Trije Slovenci na antarktičnem Triglavu

Slovenske novice 03. februar 1997

Viki Grošelj, Stane Klemenc in Rafko Vodišek so skupaj s Stipetom Božičem po dotlej deviški Slovenski smeri priplezali na najvišji vrh Antarktike, 5140 metrov visoki Mount Vinson, ga prečili in se po drugi strani gore vrnili v bazni tabor, Viki Grošelj pa se je prav z vrha smučal v bazo – Poldrugi dan za podvig, za katerega alpinisti sicer potrebujejo pet dni

Čeprav je šlo za prvi slovenski alpinistični podvig na Antarktiki in poleg tega še za prvenstveni vzpon, je bilo to plezanje skoraj na akord. Predzadnji dan lanskega leta so slovenski alpinisti Viki Grošelj, Stane Klemenc in Rafko Vodišek odleteli iz Ljubljane, se še isti dan v Amsterdamu sestali s svojima hrvaškima kolegoma Stipetom Božičem in Joškom Bojičem, preživeli silvestrsko noč v Santiagu de Chile, nadaljevali pot do Punta Arenasa čisto na jugu južnomeriške celine, po nadaljnjih šestih urah letenja 3. januarja skupaj s še desetimi drugimi potniki in velikim letalom hercules pristali v bazi Patriot Hills na ledu Antarktike, hodili kot pingvini po ledu, močnem vetru in hudem mrazu tisti kilometer do velikih šotorov odlično opremljene baze, pospravili ponujeno odlično večerjo in še isti večer okoli desetih v popolnoma jasnem sončnem vremenu (zdaj, v poletju južne poloble, je na Antarktiki sonce na nebu 24 ur na dan) skupaj s še dvema skupinama alpinistov in njihovih vodnikov z dvema letaloma »dvojna vidra« odleteli v bazo pod pogorjem Vinson, kamor so prispeli po uri letenja. Le dvajset metrov od letala so na nadmorski višini 2150 metrov postavili svoj šotor, ga obložili z zidaki iz snega in ledu, da jih je ta zid varoval pred vetrovi, skopali luknjo za kuhinjo in shrambo, si skuhali čaj za ta in naslednji dan in se ob treh zjutraj spravili spat, čeprav je zunaj sijalo prijetno sonce. Pol ure za vsemi je v spalno vrečo zlezel še Viki Grošelj, ki je šele tam preizkusil nove Elanove smuči; nameraval jih je namreč vzeti s seboj na najvišjo goro Antarktike.

Tja gor so se trije Slovenci in Stipe Božič odpravili po komaj šestih urah spanja. S seboj so vzeli vsak liter čaja, napolnili vsak enega od žepov nahrbtnika s suho in dehidrirano hrano, pojedli kosilo in se točno opoldne 4. januarja, peti dan po odhodu iz Slovenije torej, s smučmi na nogah odpravili pod steno »svoje« gore. Tri ure pozneje so bili 2600 metrov visoko; trojica je smuči spravila pod steno, Grošelj jih je navezal na nahrbtnik in odpravili so se v 2100 metrov visoko in 45 do 55 stopinj strmo steno, za katero so se odločili že doma in ki se je pred njimi še ni nihče lotil. Plezali so vseskozi nenavezani in po natančno 12 urah plezanja prišli na vrh stene po novi, Slovenski smeri, vmes pa so se le za kratek čas nekoliko prislonili k steni in zadremali. Na vrhu stene se jim je šele odprl razgled na vrh Mount Vinsona in na pot, ki jih je še ločila do cilja, zanjo pa so potrebovali nadaljnih šest ur.
Po 19 urah plezanja in hoje so 5. januarja ob desetih dopoldne v lepem sončnem vremenu prvi Slovenci in prvi Hrvat stali na najvišjem vrhu Antarktike, 5140 metrov visokem Mount Vinsonu. Tako so slovenski alpinisti uresničili še eno alpinistično zamisel: potem ko so priplezali na vrhove vseh 14 osemtisočakov, kolikor jih je na Zemlji, so zdaj kompletirali še serijo najvišjih vrhov vseh celin, za katero jim je dotlej manjkal le najvišji vrh Antarktike.
Na vrhu, kjer je bilo takrat v brezvetrju 35 stopinj mraza, so ostali več kot eno uro. Zaradi suhega zraka so ta mraz lahko prenašali in ni na nobenem pustil nobenih posledic, prav tako nihče ni imel nikakršnih težav zaradi velike nadmorske višine. Ko so fotografirali in s kamero posneli vse, kar se je fantom zdelo vredno poslikati, so se trije z vrha odpravili na drugo stran gore in se po najlažji smeri večine pristopnikov spustili v vznožje, Viki Grošelj pa se je po isti strani gore smučal do ledenika in bil štiri ure pozneje v baznem taboru; trojica, ki je sestopala peš, je bila počasnejša in je do vznožja potrebovala malone sedem ur. Spotoma je srečala dve navezi gornikov, ki so prileteli skupaj z njimi do baze pod Vinsonom in so z vodnikom po prespani noči pod goro šele začenjali najresnejši del poti, srečali pa so tudi dva Švicarja, ki sta se iz baze odpravila tri dni pred njimi, vanjo pa sta se vrnila celo za njimi, kajti pod steno si je naša trojica na noge pripela smuči in elegantno odsmučala v svoj šotor.
Vzpon na Mount Vinson in sestop z gore, za kar »normalni« gorniki potrebujejo pet dni, so naši fantje opravili v poldrugem dnevu. Potem so najprej dve uri pili, nato dva dni spali, naslednje dni pa krstili nekaj deviških vrhov v okolici.

Marjan Raztresen