Indignatio je le navidezna nepristranost
Langtung Lirung je bil pred kratkim tudi (rezervni) cilj močne(jše) italijanske alpinistične ekipe, ki se je odpovedala Kimshungu, da bi rešila Holečka in Huserko. Pri Montagni TV so povzeli dramatično dogajanje …
Tudi če vrh Kimshunga (6781 m) za ekipo iz doline Aosta, ki se je pravkar vrnila iz Nepala, ni bil dosežen, je bila to še vedno globoka izkušnja, polna peripetij. Francesco Ratti je po vrnitvi v Italijo osvetlil njihov poskusa vzpona in reševanja naveza ekipe Mareka Holečka in Ondreja Huserke.
Odprava se je začela zelo dobro, hitro so se aklimatizirali in v enem tednu že opravili dve rotaciji na višini in določili linijo vzpona. Razmere na gori niso bile izjemne, veliko bolj suhe kot takrat, ko sta Emrik Favre in Francois Cazzanelli naredila prvi poskus leta 2016. Stene so bile tokrat bolj suhe, ledeniki so se močno umaknili, zato so morali poskusiti z druge strani, z vzhodne.
Razdeljeni v dve ekipi se je Ratti s Francoisom Cazzanellijem, Jeromom Perruquetom in Giuseppejem Vidonijem odpravil na glavni vrh Kimshung, medtem ko so se Roger Bovard, Emrik Favre in Stefano Stradelli odpravili proti Kimshung Sharu (6305 m), najnižjemu vrhu masiva.
Prvi poskus
Ko so bili napredni tabori organizirani, so morali nekaj dni počakati, saj je bil veter vedno zelo močan. Do 5500/6000 metrov je bilo še znosno, višje pa neznosno. Ko so se končno odločili za poskus, je bilo vsaj na začetku vse super. Preplezali so severovzhodni ozebnik, ki jih je privedel pod vrh. Od tam so nadaljevali po mešanem grebenu in prispeli pod zadnje snežno pobočje, ki vodi na vrh. Tam pa je res (pre)močno pihalo in postalo je nevarno nadaljevati in so se raje spustili.
Reševanje
Takrat so imeli še deset dni časa za drugi poskus in zadnja dva ali trije so se zdeli popolni, veter je pojenjal. Takoj ko so se odpravili v napredni tabor, so prejeli prošnjo za pomoč. Marek Holeček in Ondrej Huserka sta namreč odšla en teden prej na Langtang Lirung, na vrh nasproti njihovega baznega tabora. Že prej so jima sledili z daljnogledom in opazovali, kako sta prišla na vrh na 7227 metrih. Nato so ju videli, kako gresta čez goro na drugi strani, in izgubili sled za njimi. Pri sestopu na približno 5400 metrih pa je šlo nekaj narobe. Marek je prejšnji večer poslal SOS sporočilo in zjutraj so jih po radiu kontaktirali, da bi posredovali v pomoč. Niso pa dali veliko informacij, vedeli so le, da gre za padec v razpoko, drugega pa niso vedeli.
Poskus vzpona so italijanski alpinisti preklicali in začeli z organizacijo reševanja. Francesco in Teto sta se spustila do Marekovega in Ondrejeva baznega tabora, da bi vzpostavila stik z njunima sopotnikoma na odpravi, ostali pa so se skupaj s fotografom Damianom Levatijem začeli vzpenjati na ledenik, ki so ga preiskali z dronom. Opazili so njune sestopne sledi, ki so se ustavile pred razpoko. Blizu razpoke je bila rumena spalna vreča, ki jo je verjetno pustil Marek, da označil kraj. Vendar o njiju ni bilo sledi in s tako malo informacijami je bilo težko razumeti, kaj se je zgodilo. Celo dopoldne so nadaljevali s preleti z dronom, popoldan pa je prispel še helikopter iz Katmanduja. Helikopter je iskal Mareka, dokler je bilo svetlo, a ga ni našel. Zvečer so sestopili do vasi Kyangin Gompa, da bi imeli internetno povezavo in tako olajšali organizacijo pomoči za naslednji dan. Tam so srečali tudi Davida Goettlerja in Nicolasa Hojaca, ki sta takoj sodelovala pri koordinaciji reševalnih operacij. Sredi posvetovanja pa je nekdo odprl vrata. Bil je Marek!
Očitno v šoku je začel podajati zelo zmedene razlage. Potem je začel piti pivo, spil jih je gotovo petnajst enega za drugim, in to ostalim ni pomagalo razumeti, kaj se je zgodilo. Po njegovem pripovedovanju so domnevali, da je med spuščanjem po abalakovem načinu vrvica popustila in Ondrej je padel in končal v razpoki. Marek se je spustil v razpoko, toda njegov spremljevalec je bil pregloboko in preveč zagozden, da bi ga rešil. Z njim je ostal do smrti, nato pa se je vrnil na površje in odšel proti dolini. Kam je šel, je skrivnost!
Ondrejevo truplo so nato našli in izvlekli nekaj dni kasneje: bil je 40 metrov globoko.
Iz Marekove pripovedi dogajanja po padcu Ondreja v razpoko je moč razbrati nekaj vsebine. Alpinista sta bila predvsem močno načeta, močna utrujenost po nekajdnevnem vzponu, visoka višina je naredila svoje. Marek se je spustil v temo, kamor je padel njegov soplezalec. Šele ko ga je v ledenem temnem toboganu tipajoč našel, je v njegovem nahrbtniku načel svetilko, da je lahko v temi sploh videl.
Ondra je kričal: “Odpelji me ven, prosim!” Ondra je visel z glavo navzdol, z eno roko, ukleščeno. Približno dve uri je Marek porabil, da ga je rešil iz nevzdržnega tega položaja. Oba sta bila povsem izčrpana. Ondrini gibi so bili nenavadno togi. Najprej je Marek to pripisoval času, ki ga je preživel na mrazu, potem pa je razumel stanje. Zlomljena hrbtenica in otekle veke, ki jim v globino oči ni zmogel niti gledati. Ondra ni več čutil nog, roke pa so ohromljene visele ob telesu. Odzivi in zavest so bili popolnoma zmedeni, … trajalo je več ur, ki bodo Mareku za vedno ostale.
Kako se je rešil iz tega pekla in naslednji dan prečil divji ledenik, ni pomembno. Breme bolečine in podobe Ondre, ki jih bo nosil s seboj do zadnjega diha, bodo preganjale misli o samoobtoževanju: zakaj on in ne jaz? Ta bolečina je njegova in lahko jo le deli.
Kot je še zapisala Deborah Bionaz, se je Marek medtem vrnil domov in se sedaj ukvarja s predstavitvijo svoje nove knjige “Dotikanje sreče”. Mogoče ne ravno primeren naslov v tem trenutku, zato smo že prejšnjič v oklepaju dodali ne, …
