Kadar v planinah avrikli cveto

Drobni doživljaji v planinah, ko jih osvaja zapoznela pomlad

Jutro, 24. julij 1939 – dLib.si

Cvetno polje pod Golico

Temna, oblačna noč se je prevesila že proti jutru, obzorje pa je bilo še zabrisano in pogreznjeno v popolno temo, ko smo krenili s ceste na kolovoz in začutili, da se je začela pot dvigati. Eden izmed tovarišev je prižgal žepno svetilko. Oster stožec luči se je ujel na razdrapani, z debelim kamenjem posuti poti, odskočil na valovit pašnik se obregnil ob gosto grmičevje pa se hitro uravnal nazaj na pot. Pokorno so mu sledile oči, ko nam je vso okolico pogreznil v obupno, neprodirno temo. Pot je vijugala nekaj časa ob vznožju nižjega grebena; tesno ob njega se je prilepil gorski potok, ta se gnal med skalami v dolino, da je voda prešerno šumeč brzela mimo nas. V hladu nas je prešla zaspanost. Čvrsto smo korakali, molčali in slediti tovarišu, ki je vodil. Nepričakovano se je luč izgubila na desno vkreber. Bližnjica. Zagazili smo v blatno strmino drug za drugim, da nam je cmokajoče zapelo pod nogami. Strmina drče nas je prisilila, da smo se vzpenjali v poševnih ovinkih. Korak nam je omahoval, ravnovesje se nam je izmikalo in nahrbtniki so postajali vse težji. Končno smo, po vseh štirih preko gladkega, obsežnega debla, ki je vezalo utrjeno zemljo, prilezli na prejšnjo udobno pot. Za hip smo se ustavili, da si oddahnemo. Potok je šumel sedaj že nekje daleč pod nami. Prav narahlo se nam je v temi, ko so se je oči privadile, zarisal obris vzporednega grebena. Sredi njegovega pobočja je migotala in se premikala drobna lučka. Po spodnji poti gredo turisti na vrh! Ta misel nas je vzpodbodla in pognala naprej, tembolj, ker je bilo do graničarske karavle, kjer smo se zmenili za prvi odmor in pošten zajtrk ob jutrnjem svitu, še debelo uro hoda. 

Vizija solnčnega planinskega dne
Sredi strmega pobočja, ko smo imeli za seboj že daleko večjo polovico najnapornejšega dela poti, smo se nenadoma znašli med samim nežnim rumenim cvetjem. Zavzeti po nenavadno lepem prizoru smo obstali in večina je posedla okrog vabljive cvetlične grede, ki se je plazovito vlekla z gosto obrasle skale navzdol, šopki avriklovih cvetov so bili nasejani na gosto kakor zvezde na poletnem nebu jasne noči. Priroda je pogrnila mehko zeleno rumeno preprogo za višinski ples vzhajajočega pomladnega jutra. Umaknil sem se vrh skale. Medtem se je že zdanilo in pršenje, ki nas je zajelo pri prvem svitu, je že prenehalo. Globoko pod nami, nad vso savsko dolino je grozeče čepela črnosiva megla. Plast za plastjo so se dvigali nad njo visoko pod nebo beli oblaki zgneteni v fantastične oblike. Nad Julijskimi Alpami, ki jih je še pravkar skrivala mlečna meglena koprena, se je na severnem koncu malce odgrnila zavesa in mogočni vrhovi so se v novem, blesteče belem snegu razkazovali bahato kakor nališpani bogati svatje. Vrhu nad nami in njegovim bližnjim sosedom pa je jutranje solnce že posadilo na plešaste glave zlate okrogle kapice. Po bližnjem pobočju so se proti grebenu podile prozorne meglice: kakor čreda preplašenih ovc, ki ne vedo ne kod ne kam, pa se jih v trzajočem nemiru utrga zdaj tu, zdaj tam nekaj od tropa; nenadoma osamljene pa se slepo poženejo nazaj proti njemu in ga še huje vznemirijo.
Nepričakovano pa se je vse to pojanje nehalo, meglice so se potegnile v hipu kdo ve kam in odprl se je čist razgled na širno in valovito pobočje. V vsem svojem nevsiljivem veličastju se je prikazala planinska podoba v svojstveni barvni skladnosti. Skalovje, ruša, pisano planinsko cvetje, grmičevje in trava, vse je imelo svojo jasno izrazito barvo. Vsi odtenki so bili nežni in mladostni in so se zlivali v ugoden skupen vtis, ne da bi se v njem izgubljali. Pomlad, ki je že pred tedni posejala dolino z zelenjem ta cvetjem, se je tu gori komaj prebujala. V žlebu pod samim vrhom se je še skrivalo nekaj krp umazanega snega. Ptičji zbor v gozdovih pod nami je že vrvil svoje vesele jutrnjice. Njegovo poltiho žgolenje se je zlivalo s splošno tišino in ji dajalo barvo ta vsebino. Mir neskončnih razsežnosti, poln neznane tvarine, neopredeljive telesnosti in življenja se je razraščal pri sluškujočemu v grozeče omamljive občutke.
Polagoma me je zajemalo sproščujoče občutje, da odpada z mene krpa za krpo debelega oklepa neobčutljivosti za trušč, v katerega me je ukovalo vsakdanje delovno življenje. Prerajajočega me je zgubilo neodoljivo poželenje, da bi zajel čim več te očiščujoče kopeli, da bi se zagrebel in zaril v nekaj, kar z vsemi svojimi čuti niti nisem mogel prav dojeti, kar me je vleklo neusmiljeno k sebi, pred čimer sem pa čutil globok strah. Sproščenost me je zapuščala in tesnoba me je pričela dušiti: zazdelo se mi je, da sem izgubil vso težo in smisel za ravnotežje. Lahkega ko kosmič bi me mogel vsak sunek dvigniti in pognati v neznane globine te pretresljivo grozne tišine.
V tem se je v dolini nekje oglasil zvonček, vabeč v Gospodov dom. Izza skale v bližini je sfrfotala jata velikih ptic. Vsa moja brezglasna stavba se je zrušila in zavedel sem se, da se me je polaščala vrtoglavica. Obrnil sem se in si prižgal cigareto. Tovariši so se predali medtem lačnemu uživanju svojega provianta. Od rok do rok je krožila velika steklenica toplega čaja. Z resničnim užitkom sem se jim pridružil.

Čarovnica iz doline je zaplesala …
Kuhinja v planinski koči. Ob steni velik štedilnik, obložen z mnogimi majhnimi in velikimi piskri in posodami. V največji so topili sneg, da je bilo vode za čaj in juho. Nad štedilnikom je bila obešena dolga, močna žrd, na kateri so viseli najraznovrstnejši kosi obleke in perila: poleg raskavih moških hlač nežna ženska srajca, poleg irhovine božajoča svila. Vse je bilo nametano brez pravega reda drugo vrh drugega, vse je bilo mokro.
Štiri manjše mize so polnile srednjevelik prostor, poln planincev, graničarjev in domačih ljudi. Udržano je šla beseda med njimi in pogledi so jim prikrito uhajali proti oknu, po katerem, so polzele modre snežinke.
Zunaj pa je bučal snežen vihar, se srdito zaganjal v kočo, da so se ji stresale lesene stene. Njegovi sunki so rasli stopnjujoče, njegova pesem je pojenjevala, mirovala, se dvigala, naraščala, tulila, padala, izginjala in mirovala. Kakor da so hrumele silne vojske preko nas, se lokavo napadale sedaj na desni sedaj na levi in se grizle v besno neupogljivi borbi. Potuhnjena čarovnica iz doline se je dvignila in s prešerno škodoželjnim posmehom zagnala svoj vik in krik.
Lovec domačin je pripovedoval svoje lovske zgodbice. Zasoljene šale so ubirale glasen smeh — razpoloženje pa se ni moglo dvigniti in kmalu je tudi lovec nejevoljen umolknil. Nekdo se je domislil gramofona, rad bi bil plesal. Toda mencal je in mencal pa se ni mogel odločiti, končno se je premislil in se usedel nazaj za mizo. Ljudje so kadili in pili vsevprek. Bili so utrujeni, na poti v kočo jih je ujelo neurje, jih opralo do kože in zmučilo do upehanosti. Ko so s skrajnim naporom dosegli varno streho, so si oddahnili. Toda sedaj je bilo to že pozabljeno, vse bolj jim je rasla skrb, kako bo z jutrišnjo vrnitvijo v dolino. Na pot bo treba na vsak način, ker je bil naslednji dan že delavnik. V kotu za mizo je sedela Zlata punčka. Nekdo je vzdel to ime dekletu širokega obraza, rdečih, polnih lic, gostih rjavih las, živih oči in mično razvitih oblik. Tudi njo je popoldne pošteno utrudil vzpon v snežnem viharju, da so ji bile navrele solze v oči, ko se je vsa upehana sesedla na pragu koče. Toda kmalu si je opomogla in se pošteno razživela: nagajiva in presenečujoča z naivno dvoumnimi vprašanji in odgovori je burkala fante, da jih je imela kaj kmalu kopico okoli sebe. Iz nje in vas njene okolice se je širilo toliko zaželeno, neprisiljeno planinsko razpoloženje, v katerem utonejo moreče vsakodnevne skrbi. Tudi sedaj se je prenekatero moško oko oziralo k njej. Toda Zlata punčka se ni menila zanje. Sklonjena nad mizo je molčala in zamišljeno zrla v konico svinčnika, ki ji je podzavestno drsela po hrapavi mizi. Kaj ji je zagrenilo veselje? Izpod svinčnika se ji je oblikovala izkrivljena oblika avriklovega cvetnega kobula. Spomnila se je pisane cvetane, katere razkošje je s tako iskreno pobožnostjo uživala, ko se je vzpenjala proti koči. Mar tam spodaj tudi sneži in hrumi vihar? Zazeblo jo je ob misli na to možnost in v grlu jo je stisnilo. Mar bo ta divji utrip prirode uničil vse, kar je komaj oživela pozna planinska pomlad?
Nihče ji ni dal odgovora: zunaj je besnel vihar, zdelo se je, s podvojenimi silami, ko se je počasi praznila kuhinja in so ljudje utrujeni odhajali k počitku.

Borba za mrest korak v snegu in viharju
Petorica nas je vztrajala do zadnjega: razen domačinov so že vsi zapustili kočo, ko smo mi še vedno upali, da se bo zgodilo nekaj, kar bo pometlo z meglo, snegom in viharjem in nam bo solnce poslalo za slovo svoj planinski pozdrav. Končno smo morali tudi mi popustiti in se pripraviti na sestop. Skrbno smo zadelali s kopo raznih kosov pestrobarvnega blaga vse špranje pri obleki, kjer bi nam mogel sneg do živega. Tako »okinčane« bi nas bila najbrže vsaka predmestna maškarada vesela. Za slovo in pogum smo se brž okrepčali še s kozarcem vina, nato pa smo zlezli drug za drugim junaško skozi vrata. Stopajoč v gosji vrsti smo bili kar takoj sredi najhujšega meteža. Počasi, korak za korakom smo se pomikali preko najbolj izpostavljenega dela poti, ki je vodila skoro po vrhu grebena, čeprav je že dan in noč snežilo, na kamenitem goličavju skoro ni bilo snega. Le nekaj ga je bilo v kotanjah, špranjah in za večjimi skalami. Za turisti, ki so se spuščali pred nami, ni bilo nikjer sledov. V kratkih presledkih med silovitimi sunki viharja smo se poganjali naprej kajti ko je prižvižgalo izza skal sosednjega grebena, de je bilo treba krepko zasloniti z nogo za kamen, da je bilo mogoče vzdržati ravnotežje in ostati pokonci.
Pot se je kmalu začela hitro spuščati, z njo je popuščala moč vetra, zato pa je bilo vedno več snega, da se nam je vdiralo pod nogami. Zabrisani v megli so se počasi oblikovali globoko pod nami obrisi sedla med obema vrhovoma. Strmina stene v sedlo, ob kateri smo stopali oddaljeni le nekaj korakov, čeprav pri vzponu, ko je sijalo solnce, ni napravila na nas nobenega posebnega vtisa, je bila sedaj kar pošastna. Previdno smo se pomikali preko sklenjenega snežnega jezika. Ko bi nam bilo tu spodrsnilo, bi se bili ustavili šele kakih osemdeset do sto metrov niže med skalami … Veter je kmalu popolnoma ponehal, sneg pa nas je spremljal še par sto metrov pod vrh. Zadnje snežinke so padale nekaj nad avriklovo cvetno gredico. Tu je že deževalo, da je bila strma steza blatna in polna vode, ki si je po njej izdolbla strugo in drla navzdol. Noge, ki nam jih je strmina sama poganjala, so klecajoče čofale po rjavi brozgi. Pod prvimi drevesi smo se hip ustavili, se »demaskirali« kolikor se je dalo, in jo mahnili hitro naprej v dolino.

Zdravko Gosak

Napiši komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja