Slovenski alpinizem 2007
Davorin Likar (1986-2007)
Včasih je bolečina ob spominih na naša skupna doživetja skoraj premočna. Težko nam je, ko se spomnimo na tvoje načrte in neizpete sanje, Davorin, polno si jih še nosil v srcu.
Čeprav ni lahko, poskušamo razumeti. Tudi mi čutimo tisti klic, ki se mu ni mogoče upreti, kot se mu nisi mogel upreti ti. Tudi nas neprestano navdaja hrepenenje, kot je navdajalo tebe, ko se je tvoj pogled s sončnih otaleških bregov dvignil v daljavo, proti belim vršacem.
Tako kot nas so tudi tebe gore in njihova lepota prevzele, začarale, včasih uročile, a življenje je treba živeti. Živel si ga tudi ti, na polno in v svojem kratkem tuzemskem bivanju pustil za sabo globoke sledi; v svoji družini, med prijatelji, sovaščani, sošolci in med nami, ki zmoremo morda za kanček bolj razumeti, da je alpinizem ne le način življenja, ampak življenje samo.
Ko si se pridružil AO Idrija, smo v tebi takoj prepoznali pravega gornika. Z velikim zanimanjem si se učil alpinističnih prvin, ki si jih hotel obvladati do potankosti. Z odliko si naredil izpite za alpinističnega pripravnika in neizmerno užival prav v vsaki uri, ki si jo lahko prebil ob izkušenejših prijateljih. Njihovo znanje si spoštoval in se od njih rad učil.
Ljubezen do gora ti je bila položena že v zibelko, saj izhajaš iz družine, kjer se z alpinizmom in gorništvom vsi radi ukvarjajo. Rad si pomagal staršem pri delu na kmetiji, do zemlje si čutil prav posebno ljubezen in spoštovanje. Nikoli ti ni bilo odveč prijeti za koso ali grablje, tudi če ti je manjkala kakšna urica spanja.
Poleti si rad kolesaril po cerkljanskih hribih in nabiral kondicijo za plezalne podvige. Zavzel si se, da bi tudi v tvoji domači vasi postavili plezalno steno, kjer bi mlade z največjim veseljem navduševal za plezanje in gore.
Toliko načrtov in želja si še imel. Polno energije in želje po novem je bilo v tebi. A v minljivosti življenja je smisel našega bivanja, čeprav nas v trenutkih izgube presune naša nemoč. Tebe, Davorin, in tvojega prijatelja Jureta pa je gnala želja, želja, ki je bila premočna, da bi se ji zmogla upreti.
A ko narava udari z vso svojo močjo, nam je šele dano razumeti, kakšna majhna pikica v večnosti smo.
Tvoje telo je ostalo ujeto na gori, ki se je tisti dan obdala z ledenim oklepom, prav tako ni izpustila tvojega prijatelja in soplezalca. Moč ledenega pekla je utrnila dve mladi življenji. A lučka v naših srcih priča o tem, da so za vama ostale sledi.
Davorin.
Vemo, da tvoja duša zdaj čuti tisto neizmerno svobodo, ki si jo iskal po belih planjavah in z mislijo nate bomo uživali v naših poteh. Saj veš, kam vodijo, kajne? Sledili bomo tistemu klicu in ko se nekoč srečamo med zvezdami, bomo vedeli, da je bila pot kljub vsemu prava.
Tvoji prijatelji z AO Idrija
