Planinski vestnik 2007/04
Slavcu v slovo
Širne razglede, neskončna obzorja, nebrzdan smeh, ženske obline in drzne izzive je ljubil samotni jezdec – alpinist in morski volk Stanislav Šikonja – Slavc (1947–2007).
Rojenice mu v Beli krajini niso napovedale lahkega življenja, a so mu položile v zibko veliko mošnjo zanimivih izzivov in nenavadnih doživetij. Že zgodaj, v neizpeti deški dobi, ga je v uk v daljno Ljubljano peljala nuja po preživetju. Ljudje so se v upanju na srečo prijemali za gumbe, ko je Slavc kot mlad dimnikar hitel od hiše do hiše, požiral dim in saje ter se učil krutosti življenja. V Domžalah se je željno oziral za svobodnimi, nebeško belimi ojstricami v Kamniških Alpah. Vključil se je v tamkajšnje planinsko društvo in kamniški alpinistični odsek. Poln energije je kmalu osvajal navpičnice in strme stene. Postal je alpinistični inštruktor in gorski vodnik. Rad je prenašal svoje znanje na mlajše in hitel na pomoč tistim, ki so v gorah potrebovali njegove izkušnje in moč. Bil je izreden organizator in njegov polet je bil vsem za vzgled. Nekaj časa je delal tudi pri Planinski zvezi Slovenije, nato pa je skrbel za dimnike na kamniškem območju. Nemirni duh in podjetnost sta ga izzvala, da je ustanovil svoje podjetje. V času, ko izleti v tujino še niso bili tako preprosti, je organiziral vrsto planinskih, alpinističnih in smučarskih izmenjav s poljskimi alpinisti. Lepote in zanimivosti Tater je približal številnim prijateljem in znancem, bil pa je tudi vodja slovenskih skupin na uspešnih poljsko-jugoslovanskih odpravah v Hindukuš. Najprej je vodil alpiniste s kamniškega konca na Nošak v Afganistanu, nato pa še na Tirič Mir v Pakistanu. Ljubil je gore in njihove skrivnosti, zato se ni mogel upreti povabilu na afriška vulkana Mount Kenyo in Kilimandžaro. Na najvišji vrh Afrike je kar sam popeljal veselo družbo prijateljev, sanjal pa je še o drugih daljnih vrhovih.
Nemirni duh ga je vabil tudi k drugačnim skrivnostim narave. Užival je z vetrom v jadrih in na razpenjenih valovih. Morske sirene so ga zvabile na neskončna križarjenja po Jadranu in Egeju, pripovedovanje pomorskih znancev pa ga je mamilo na širna morja, h koralnim grebenom in v skrivnostne tropske zalive. Pred tremi leti je z majhno barko odplul na samotno pot okoli sveta. Prejadral je že vse oceane, tako rekoč pred vrati v domače vode, v Rdečem morju, pa mu je skrivnostna črna senca prekrižala pot. Čeprav se je že prej, sam zase boril z zahrbtno boleznijo, po brodolomu ni več mogel kljubovati močnejšemu sovražniku. Tudi hitra vrnitev k domačim zdravnikom mu ni pomagala. Kapitan Slavc je odplul na svojo zadnjo pot in njegov pepel zdaj vrtinči veter med vrhovi Kamniških planin, ki jih je imel tako rad.
Slavc, hvala ti za vsa doživetja, široki nasmeh in močno roko, ki si nam jo ponujal v prijateljsko pomoč!
Miro Štebe
