Slovenski alpinizem 2007
Jurij Uršič (1981-2007)
Juriju, našemu Jurcu v slovo
Že leta 2003, ko si prišel v alpinistično šolo na Akademski alpinistični odsek, si vnesel nekaj novega v naš »ferajn«. Hitro smo spoznali, da si nekaj posebnega. Tvoja zagnanost, želja po doživljanju novega, tvoja preprostost so se prijele marsikoga. Tvoj način doživljanja gora in sočloveka, soplezalca in vseh okoli tebe je bil tako pristen, iskren, dostikrat čustven in tako resničen, da se nas je res dotaknil.
Hitro si se vživel v naš svet. V svet plezalcev, ljudi, ki včasih ljubimo gore bolj, kot bi morda smeli ali pa bi naši bližnji, domači, radi videli. A tu ni poti nazaj. Tako kot nas so tudi tebe gore in njihova lepota prevzele, začarale, včasih uročile in mnogokrat smo se težko uprli njihovemu klicu. In takrat si rekel: »Gasa modrasa v nov trenutek, v novo izkušnjo, v novo doživetje!« In smo odšli, v prečudoviti gorski svet, novim avanturam naproti.
Živi! Živi polno! Tako si rekel ti.
Jurc, bil si MOŽ, kot se reče, kot si sam dostikrat rekel. V sebi si imel nekaj, kar te je gnalo tako močno, da si bil težko pri miru. Če nisi zatikal cepinov, prijemal grifov, si vihtel motorko v gmajni, »šraufal« vse po vrsti, bil »ta glavni« pri kaki debati ali pa plesal ska. Še zdaj se verjetno strese kaka ljubljanska, pa tudi kaka druga smreka, če kdo omeni tvojo motorko. Bil si tak, da je bilo treba vsak trenutek izkoristiti do konca. Dostikrat se je zgodilo, da si kako noč izpustil spanje, ker so te čakale nove dogodivščine in za spanec ni bilo časa. Koliko večerov smo si podaljšali v noč, ko smo sanjali in snovali plezalske plane! S teboj nas je povezovala ljubezen do narave. Kolikokrat smo se pogovarjali o domači kmetiji, o kateri si vedno govoril s posebnim zanosom. Tvoja ljubezen do zemlje, do dela. Včasih nismo razumeli, še večkrat pa smo ti te občutke zavidali. Si si pa znal vzeti čas za prijatelje. Znal si resnično prisluhniti in biti v oporo, ko te je kdo najbolj potreboval.
V tebi se je kopičila neizmerna energija, s katero nisi varčeval in si jo razdajal tudi nam, svojim prijateljem in ostalim. Energija, ki je neuničljiva, srčnost, ki je brezmejna, ljubezen, kije vsemogočna! Veš, Jurc, kako smo to čutili in kako bomo to pogrešali.
Težko je zapolniti list papirja, ko pa si bil tolikim toliko! Kot soplezalec, kot prijatelj, fant, sin, vnuk, kot učitelj, zavetnik, vzor in še marsikaj. Vse z dušo in ljubeznijo.
Bil si nam vzor moči, neizmerne moči, in pogosto smo se spraševali, od kod jo jemlješ. A ko se je vremenski stroj zagnal, ko so mraz, sneg in veter začeli tekmovati med seboj, sta se z Davorinom, tvojim dobrim prijateljem in plezalskim bratom, znašla sredi ledenega pekla, ki vaju ni hotel izpustiti z vrha tako mogočne gore. Želja je bila premočna, svet se je ustavil in utrnila se je zvezda.
Ostal boš globoko zasidran v naših srcih, kot Jurc, ki je rad gledal zvezde. In ko bo poleti ob prvi košnji zadišalo po senu, ko bomo izza ovinka zaslišali avto, ko bo topel veter potegnil čez greben ali pa ko bo padla prva snežinka, ko bomo sedeli na vrhu osvojenega vršaca in opazovali svet pod seboj, ko se nas bo priljubljena melodija dotaknila, ko bomo zaslišali glas prijatelja, videli njegov nasmeh, ko bomo začutili pravi stisk roke in bomo pomirjeni in še v toliko trenutkih, takrat se bomo spomnili nate.
In še bomo zahajali v gorski svet. Še bomo segali v višave, med bele orjake, v bližino zadnjih gnezd in prvih zvezd. Še bomo ljubili življenje, kot si ga ljubil ti. Še bomo iskali energijo, ki si jo izžareval, in Jurc, ne bomo te pozabili! Tvoja energija ne bo izginila. Še nekje šiba, se iskri in smeji.
Radi te imamo, Jurc. Bil si pravi Akademc in vedno boš z nami.
