Planinski vestnik 2011/12
Naše vrste se redčijo
Janko Koren 1931-2011
V letu 2011 nas je zapustil dolgoletni član PD Tolmin in GRS Postaje Tolmin Janko Koren. Planinski organizaciji je bil zvest več kot šestdeset let. Bil je član Upravnega odbora PD Tolmin od leta 1961 do 1969, vmes v letih 1970–1977 član Nadzornega odbora, nato pa od leta 1978 pa vse do leta 2011 spet član UO PD. Kasneje je bil na seje UO vabljen kot častni član in se jih je praviloma tudi redno udeleževal. Z razgibanim gorskim svetom nad rodnim Kobaridom se je srečal že pred drugo svetovno vojno, takrat še iz predvsem praktičnih eksistencialnih potreb, ko je kot fantič prinašal vodo koscem in grabljicam v strmih senožetih. Vmes pa je že poslušal in občudoval bolj zrele fante in dekleta, ko so pripovedovali o ta pravih planinskih podvigih. Vojna je zaustavila vsa mladostna stremljenja razen vsakdanje borbe za preživetje. Želja, da bi se tudi sam preizkusil v gorah, je morala počakati na boljše čase. Za Janka je življenjsko prelomnico gotovo pomenil vpis na srednjo kmetijsko šolo v Mariboru (takratni Kmetijski tehnikum), kjer se je lahko vključil v številne izvenšolske dejavnosti, od planinstva in alpinizma do padalstva in jadralnega letalstva.
Za planinstvo ga je navdušil znani pedagog in planinski aktivist Friderik Degen. Leta 1948, ko so ga gore dokončno osvojile, se je vpisal v PD Maribor, kasneje tudi v alpinistični odsek. To so bila leta, ko je pogosto zahajal na Pohorje, pomagal pri obnovi požgane Ribniške koče, obiskoval Logarsko dolino in gore Koroške. Vaditi je začel v plezališčih v grapah Lobnice in Šumnika ter pod Uršljo goro in kmalu so nastopili resnejši alpinistični podvigi, začenši z zimskim vzponom na Triglav, plezanjem v Kamniško-Savinjskih in Julijskih Alpah. Alpinistično udejstvovanje je postreglo tudi s prvimi nesrečnimi dogodki v njegovem ožjem krogu. Po maturi in zaposlitvi v domačih krajih (leta 1950) na Tolminskem so postala okoliška pogorja in Krn njegov drugi dom. Vključil se je v novo ustanovljeni alpinistični odsek pri PD Tolmin. V družbi Petra Berginca in Franca Ceklina je preplezal prvenstveno smer v zahodni steni Krna, ki je bila zaradi poslabšanja vremena kar huda preizkušnja. Gorniška prizadevanja je prekinilo služenje vojaškega roka. Po povratku leta 1952 se je ponovno vključil v delo planinske organizacije in GRS. Leta 1952 je postal načelnik postaje GRS v Kobaridu, a je med študijem na Višji pedagoški šoli (1953–1956) predal naloge Antonu Slapničarju. Leta 1958, po zaposlitvi na učiteljišču, se je vključil tudi v delo PD Tolmin. Kasneje, zlasti po združitvi postaj iz Tolmina, Kobarida in Podbrda (Izredni zbor 16. 5. 1959) pa se je povsem posvetil delu v GRS. Spadal je v prvo generacijo izprašanih tolminskih gorskih reševalcev (izpiti leta 1960). V letih 1961–1964 je bil tudi načelnik Alpinističnega odseka pri PD Tolmin. V letih 1975–2001 je bil načelnik Postaje GRS v Tolminu. Vse dokler ni predal naloge svojemu nasledniku, Žarku Trušnovcu, beležimo rast števila članov kakor tudi kvalitete dela in krepitev materialne osnove Postaje GRS v Tolminu. Za današnje pojme klasična gorska reševalna služba je pod njegovim vodstvom znala prisluhniti tudi sodobnim potrebam, ki jih narekuje razvoj turizma in alternativnih športov v Posočju. Njegov umirjeni odnos do mlajših in starejših članov naše organizacije je bil nepogrešljiv. Sodeloval je na številnih predavanjih v okviru planinske šole in drugih vrstah izobraževanja. Dejaven je bil tudi kot planinski vodnik.
Jankovo delo znotraj planinske organizacije in izven nje je bilo deležno številnih priznanj: srebrni znak GRS (za 25 let dela v GRS), plaketa posta je GRS Tolmin (za 30 let dela v GRS), listina zaslužni član GRS (35 let dela v GRS), plaketa GRS (1997), zlati častni znak PZS, zlati častni znak PZJ, plaketa PZS ob 60-letnem jubileju, zlati znak civilne zaščite (1997) in orden zaslug za narod s srebrno zvezdo (jugoslovansko državno odlikovanje). Leta 2001 je prejel tudi plaketo Občine Tolmin in postal častni član PD Tolmin.
Težka bolezen je žal omajala tudi njega, ki je dolgo vrsto let predstavljal pomemben steber organizirane planinske dejavnosti in GRS v Posočju. V svojem zapisu v zborniku ob 60-letnici tolminske postaje GRS (Mojih 60 let) je najbolje utemeljil motive za svoje početje. “Odgovor je enostaven: ljubezen do gora, ljudem pomagati v nesreči in prostovoljnost dela. /…/ Nihče nas ni silil v vrste GRS. Ko pa opraviš izpite in postaneš član GRS, si dolžan sodelovati pri reševalnih akcijah in na vajah. Kdor se ne čuti več sposobnega za aktivno delo pri reševanju, lahko izstopi ali pa prevzame druge zadolžitve na Postaji.” Teh “drugih zadolžitev” se je držal tudi sam, saj se je do zadnjega odzival na akcije. Če drugače ne, jih je spremljal preko sodobnih sredstev zveze.
Od njega smo se poslovili 20. maja 2011 na kobariškem po kopališču.
Žarko Rovšček
