Jeseni v gorah

Ing. Drago Zagorc – Nuška Purkeljc

Nič več in nič manj kot dvanajst je bila ura. Ponoči sva hodila, dopoldne spala in sedaj je bilo treba vstati. Od mraza sva bila trda, kajti prva polovica oktobra je že minila in skozi špranje na podstrešju je neusmiljeno pihalo. Sonce, ki je izza Škarij sijalo nenavadno čisto, le ni bilo prav gorko. Veter, ki je zdaj pa zdaj završal, mu je vzel vso moč. Stene in vrhovi pred nama so bili podobni velikanskemu zidu od Škrbine pa do Savinjskega sedla in so bili tanko posuti s snegom. Dolina in porasla pobočja so plamenela v ognjevitih jesenskih barvah. Vse to sva sicer videla, vendar le mimogrede. Morala sva hiteti. Strma in visoka je stala pred nama stena Ojstrice. Velikanske navpične in previsne plati se dvigajo levo in desno od osrednje grape. Na bivak nisva mislila in tudi v steni sami nisva premišljevala, kako bova prišla čez.
Na Grohatu, kjer sem živel z Dušanom, sem se navadil živeti po davnih merilih. Ko se je zdanilo, sva vstala, ko sva bila lačna, sva začela kuhati in zvečer sva zaspala, ko sva bila trudna. Moja lepa srebrna ura, ki je skoraj trikrat toliko stara kot jaz, je bila bajti v okras.
Tudi sedaj sva bila čisto brez skrbi. Nuška je zaupala meni, jaz si pa s časom nisem belil glave. Kmalu sva prišla do starega rogovilastega macesna, ob katerem se vsakdo vsaj za hip ustavi. Tu sva počivala. Stena nama je bila čisto blizu. Oči, vajene strmin in iskanja, sledijo stare in poznane smeri in iščejo novih. Kadar sem tukaj, v Škrbini ali na sedlu za Rjavčkim vrhom, kjer vidim, kako strašno strma in nerazčlenjena je stena, moram vedno znova misliti na tiste pogumne može, ki so prvi preplezali steno. Nikoli jih nisem spoznal, pa jih zaradi njihovih del zelo spoštujem. Boriti so se morali z dvomi, ki so jih nosili v sebi, in s steno. Ravno zato, ker so oboje premagali, so bili tako močni.
Pri bivaku sva opazila ljudi. Po stari navadi sva jih vprašala, če gre tu pot na Kamniško sedlo. »Da. samo bajta je že zaprta,« se je nekdo zadri. Lepo sva se jim zahvalila. Veliko trikotno snežišče pod vstopom je imelo tokrat ranljivo mesto, čisto točno povedano, luknjo. Od spodnjega jezika je peljal dolg predor od skal pri vstopu. Tako sem prvič prišel do stene, ne da bi me bilo strah, da bom zdrsnil na snežišču. Seveda se nisem mogel odtegniti misli, da se lahko tisti rov zdaj zdaj sesuje, kar pa je seveda še huje. Ko sva se navezovala, se nisva mogla odreči veselju, da ne bi najinih prijateljev iz bivaka, ki pa so se že vračali v dolino, še enkrat povprašala za pot. Nuškin glas je zapel: »Ali gre tu pot na Ojstrico?« Ustavili so se in gledali, potem pa se jim je posvetilo, da jih vlečeva. Brez odgovora so pohiteli po poti navzdol. Sicer pa Korošci že od nekdaj radi pojezimo naše prijatelje izza Slemena. Plezala sva počasi in previdno. Od tistega, kar sem popil prejšnji večer na Grohatu, sem imel neprijeten občutek v ustih. Stena je bila suha. Kjer naj bi bila voda, se je bleščal led. Raztežaj za raztežajem sva puščala za seboj, pa tudi sence so plezale raztežaj za raztežajem po Krofički. Kdo bo hitrejši? Splezala sva še tiste tri raztežaje od desne prečnice naprej, ko je postalo jasno, da bova morala bivakirati. Vzhodni steber je kar bleščal od sonca. Vedel sem, še malo. pa bo barva še bolj izrazito oranžna, potem rdeča: »Popotnik, če si na Kopinškovi poti, boš spal na Korošici ali, kjer te bo volja. Če pa nisi, te bo vzela Ojstrica v svoje varstvo.«
»Nuška, si že bivakirala?« »Ne.« »Boš pa danes. Sicer pa o mariborskih bivakih že pesmi pojejo.«
Nobenega navdušenja pa tudi tožbe ni bilo slišati.

Bil je že visok dan, ko sva priplezala do Ogrinove luknje. Dolgoletna želja, da bi malo pobrskal po tej votlini, se mi je izpolnila. Včasih, ko smo plezali tu okoli, smo spuščali kamne v brezno. Dolgo časa smo poslušali treskanje in kotaljenje, preden je hrup prenehal. Predstavljal sem si, kako bom šel nekoč s kompletno opremo za taborjenje, z lestvicami in vrvmi v to jamo. Mislil sem, da bom ure in ure blodil po hodnikih in se spuščal v brezno. Dolgo je bila Ogrinova luknja hrana mojemu sanjarjenju. Marsikdo še danes upa na čudeže v njej. Tako je pač. Čeprav sva z Nuško pozneje ugotovila, da jama ni tako čudovita, kot sva pričakovala, naju je ta ponočna pustolovščina razveselila. Dobila sva veselje do tega, da sedaj vtakneva nosove v vsako luknjo, ki jo srečava med plezanjem.
Poiskala sva baterije in šla po jami naravnost do kraja. Vhod v votlino je prav ozek, v notranjosti pa se razširi na tri do pet metrov. Na vsaki strani se dvigajo do petnajst metrov visoke stene. Vrvi je bilo konec, ko sva prišla čez zagvozdene balvane do kraja razpok. Z baterijo sva svetila v brezno. Par metrov pod nama se je v drobnem tolmunčku zbirala voda in odtekala v tankem curku. Nuška me je spustila okoli sedem metrov globoko do vode. Razpoka, ki je bila zgoraj tako ozka, da sem se komaj zrinil skozi, se je razširila, da sem ostal brez opore in sem skoraj ves visel na vrvi. Stene so gladke, od vode sprane. Znašel sem se v prostoru, ki je širok dva do tri metre in je v smeri vhoda v jamo vsaj dvanajst metrov dolg, na zadnji strani pa je zaprt. Razpoki sem sledil nekaj metrov, pa se je pod menoj spet odprlo brezno. Bilo je podobno prejšnjemu, le da je bilo mnogo večje. Na začetku razpoke, kjer se stene stikajo, je tekel curek vode. Dno votline je bilo pokrito z gruščem. Tretja votlina je še večja. Vrv se je iztekla in sem se moral razvezati. Razpoka se konča z drobnim preduhom. Tu sem začutil prepih. Zrak je vlekel navzdol. Z nogami naprej sem se zapeljal po grušču skozi luknjo v nekoliko večji prostor. Zdaj se je razpoka tako zožila, da nisem mogel naprej. Prepih je bil močnejši. Gibanje zraka od zgoraj navzdol pravi, da ima brezno izhod verjetno kje v spodnjem delu severne stene Ojstrice. Razpoka je nastala tako, da so se skladi razmaknili, končno obliko pa ji je dala voda.
Moker, preznojen in raztrgan sem preko navpičnih mest splezal nazaj do Nuške. Razpoke in votline si je ogledala še ona in ko sva bila spet skupaj, sva bila oba mokra, zamazana in raztrgana.

Zarja je že ugasnila, ko sva se vrnila k vhodu. V dolini in po strminah Sv. Duha ter pod Olševo je svetilo nekaj lučk. V votlini sva si zravnala prostor. Skoraj vse, kar sva imela s seboj, kostanj, marmelado, slanino in kruh, sva pojedla. Češ, če naju bo zeblo, vsaj lačna ne bova.
V takih trenutkih ti pride sama od sebe pred oči podoba ljudi, ki sedijo v prostorih, od koder svetijo luči. Na samotni gorski domačiji sedi družina okoli velike bele javorove mize, okrašene z ornamenti. Zajemajo iz velike sklede in se pogovarjajo o vsakdanjih stvareh in o jutrišnjem delu. V Planinskem domu ali pri Plesniku že samevajo. Sezona je minila in le ob sobotah pridejo redki gostje. Po vrvežu poletnih dni je v dolini kar nekam samotno in pusto. Vesel sem, da sva tukaj. Bivak v steni ni nič kaj prijetnega in navadno tudi nič kaj posebnega. Bivakiramo le, če moramo. Pa vendar nam je misel na noči, preživete v bivakih, vedno prijetna.
Okoli naju je bilo neznansko tiho. Le veter, ki se ne meni za čas, se zdaj pa zdaj oglasi. Nase sva navlekla vso obleko, noge sva vtaknila v nahrbtnik, se zleknila na vrv in zaspala. Bilo je neznansko mrzlo in trdo. Pa sva vseeno spala in noč je hitro minila. Zjutraj sva bila malo toga in sva tako ostala ves dan. Plezanje od votline naprej ni težavno, je pa izredno izpostavljeno in je treba skrbno paziti. Žmule, to je zadnje težko mesto v steni, se nikoli nisem znal prav lotiti. Vedno sem jo izplezal z močjo in na silo. Prijatelji so mi povedali, da je lažje, če plezam pod žmulo naprej. Govorili so mi o dveh oprimkih, ki sta za mojo postavo ravno prav. Pa sem poizkusil. Mesto je izpostavljeno in krušljivo, tistih prijateljskih oprimkov seveda nisem našel. Pa vseeno se mi prestop ni zdel posebno težak. Od tu naprej je navezo vodila Nuška. Plezanje normalno ni težko, toda tu se je začel sneg, ki je bil sipek in se vanj ni dalo vtolči stopinj. Izogibala sva se žlebovom in iskala oprimkov, ki niso bili zasneženi.

Okoli poldneva sva bila na vrhu. Na toplem soncu sva si grela premražene ude. Sprva po zasneženi poti, potem pa med skalami sva se spuščala strmo navzdol. Vzhodna stena Ojstrice je kazala svoje grape in grebene. Ponekod se je bleščal led, drugod se je belil sneg. Pod nama je ležala dolina Robanovega kota. Visoke temne smreke in rumeni macesni so se bleščali v soncu. Ro- banova domačija je bila tako majhna. Kako prijetno je poleti, ko te tam čaka mleko in domač kruh. Tudi sedaj bi nama prijalo kaj takega. Pa kaj, ko sva pa tako daleč. Za Krofičko sva opazila Havdejevo domačijo. Tja sva nameravala iti. Bila sva malo utrujena in sva sklenila, da ne bova šla preko Krofičke, ampak pod njo proti Strelovcu. Upala sem, da bova čez kake dve do tri ure že pri Havdeju. Precej vroče je bilo, ko sva na Klemenči jami pila vodo. Nekaj sva je vzela s seboj. Nihče od naju še ni hodil po poti, ki sva jo imela pred seboj. Tekla je navzgor po travniku in zavila na levo v gozd. V gozdu pa nisva hodila po ravnem, kot sva pričakovala, ampak kar precej navzgor. Tiho sva se plazila drug za drugim med gostim drevjem. Sonce naju je neusmiljeno žgalo. Mogočna severna stena Ojstrice naju je opazovala, kot da bi hotela reči: »Če sta imela pri meni premalo sonca, ga pa imata sedaj preveč.«
Kako uro sva hodila do sedla, poraslega s smrekami. V ustih sva imela čuden okus in popila sva vso vodo. Pot je držala po ravnem in le malo navzgor. Struge potokov so bile suhe. Le včasih se je zablestel potoček med kamenjem. Na vrhu Strelovca sva. Sediva na travi in si ogledujeva okolico. Tik pod nama se pase čreda ovac. Drobni jagenjčki so naju zvedavo opazovali, ko sva jih vabila k sebi. Globoko pod seboj sva zagledala Havdejevo domačijo. In jaz sem ves čas mislila, da sva že skoraj tam. Sonce je že zahajalo, ko sva se prebijala po ozki stezi, ki sploh ni bila več steza, strmo navzdol. Obešala sva se za borovje in travo. Rumene iglice macesnov so ostajale na obleki in v laseh. Dalj časa sva šla lomastila ob žični ograji in se znašla v gozdu. Kar počez sva jo mahnila proti domačiji. Mračilo se je že, ko naju je pred hišo pozdravila Havdejeva mati. Z Dragom sta se hitro sporazumela, saj je poznal vse njene otroke, samo staršev ne. Doma so bili vsi razen sina, ki mu je pred kratkim deblo zdrobilo nogo. Dali so nama toliko jesti, da sva pošteno potolažila lačne želodce. Kar hitro so minile večerne ure ob prijetnem pogovoru in igranju z malo Lučko. Morala sva še naprej v Solčavo in na Grohat. Noč je bila jasna, čeprav brez meseca. Okoli desetih sva se ustavila pred Grohatom in zbudila prestrašenega Dušana, ki nama je postregel s prismojeno rižoto.

Napiši komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja