Miro Štebe: Konec lanskega leta sta slovensko javnost pretresli nesreči na poledenelem pobočju Krna, ko so umrli štirje gorniki, najprej domačin iz Kobarida, nekaj ur kasneje pa še trije Furlani. V prvih dneh tega leta pa so reševalci z gora mrtvega prinesli še enega nesrečnika, ki mu je odpovedalo srce. Lani so naši hribi tako terjali 37 življenj, kar je več kot še enkrat več od povprečja prejšnjih let. GRS je zabeležila skoraj 140 reševalnih akcij na katerih so reševalci preživeli več kot 10.000 ur. V kar 48 primerih je bil vzrok za nesrečo zdrs, 46 pa je bilo padcev. To govori, da ponesrečenci niso obvladali pravilne hoje, niso bili dobro pripravljeni na gibanje po gorah. Med vzroki nesreč je še vedno zelo pogosto precenjevanje svojih sposobnosti, neznanje; opremljenost gornikov je nekoliko boljša kot včasih, vendar je neprimerna oprema še vedno dokaj pogost vzrok tragedij. Preseneča pa tudi precej veliko število nesreč med alpinisti in to ne le doma, temveč tudi v tujih hribih.
Žrtve tudi med vrhunskimi alpinisti
Koščena roka je v zadnjem obdobju vse prevečkrat posegla po naših najboljših alpinistih, tistih, ki bi morali imeti največ znanja, izkušenj, najboljšo opremo, ki bi morali biti najbolje pripravljeni. Najprej je alpiniste pretresla smrt enega najobetavnejših in najuspešnejših mojstrov ledenih strmin Slavka Svetičiča. Junija 1995 je izginil med samotnim vzponom na Gašerbrum IV v Karakorumu. Konec leta 1995 je snežni plaz pod Mojstrovko pretrgal vzpon legende slovenskega odpravarstva in alpinizma Staneta Belaka – Šraufa in njegove perspektivne soplezalke Jasne Bratanič, nedolgo zatem pa je med reševalno akcijo na poledeneli Brani kložasti plaz pobral reševalca in odličnega alpinista Janeza Plevela – Pubija. 10. avgusta se je med šolskim vzponom po Kovinarski smeri v severni steni Velike Mojstrovke smrtno ponesrečil kandidat za gorskega vodnika, 30-letni Vanja Furlan iz Novega mesta, ki je spomladi v Himalaji s Tomažem Humarjem preplezal smer za katero sta prejela Zlati cepin – mednarodno priznanje za najboljši alpinistični podvig na svetu v letu 1996. Par mesecev za tem, 4. oktobra pa je bela smrt nekje na pobočju Kabruja, aklimatizacijskega vrha v bližini Kumbakarne na vzhodu Nepala, vzela še vrhunska alpinista Bojana Počkarja in Žigo Petriča. 21. oktobra pa je ledeni plaz med aklimatizacijskim vzponom na še neimenovan vrh v zahodnem delu nepalske Himalaje ogrozil prekaljena, svetovno znana alpinista Marka Prezlja in Andreja Štremflja. Fanta sta se izmazala le z nekaj poškodbami, vendar sta se morala predčasno vrniti v domovino.
Vzroki so zelo različni
Ko smo se o vzrokih teh nesreč pogovarjali z nekaterimi našimi znanimi alpinisti, so si bili enotni, da bi za omenjene nesreče težko našli skupni imenovalec, da ima vsaka drugačen vzrok in okoliščine, za nekatere pa verjetno celo nikoli ne bomo v celoti izvedeli kaj se je zgodilo. Največkrat so vzroke iskali v razmerah v sedanjem vrhunskem alpinizmu.
Razvoj plezanja, klasičnega alpinizma, odpravarstva in hribolazenja na splošno je v zadnjem obdobju doživel velik kakovostni skok. Vrhunski alpinisti vse težje sledijo vrhu na vseh področjih, ki so jih včasih šteli za alpinizem. Zdaj je izredno težko biti hkrati vrhunski športni plezalec, osvajalec najvišjih in najtežjih sten v Himalaji in drugih gorstvih, ekstremen alpinistični smučar in hkrati plezalec v lednih slapovih. Tudi na alpinističnem področju je potrebna specializacija, nekateri pa še vedno poskušajo obvladovati vse veje alpinizma. Z razvojem športnega plezanja so alpinisti precej premaknili mejo človeških zmogljivosti pri premagovanju vertikale. Zdaj za lahkotno ogrevanje plezajo stvari, ki so včasih pomenile težavnost na robu možnega, vendar pa je zdaj športno plezanje precej varnejše kot klasični alpinizem. Plezalcu, ki premaguje skrajne težavnostne probleme v steni se običajno ni treba ukvarjati s strahom pred padcem. Zaradi načina varovanja se lahko povsem posveti tehničnim težavam v smeri, misel na nevarnost pa lahko odmisli.
Gibanje po ostrini britve
Klasičen alpinist se ni srečeval s takšnimi tehničnimi težavami, njegovo početje pa je bilo ves čas na robu še varnega. Med dolgotrajnimi vzponi po visokih gorah je alpinist izpostavljen neštetim objektivnim in subjektivnim nevarnostim: nenadnim vremenskim spremembam, streli, mrazu, zapadnemu kamenju, plazovom, utrujenosti, dehidraciji, itn. Z rednim zahajanjem v visoke gore alpinisti izostrijo čut za nevarnost in se usposobijo za boj in življenje z njimi. Sedanji “himalajci” pa pogosto zanemarjajo domače “visoke hribe”. Zbirati morajo denar za odprave, se ubadati z organizacijskimi težavami, trenirati v nižjih stenah itn. Časa jim pogosto zmanjkuje na vsakem koraku. Ko pridejo v Himalajo pa jih čaka precej težje delo, kot so ga imeli alpinisti pred leti. Če hoče kdo kaj veljati med odpravarji, se mora izbranega cilja lotiti v alpskem stilu, v navezi s prijateljem ali kar sam. Klasičnemu odpravarskemu načinu s postavljanjem višinskih taborišč, skupinskim delom, dodatnim umetnim kisikom, je že odzvonilo. Na vrhove je zdaj treba prek vedno težjih, po možnosti še nepreplezanih, sten.
Takšno početje od alpinista zahteva povsem drugačno psihično in fizično pripravljenost. Ko se naveza poda v steno, je vsaka napaka lahko usodna. Treba je skrbno izbrati vsak gram opreme. Težka oprema pomeni večjo zanesljivost in mogoče tudi več udobja, lažja pa hitrejše napredovanje in krajše zadrževanje v nevarnem svetu.
K takšnemu razvoju alpinzma so znaten delež dali tudi naši fantje, ki že vrsto let s svojimi vzponi zavzemajo najvidnejša mesta v letnih poročilih o najzahtevnejših alpinističnih podvigih.
Podobno kot pri športnem plezanju, so tudi pri odpravarstvu alpinisti dosegli tak napredek, da si alpinisti še pred leti niso upali pomisliti, da je kaj takega možno. Govorili so o stenah naslednjega tisočletja, v katere naj bi se po njihovem mnenju spuščali le samomorilci, zdaj pa se v njih merijo naveze in celo samohodci. Najboljši sodobni odpravarji zatrjujejo, da s treningi, urjenjem, psihičnimi in fizičnimi pripravami krepko zmanjšajo nevarnost svojega početja in da so sporobni še težjih stvari, vendar se vsi strinjajo, da gre za silno nevarno početje, ko se zavestno gibljejo po ostrini britve med zmago in usodnim porazom. Takšna je cena slave, človek pa je bil vedno bitje, ki je skušalo pokukati čez rob in premakniti meje doseženega. spoznanega…
Anketa med znanimi alpinisti, ali je bilo leto 1996 črno leto za slovenski vrhunski alpinizem:
Tone Škarja (načelnik Komisije za odprave v tuja gorstva, eden naših najvidnejših alpinistov in himalajcev): Lansko leto je bilo črno za alpiniste, ki so izgubili življenja in za njihove svojce, črno pa je bilo tudi za alpinizem sam. Na ta način javnost dobi negativen odnos do tega športa, kar velja tudi za sponzorje in drugje. Leto pa je bilo črno tudi v planinstvu, saj je bilo rekordno veliko smrtnih nesreč. Žal to ne velja samo za naše hribe ampak tudi za drugod po svetu, za Alpe, Himalajo. Zelo lahko se je potolažiti s tem, če rečeš, da je šlo za tisto bolj nesrečno – kebrovo leto, ki se ponovi vsake štiri leta…Saj ne verjamem v to, ampak nekaj stvari pa je bilo kar takih.
Ko smo na Planinski zvezi razpravljali o teh nesrečah, smo za večino ugotavljali, da so ponesrečenci premalo plezali v gorah. Zdaj alpinisti precej plezajo v plezališčih in umetnih stenah in nimajo več takšnega občutka za nevarnost.
Bojan Pollak (Načelnik kategorizacijskega odbora vodnikov PZS, dolgoletni član Komisije za odprave v tuja gorstva, Komisije za vzgojo in izobraževanje ter znan himalajec): Leto 1996, in ne samo to leto, ampak zadnje obdobje, mogoče leto in pol, je bilo res črno za slovenski vrhunski alpinizem. Črno, ker smo izgubili ljudi, vrsto vrhunskih alpinistov. Treba pa je reči, da so naši alpinisti v tem času dosegli tudi izjemne uspehe. Zakaj je do teh nesreč prišlo je težko reči. Razlogi so zelo različni, od primera do primera drugačni. Eden od vidnejših vzrokov pa je, da so se nekateri specializirali. Iz raznoraznih vzrokov za naše hribe skoraj nimajo časa, za Himalajo pa ga najdejo. Mislijo, da so vrhunski in dobri, manjka pa jim stik z naravo. Včasih si v petek zvečer šel v hribe, v nedeljo popoldne pa si se vrnil. Danes pa se pripeljejo pod steno, stečejo čeznjo, popoldne pa so že doma na kosilu.
Marko Prezelj (vrhunski alpinist iz Kamnika. Leta 1991 je z Andrejem Štremfljem prejel zlati cepin za najboljši alpinistični podvig na svetu tistega leta): Statistično gledano je bilo leto 1996 v primerjavi z drugimi leti, vsaj kar se tiče nesreč vrhunskih alpinistov, bolj črno. Statistika pa ne pove vsega. Sam se ne bi povsem opredelil, da je bilo to črno leto. Konec koncev se nesreče v hribih dogajajo ves čas, res pa je, da je bilo lani kar nekaj odmevnih nesreč, še zlasti ker je šlo za vrhunske alpiniste.
Tomaž Humar (najuspešnejši slovenski alpinist v letu 1996): Lahko bi rekli, da je bilo lansko leto res črno za slovenski alpinizem, čeprav je treba reči, da je bilo to kljub vsemu tudi leto, ko smo dosegli kar nekaj lepih uspehov. Opravili smo nekaj res kakovostnih vzponov. Kar se tiče nesreč Šraufa, Jasne, Vanje, Bojana in Žige pa Slavca Svetičiča že prej, je pa to grozno. Kaže, da je prišla krivulja do dna. To se je zgodilo že tudi Poljakom, Čehom, Angležem…Zakaj je do tega prišlo pa je težko odgovoriti. Poenotiti razloge za to in najti nek skupni imenovalec je skoraj nemogoče.
Pogledi Toneta Škarje na vzroke posameznih alpinističnih nesreč v zadnjem času
Slavko Svetičič
Pri Slavcu bi mogoče rekli, da je do nesreče prišlo, ker si je izbral pretežaven cilj. V tisti skrajno težavni steni mu je že centimeter novega snega, snežni poprh, onemogočil nadaljevanje. Enodnevno čakanje ga je izčrpalo, tako da še sestopati ni mogel varno, še zlasti, ker ni imel zadosti opreme.
Stane Belak in Jasna Bratinič
Pri Belakovi nesreči lahko rečemo, da je šlo za evidentno napačno ocenitev dejanskih razmer. Nič drugega.
Janez Plevel – Pubi
Šlo je za resnično nesrečen slučaj. Točne vem kako je, če se utrga kloža. Podnevi sem se brez nahrbtnika v podobnem primeru komaj, komaj ustavil, saj ti cepin v takem koristi bore malo. S težkim nahrbtnikom in ponoči pa je bilo vse skupaj še veliko bolj brezupno.
Vanja Furlan
Točno ne vemo kaj se je zgodilo, dejstvo pa je, da se mu pri njegovi moči in treniranosti nesreča tam skoraj ne bi smela zgoditi. Ni preveril trdnosti starega klina, linija njegovega padca pa je bila tako nesrečna, da mu niti čelada in dobro varovanje nista več pomagala.
Počkar in Petrič
Za aklimatizacijo sta se vzpenjala po zmerno strmem pobočju. Zaradi termičnega gibanja zraka se tam običajno vsako popoldne pooblači in rahlo sneži, zvečer pa se razjasni. Tako je bilo tudi, ko sta začela aklimatizacijski vzpon, vendar se je vreme v tistem času nenapovedano pokvarilo. Celotno območje je zajelo močno sneženje, ki je trajalo ves dan in noč in vse pobočje se je spremenilo v plaznico. Kaže, da za fanta, ko sta bila enkrat na hribu, ni bilo več rešitve.
Tomaž Humar o nesreči Janeza Plevela – Pubija: Nekaj po deseti uri zvečer smo krenili s Kamniškega sedla na pomoč ponesrečencu na vrhu Brane. Hodil sem ravno za Pubijem. Prvi je šel Janez Benkovič, drugi je bil Pubi, tretji pa jaz. Beni je že prečil pobočje, sledil mu je Pubi, ki je nosil same težke stvari – reševalne pripomočke in druge stvari, in mislim, da je bilo to usodno. Ko je kloža počila, si skoraj ni mogel pomagati. Mislim, da na reševalnih akcijah bolj razmišljamo o tem kako bi pomagali ponesrečencencu, kot pa o lastni varnosti. Če si sam, več misliš na varnost, na akciji pa se v glavi ukvarjaš bolj z možnostmi za pomoč.
In o smrti Vanje Furlana:
Vanja je bil zelo dober alpinist, zraven pa se je ukvarjal še z vsem kar sodi zraven: zbiranje sredstev in podobno. Na tem področju je bil eden najuspešnejših, zato je porabljal precej več časa za zbiranje sponzorjev, organizacijo in vse kar sodi zraven, kot pa za alpinizem. Prav zaradi tega je dokaj dosti hodil v Himalajo, pri nas pa je plezal zelo malo. Tisti, ki se ukvarja z vrhunskim alpinizmom, se mu mora posvečati 24 ur na dan, saj dostikrat odločajo povsem banalne malenkosti .
Marko Prezelj o svoji nesreči med aklimatizacijo
Ne morem reči, da sva naredila kakšno izstopajočo napako. Sestopala sva z vrha po steni, ki sva jo poznala le iz opazovanja od spodaj v prejšnjih dneh. Ko se vračaš po takem terenu nimaš povsem natančne orientacije, zato sva več časa porabila za iskanje smeri sestopa in tudi za varnost. Ob enajstih zvečer sva ugotovila, da ne bova mogla več varno sestopati, zato sva se odločila za bivak. Izbrala sva mesto, nekakšen pomolček, za katerega sva ocenila, da je v danih okoliščinah, sredi stene, relativno varen. Tudi kasneje sva iz doline videla, da je bilo izbrano mesto, načeloma res bolj varno, kot če bi bi bivak postavljala kje prej ali tudi kasneje. Na obeh straneh so bile precej bolj izrazite plaznice. Ponoči nisva mogla razmer povsem dobro oceniti. Na bivak sva bila pravzaprav prisiljena, saj sva bila utrujena, zdelo pa se nama je, da naju čaka še precej bolj strm, celo previsen del. Kasneje zjutraj, sva videla, da niti ni bilo več tako hudo strmo. No, sredi noči naju je iznenada presenetil plaz. Začutil sem udarec in bolečino. Podrlo in zasulo nama je šotor. Nekako sva se izkopala iz ledenega oklepa, poskusila zbrati kar se je od opreme dalo in začela sestopati. Ob izdatni Andrejevi pomoči sem se z nogo zlomljeno v gležnju privlekel pod vznožje stene, kjer so nama na pomoč že prišli prijatelji. Vračanje v civilizacijo pa je bilo zgodba zase.
Brez čelade v skrajno zahtevno steno
O tem kako zahtevnih vzponov se alpinisti zdaj lotevajo v Himalaji, govori tudi podatek, da se je Tomaž Humar, lani najuspešnejši slovenski alpinist, na vzpon preko še neprepelezane severozahodne stene 6.808m visoke Bobaye, ki ga je opravil med jesensko odpravo, podal sam in to brez čelade. Ocenil je, da čelade med vzponom ne potrebuje, saj bi bila kakršnakoli nesreča zanj v tisočmetrski steni enako usodna s čelado ali brez.
Sicer pa se je Tomaž na vzpon, ki je trajal vsega skupaj 28 ur in pol, intenzivno pripravljal več mesecev. Pripravam se je v celoti posvečal skoraj vse dni. Zahtevne ledene slapove je tudi doma plezal s po 30 kg težkim nahrbtnikom, praktično vsak dan, v lepem ali slabem vremenu in celo ponoči, se je podil otovorjen s težkim nahrbtnikom po poteh nad Kamniško Bistrico in se uril vzdržljivosti. Če ni šlo drugače, je doma dvigal uteži in delal počepe z do 70 kg težkimi nahrbtniki.
Ob tem pa Tomaž pravi, da so najvažnejše priprave v glavi. Cel vzpon je že doma do najmanjših podrobnosti premislil več kot stokrat. Skušal je predvideti prav vse možnosti, ki ga čakajo med vzponom, premislil je o vsakem gramu opreme, ki jo je vzel s sabo v steno. Nič ni smelo manjkati in ničesar ni smelo biti preveč. Kljub vsemu je nahrbtnik na koncu tehtal okrog 30 kg. Vsak kos opreme, pa tudi hrane, je bil skrbno izbran in premišljen. Ko se je vzpon začel, pa se je Tomaž skoncentriral le v napredovanje in zanj nič drugega ni bilo več važno, ne mraz, bolečina in ne utrujenost. Za strah med vzponom sploh ni bilo časa.
