Planinski vestnik 2002/09
V spomin: Janez Brojan 1906–2002
Iztekla se je še ena velika življenjska zgodba, ki je zaznamovala slovenski alpinizem, gorsko vodništvo in gorsko reševanje dvajsetega stoletja. Z gorenjskega konca, iz Mojstrane, je prišlo sporočilo. Živahnega mladeniča z devetimi križi na ramenih, Janeza Brojana, so njegove gore še zadnjič poklicale in vzele od njega slovo, tokrat tuzemsko za zmeraj, kako pa bo veliki mojster prepadnih katedral gora nad Vrati, Martuljkom, Krnico in kdo ve kje še vse v sožitju z večnostjo jemal svoje intimno slovo, vedo, kot bi rekli stari gorjanci, le rojenice, ki so mu od mladega pa tja do sivih let varno vodile korak tudi po najbolj odljudnih brezpotjih, po svetu, ki je le za pogumne, za izjemne.
Legende s tega konca naše dežele, zapriseženega goram, odhajajo. Že davno Joža Čop, potem Uroš Župančič, pa Miha Potočnik in Ciril Praček, še ne tako davno tudi Jaka Čop. V roke onstran jim je zdaj segel še Janez Brojan in zaspal prav ob zori tistega dne, ki je najavljal veliko praznovanje slovenske Gorske reševalne službe – njeno 90-letnico, on, njen zvesti član, človek izjemne ljubezni do sočloveka, reševalec, kakršnega bi danes zapisali z veliko začetnico.
Njegov alpinistični curriculum vitaese je vrtel več kot pol stoletja, saj je plezal v Triglavski steni in drugod še z osmimi križi na plečih, najraje pa se je spominjal enega svojih zadnjih vzponov, ko je prav na osemdeseti rojstni dan v navezi treh rodov splezal po Slovenski smeri na Triglav. Z njim sta bila vnukinja Erika in sin Janez. Doživetje za bogove in hkrati začetek slovesa, ki se je dokončno sklenil letošnjega 13. junija.
Svoje veliko alpinistično znanje je Janez Brojan nesebično, in to je tista prava beseda, značilna zanj bolj kot katera koli druga, razdajal tudi kot gorski reševalec in gorski vodnik. Reševalnih akcij, v katerih je sodeloval in jih najpogosteje tudi vodil, ni mogoče našteti, saj je bil ves čas zraven. Leta 1946, ko so v Mojstrani ustanovili postajo GRS, je postal njen prvi načelnik, z rojstvom mojstranškega alpinistišnega odseka pa je tudi tam prevzel vodstvo. In prav iz tega alpinističnega kolektiva je izšla vrsta naših vrhunskih alpinistov, kot so Klavdij Mlekuž, Janko Ažman, Zvonko Kofler (ki ga že dolgo ni več med nami) in Janez Brojan ml., ki že desetletja kot gorski reševalec nadaljuje očetovo pionirsko delo. Za vsemi temi alpinističnimi odličniki je kot njihov prvi učitelj stal prav Janez Brojan.
S ponosom zdaj lahko gleda na prehojeno pot, tisti pa, ki ostajamo, negujmo do tega velikega gornika prijazen spomin.
Mitja Košir
