Planinski vestnik 2007/04
Miro Gregorin 1913–2007
Marca je tiho odšel Miro Gregorin, eden najstarejših slovenskih alpinistov. Prav zanimivo je, kako sva se spoznala. Oktobra 2004 sem v rubriki Naša smer obudil spomin na Janeza Gregorina – enega prvih plezalcev v Grintovcih. S takšnimi prispevki v teh hitrih časih ohranimo nekaj spomina na stare dni, za kar si sicer le redko vzamemo čas. Nedolgo po izidu oktobrskega Vestnika sem v telefonu zasledil neodgovorjen klic z ljubljanskega konca. Po navadi sicer ne odgovarjam na »neznane« klice, takrat pa sem naredil izjemo. Na drugi strani je zaškrtalo in oglasil se je starejši možakar, ki ni nič vedel o kakšnem klicu. Najbrž sem bil premalo prepričljiv. Prijazno sva se poslovila. Pa mi radovednost ni dala miru in sem šel pogledat v telefonski imenik, s kom sem pravzaprav govoril. Poizvedba je pokazala na Mirka Gregorina, Vaše 15 C. Kar nisem mogel verjeti! To je bil vendar Miro Gregorin, brat Janeza Gregorina, o katerem sem pisal! Skupaj sta že pred drugo vojno podolgem in počez preplezala Kamniško-Savinjske Alpe. Le koliko je star? Takoj sem poklical nazaj. Vendar je zvonilo v prazno. Čez nekaj dni pa je znova zazvonilo – spet z znane številke. Takrat je bila pri telefonu hčerka. Povedala je, da je njen oče prebral članek, da je bil z napisanim zelo zadovoljen in da sta se mi pač hotela zahvaliti. To naključje je bilo povod za obisk pri Miru Gregorinu in pogovor z njim smo z naslovom »To so bili lepi časi!« objavili v dvojni poletni številki leta 2005.
Brata Gregorin sta se rodila v Ljubljani, Janez je bil dve leti starejši (več o njiju v knjigi Blagoslov gora, SPD, 1944). Imela sta težko mladost. Mama jima je umrla, ko sta bila še majhna, Miro je imel komaj 4 leta. Ker sta bila tudi brez očeta, saj se ni vrnil iz Sibirije, sta živela pri družini Pengov. Močno sta bila navezana drug na drugega, zato je bilo Miru zelo hudo, ko je Janez tako mlad umrl. Imel je hudo srčno bolezen, ki ga je leta 1942 položila v prezgodnji grob, starega komaj 32 let.
Janez je začel plezati prvi, Miro nekaj kasneje. Janez je ugotovil, da je nevarneje, če pleza sam, zato je spodbudil še brata. Miro nam je takrat zaupal, da je začel malo zaradi »baharije«, nekaj pa tudi zaradi veselja do gora. Stena ga je vedno privlačila. Plezanja in tehnike sta se učila sama, običajno skupaj z Borisom Režkom in Vinkom Modcem. Trenirali so v Turncu pod Grmado; tiste skale je prelezel podolgem in počez. Plezal je največ z bratom, pa z Modcem in Režkom, Ogrinom in Omerso, tudi s Tinetom Orlom. Poznal je še druge – Čopa, Potočnika, Tominška … Ko je šel s šestnajstimi leti prvič čez steno, mu ni nihče verjel, dokler ni tega potrdil sam Joža Čop … V triglavski Steni je bil potem sam še velikokrat. Najraje je plezal Slovensko in Kratko nemško. V Julijcih je bil še v Škrlatici, Špiku …, seveda tudi v bližnjih Kamniških. Z bratom sta splezala precej prvenstvenih smeri. Zelo rad je imel Okrešelj. Tako nam je tedaj povedal: »Takrat je bila hoja v hribe vse nekaj drugega kot zdaj. Na pot smo se odpravili ponoči, šli v Mojstrano z vlakom, zgodaj zjutraj prehodili vso dolino Vrat do Stene, šli čeznjo in spet peš nazaj … Enako je bilo v Kamniških: do Kamnika z vlakom, peš v Kamniško Bistrico, gor, pa spet nazaj … Poznal sem vse oskrbnike po kočah! Enkrat mi je dal Torkar v Vratih liter mleka, ko sem se ves izmučen in žejen privlekel do njega … Imel sem srečo, nikoli se nisem znašel v kakih hudih težavah, nikoli nisem padel … Oprema je bila draga in jo je bilo težko dobiti. Za današnje razmere je bila seveda stara. Čelad nismo imeli. Če smo šli plezat v krušljivo steno, smo si pod klobuk nabasali časopisni papir … Plezalnike smo imeli iz žakljevine, naredil jih je čevljar. Pa so se ‘scufali’ že po nekaj turah … Čevlji so bili okovani, zelo težki, vendar trpežni. Vrvi smo imeli 30-metrske, konopljene. Če so bile mokre, so bile zelo težke, in če si plezal naprej, je bilo veliko trenja in te je vleklo nazaj … Reševalec nisem bil, smo pa večkrat pomagali reševati. Sodeloval sem tudi pri iskanju Sandija Wisiaka v plazu v Planjavi. V Steni je enkrat 25-leten Hrvat padel prav pred naju z Ogrinom, čeprav sva ga svarila. Takrat sem plezal nazaj in je bilo kar težko. Aktiviral sem reševalce in ti so ga potem rešili.«
Miro je končal srednjo glasbeno šolo v Slogi pri Herbertu Svetelu, potem je pel kot solist pri Akademskem pevskem zboru, v ljubljanski operi pa se je zaposlil leta 1941. Tam je bil tudi Rudolf Francl, ki je prav tako plezal. Ko je nekoč predstava odpadla zaradi pevca, ki se je na turi prehladil, so jim prepovedali vse take »športe«. Tako je moral plezanje opustiti. Pozneje je 25 let pel v mariborski operi. V Miklovi Zali je tudi igral, in to kar v 64 predstavah. V hribe je hodil vse življenje, tudi s pokojno ženo in z otroki. Nazadnje je bil v gorah, ko je imel 85 let, šli pa so na Okrešelj. Po upokojitvi se je z družino preselil v Medvode, kjer je nazadnje živel sam.
V veliko zadovoljstvo mi je, da sem Mira Gregorina spodbudil, da se je leta 2005, sicer enkrat samkrat, pa vendar, udeležil vsakoletnega srečanja alpinistov veteranov. Spominjam se, da se je v sproščenem okolju med vrstniki (veliko je bilo tudi mlajših!) prav zabaval. In tak mi bo tudi ostal v spominu.
Vladimir Habjan
