Miniatura
Planinski vestnik, februar 1998
Janez Lončar-Šodr
Hladen jutranji piš vetra naju sprejme, ko stopiva na prodišče krnice Ak. Brez besed strmiva v ožarjene vrhove, tako da šele za balvanom zavijeva na levo v pravo smer. Kot jelena lomastiva skozi gosto rušje, kjer na drugi strani najdeva prehod do grape, ki vodi preko slikovitih naravnih prehodov do visokega skalnega pragu, vstopnice do Amfiteatra, enega od najbolj divjih, očarljivih in samotnih krajev naših prelepih Julijcev. Danes nimava namena, da bi se utrujala v vertikalah; prihajava, da se naužijeva ostrega gorskega zraka in lepot, da v visokem grebenu Široke Peči poiščeva prehode in preplezava stolpe vse tja do Dovškega Križa. V oktobrski nedelji indijanskega poletja. Res, lep dan nama je namenjen danes. Da si spet napolnim baterije, pravi Čopek.
Široka Peč je že od nekdaj znana po krušljivosti. Plezava počasi, uživava, se razgledujeva, najdeva prehode, ki kljub pošodranosti večinoma niso težki. V zamaknjenosti večkrat utihneva; vsak je sam s seboj s svojimi mislimi in nepozabnimi spomini.
Ja, trideset let je že od tistega julijskega alpinističnega tabora za Akom. Z Liborjem sva bila začetnika, plezala sva z Marjanom in Lukom v Veliki Martuljški Ponci, čudovito lepi in kompaktni skali Oltarja in v strašno krušljivi steni Široke Peči. Samo tri dni smo taborili. Potem se je zgodilo najhujše – strašen padec naveze Toma in Uroša iz stene Široke Peči. Pretreseni nad usodo smo se poslovili od mlade in obetajoče naveze.
Danes prepoznam izstop Centralne smeri. Zraven še zmeraj sameva zarjavela skrinjica, listkov s podpisi prvih plezalcev pa ni več. Skoraj v vsaki škrbini so klini za spust, zadnja sled alpinistov, ki izstopajo iz severnih smeri.
Zadnje raztežaje do Dovškega Križa imava za sprehod. Z vrha se razgledujeva na okoliške in daljne vrhove Dolomitov in Visokih Tur, počivava in poklepetava s starima znancema. Sestopiva. Slavko gre po grebenu, sam se spustim do melišč nad dvojko in se povzpnem gor do prehoda v Grlo, kjer se srečava in uloviva zadnje sončne žarke.
Previdno plezava navzdol in malce zaideva. Včasih je bil prehod kar dobro prehojen. Ali pa je pred leti svoje naredila vodna ujma, ki je drla navzdol vse do vznožja krnice, kjer je s prodom zasula tudi samotni balvan, celo čez spominsko ploščo Janje in Brede.
Po dolgem melišču meljeva navzdol do škrlatno ožarjenih Treh macesnov in jesensko obarvane livade, kraja, od koder je zelo »težak sestop«. Za redke občudovalce in samotarje je zdaj na macesen pribita spominska skrinjica z vpisno knjigo.
Obirajoče odkolovrativa navzdol mimo bivaka (da ne bi bila spet razočarana nad redom v njem) in se spustiva po »jekleni« poti mimo Rajskih livad v Martuljek.
