Večer, 13. januar 1977
Ukinitev ŠMO?
PO DVANAJSTIH LETIH VEČ KOT USPEŠNEGA POVEZOVANJA DEJAVNOSTI PLANINSKIH DRUŠTEV, PO ŠTEVILNIH VZGOJNOIZOBRAŽEVALNIH AKCIJAH, PO MNOGIH URAH DELA PRI UREJEVANJU GORSKIH POTOV NAJ BI PRENEHAL OBSTAJATI ŠTAJERSKI MEDDRUŠTVENI ODBOR PLANINSKIH DRUŠTEV? TONE BENDE: “TO BI BIL EDINSTVENI PRIMER V SLOVENIJI ZA ORGAN, KI POVEZUJE DESET TISOČ PLANINCEV!
Kot rezek blisk v gorah je treščila med mariborske planince novica, da s 1. januarjem ne bi več mogel obstajati štajerski meddruštveni odbor. Temeljna telesnokulturna skupnost, ki daje dotacije tudi planinskim društvom ter seveda tudi štajerskemu meddruštvenemu odboru, je namreč uradno zahtevala, da mora tudi ŠMO podpisati pogodbo za financiranje telesnokulturne dejavnosti. In tu se je zapletlo.
ŠMO namreč ni pravna oseba, ker je le posvetovalni organ planinske zveze Slovenije. Toda njegova dejavnost kaže na več kot organizirano delo pri usklajevanju mnogih akcij planinskih društev, ki delujejo v Mariboru in njegovi širši okolici.
Predsednik štajerskega meddruštvenega odbora Tone Bende nam je o tej najnovejši težavi povedal:
“Štajerski meddruštveni odbor povezuje tehle enajst planinskih društev v širšem mariborskem okolišu: Matica, TAM, MTT, Železničar, PTT, Kozjak, Ruše, Lovrenc na Pohorju, Fram, Sladki vrh in Mariborski tisk. V teh društvih je včlanjenih 4800 odraslih, 2000 mladincev in 2570 pionirjev — skupaj torej blizu deset tisoč ljudi, ki aktivno hodijo v gore. Širša povezava ŠMO pa zajema tudi planinska društva Kidričevo, Majšperk, Ptuj, Rogaška Slatina, Straža pri Rogaški Slatini, Oplotnica, Poljčane in Impol Slovenska Bistrica. V okviru ŠMO delujejo komisije za varstvo narave in gorsko stražo, komisija za planinska pota in markacije ter komisija za izobraževanje.”
PLANINSTVO V III. KATEGORIJI
“Ker je po kategorizaciji športov planinstvo — enako kot taborništvo — uvrščeno v tretjo kategorijo, torej v kategorijo rekreativnih športov, ga dejansko obravnavajo mačehovsko,” je nadaljeval Tone Bende. “Naj za primer povem, da je ŠMO prejel za celotno dejavnost v lanskem letu le 4425 dinarjev, čeprav bi že samo za planinsko šolo potrebovali 6000 dinarjev.
Vrhunec vsega pa je zadnji ukrep TTKS. Ker ŠMO ni pravna oseba, ne bo več mogel prejemati dotacije. To z drugimi besedami pomeni, da ne bo več mogel obstajati. Poudarim pa naj, da bo to edinstveni primer v Sloveniji; povsod drugod so vprašanje financiranja dejavnosti meddruštvenih odborov uredili v zadovoljstvo planincev.”
Štajerski meddruštveni odbor je redno prirejal planinsko šolo, v lanskem letu je zaradi premalo denarja ni mogel. Pomena planinske šole menda ni treba posebej utemeljevati; dovolj zgovoren je podatek, da je tudi lani obiskalo slovenske gore krepko čez milijon planincev. Toda ŠMO je intenzivno skrbel tudi za varstvo narave, usklajeval pa tudi delo markacistov in nadelovanje planinskih potov.
In ta organ naj bi sedaj prenehal delovati — zgolj zaradi nekega uradnega določila? Občni zbor, ki ga bodo sklicali konec tega meseca, bo odgovoril na to hudo vprašanje.
MILAN CILENŠEK
Jugoslovani na Everest 1979. leta
ŠE TA MESEC PRIJAVE ZA DOSLEJ NAJVEČJI JUGOSLOVANSKI ALPINISTIČNI PODVIG – VZPON NA STREHO SVETA 8848 m VISOKI MOUNT EVEREST ALI ČOMOLUNGMO
Čeprav se zdi, da je do prve jugoslovanske odprave na streho sveta še dovolj časa, bo kljub temu treba krepko pljuniti v roke, da bodo stekle ustrezne priprave. Dela ni malo.
Od načelnika komisije za odprave v tuja gorstva pri PZS Aleša Kunaverja smo izvedeli, da bo na odseke, sekcije in komisije za alpinizem Jugoslavije kmalu razposlan poseben razpis za člane in vodjo odprave Everest ’79. Rok zanj naj bi potekel predvidoma konec tega meseca. Razpis bi moral biti objavljen že zdavnaj, vendar so bile vmes nekatere tehnične težave. Brž ko bodo odseki in sekcije prejeli poslano gradivo, se bo hote ali nehote vsililo vprašanje, kako si komisija za alpinizem in komisija za odprave v tuja gorstva zamišljata izbiro kandidatov za udeležbo na tej alpinistični ekspediciji. Glede izbire kandidatov lahko postrežemo z naslednjimi, doslej zbranimi podatki: izmed prijavljenih kandidatov za načrtovano odpravo naj bi zbrali 40 do 45 najboljših alpinistov, ki se bodo morali vsestransko in pod strokovnim vodstvom pripravljati vse do odhoda. Vendar velja pripomniti, da prva selekcija ne bo dokončna, saj se bo lahko spreminjala glede na dosežene rezultate v vsaki plezalni sezoni — zimski in letni.
Razmišljati bi morali tudi na mlade obetavne člane odsekov, ki v to (zvezno) selekcijo vsaj na začetku ne bodo vključeni. Nje bi lahko zajeli v priprave na republiški ravni, ki pa bi morale biti prav tako načrtne in s podobnimi merili, kot bodo veljala za zvezno selekcijo. Tak način izbiranja kandidatov je pri nas v nekaterih športih že vpeljan, uporabljajo jih pa tudi druge države. Za nas bo bržkone postala aktualna s težko pričakovano kategorizacijo.
Alpinizem sledi svoji razvojni poti z vedno večjimi koraki. Njegova klasična doba polagoma ugaša, na njeno mesto vse bolj sili ekstremizem, ki ne pozna zaprek niti v najbolj odmaknjenih in najvišjih gorah sveta. Vsakdo, ki bo imel dovolj znanja, poguma in moči, se bo lahko v njih tudi preizkusil.
INKO BAJDE
Imenoval jo je Nanda Devi
Uspešno opravljenemu vzponu Johna Roskelleya in Louja Reichardta, naveze 12-članske ameriške odprave na 7816 m visoki vrh Nanda Devi v Himalaji, ki sta jo vodila Willi Unsoelda in H. Adams Carter, je sledila nenavadna tragedija. Potem ko sta John in Lou končala vzpon, so se nanj pripravljali še štirje kandidati odprave, med njimi tudi W. Unsoeld in njegova hčerka Nanda Devi. Naključje je hotelo, da je mlada alpinistka Nanda med vzponom proti četrtemu višinskemu taborišču (postavili so ga na skalnem pomolu v zgornji tretjini stene), nenadoma zbolela na črevesju in kmalu umrla. Nenavadno je, da se je 24-letna alpinistka imenovala enako kot gora, na katero se je hotela povzpeti. Njen oče Willie Unsoeld, vodja odprave, je namreč pred 24 leti prvič stal pod tem sedemtisočakom, ki ga je s svojimi lepotami tako očaral, da se je odločil svojo prvo hčerko imenovati Nanda Devi.
I. B.
