi, travniki, pašniki, terase, poti, planine, naselja – vse to je rezultat dolgotrajnega, vzajemnega odnosa med človekom in naravo.
Ta odnos ni bil destruktiven, temveč ustvarjalen. Alpska pokrajina je nastala kot harmoničen preplet naravnih danosti in človeške rabe prostora. Prav zato je tako raznolika, tako bogata in tako prepoznavna.
Ko danes govorimo o »neokrnjenih« alpskih gozdovih ali »divjih« travnikih, pozabljamo, da: travniki obstajajo samo zaradi košnje in paše, gozdovi brez človekovega upravljanja hitro propadejo zaradi lubadarja, kopičenje odmrlega lesa povečuje tveganje za požare, plazove in podore, opuščanje rabe vodi v zaraščanje in izgubo biotske raznovrstnosti.
Divjina v alpskem prostoru ni naravno stanje – je posledica pozabe, ko človek umakne roke iz prostora, ki je bil stoletja oblikovan z delom, znanjem in odgovornostjo.
Ko mit o divjini postane nevaren
Konceptualno zanikanje starodavne povezanosti med človekom in alpsko naravo ni le intelektualna napaka – je nevarno. Ogroža: gorsko gospodarstvo, kulturno krajino, biotsko raznovrstnost, varnost prebivalcev in obiskovalcev.
Salsa opozarja na globok razkorak med urbanim in gorskim kulturnim kodom. Mesto je divjino nekoč razumelo kot deviantnost, danes pa jo povzdiguje v vrednoto – čistost, pristnost, »naravnost«. A ta preobrat je ustvaril mitologijo, ki z resničnim življenjem v gorah nima veliko skupnega.
Alpe kot prostor odgovornosti, ne fantazije
Če želimo razumeti alpski prostor, moramo preseči romantično predstavo o divjini. Alpe niso zadnji košček raja, temveč življenjski prostor, kjer sta človek in narava stoletja sobivala v občutljivem ravnovesju. To ravnovesje je danes ogroženo ne zaradi »preveč človeka«, temveč pogosto zaradi premalo razumevanja, kaj ta prostor v resnici je.
Divjina v Alpah ni odsotnost človeka. Divjina je odsotnost razumevanja.
In prav zato je glas o spoštovanju in ohranjanju »nekoristnega sveta« tako pomemben – ker nas uči, da je treba alpski prostor brati, ne idealizirati; razumeti, ne izkoriščati; spoštovati, ne romantizirati.
