Ustavite in preprečite nadaljnja skrunjenja bojišč in dediščine soške fronte!
Nikoli si nisem mislil, da bom nekoč prisiljen zapisati gornji poziv in spodnje nadaljevanje.
Zgodba, ki je pripeljala do njega, je pravzaprav dolga že 12 let, kolikor letos mineva od otvoritve Kobariškega muzeja, ki se je v tem času skupaj z njim interesno povezanimi ljudmi kljub nespornim zaslugam za popularizacijo zgodovine in razvoja lokalnega turizma spremenil v nepremostljivo oviro pri razvoju znanja o dogodkih z začetka 20. stoletja in strokovno utemeljenega ohranjanja dediščine soške fronte.
Zgodba, ki je je za cel dosje, je še najbolj podobna pravljici o cesarjevih novih oblačilih, pri čemer zaradi različnih razlogov v vseh teh letih ni bilo otroka, ki bi rekel in si upal javno reči, da je cesar gol. K temu je precej, odločilno, prispevala tudi nagrada Evropski muzej leta 1993, ki jo je muzej dobil za didaktičnost predstavitve, ne pa njeno zgodovinsko strokovno verodostojnost. Ta ni bila presojana in tudi ni mogla biti presojana.
V čem je torej golota Kobariškega muzeja? Predvsem v dejstvu, da ne gre za javni zavod, ki bi zastopal javni interes s področja varovanja in ohranjanja dediščine prve svetovne vojne, pač pa d.o.o. nekaj podjetnih domačinov, ki neizogibno zastopa lastne interese (čeprav se trudi ustvarjati monopolni videz zastopanja javnega interesa s področja varovanja in ohranjanja dediščine prve svetovne vojne), saj mora kljub izdatni državni finančni pomoči podjetje preživeti in poslovati. To je imelo v preteklosti med drugim za posledico tudi širjenje celega kupa senzacionalističnih in komercialno motiviranih zgodovinskih mitov (da bi bil obisk muzeja čim večji), ki so se žal do danes (pre)trdno zasidrali globoko v zavest Slovencev. Vsi se še spomnimo, kdo je širil in širi zgodbe o Hemingwayu v Kobaridu, preboju 24. oktobra 1917 kot prvem blitzkriegu, istem preboju kot največjem gorskem spopadu v zgodovini človeštva, milijonu mrtvih na soški fronti, soški fronti kot najbolj krvavemu evropskemu bojišču prve svetovne vojne in podobno. Vse to so miti, ki nimajo z zgodovinsko resničnostjo nič skupnega, kar se ve že od ustanovitve muzeja dalje. To so na koncu koncev ves čas vedeli tudi v muzeju, a zavestno nadaljevali z manipuliranjem javnosti. Koliko truda, ki bi bil drugje veliko koristneje porabljen, je bilo vloženega zgolj v to, da smo ustavili vsaj pravljico o Hemingwayu kot kobariškem udeležencu soške fronte, ki so jo iz komercialnih motivov širili dolga leta.
O vsem tem in še mnogih drugih strokovnih nepravilnostih ter nič manj kot kravjih kupčijah z zgodovino in dediščino se je v poznavalskih krogih vedelo in govorilo že dolgo. Ljudi iz Kobariškega muzeja je na nepravilnosti in strokovne napake v minulih letih poskušalo prijazno opozoriti že kar nekaj poznavalcev, a se na predloge in pozive preprosto ne odzivajo, saj so prav oni največja in edina strokovna avtoriteta na tem področju. Eden od primerov: že večkrat so dobili opombe na številne napake v muzejski zbirki (ta mimogrede v večini eksponatov sploh ni njihova, pač pa brezplačno in brez koncesije za nedoločen čas izposojena iz Goriškega muzeja) in opisih topov, ki stojijo v Kobaridu. Seveda jih do danes niso upoštevali in popravili. Izključno zaradi ljubega miru in izogibanja sporom doslej nihče od poznavalcev ni javno povzdigoval glasu. Tako se je Kobariški muzej d.o.o. do danes brez najmanjše javne kritike spremenil v največjo strokovno avtoriteto s področja zgodovine in dediščine prve svetovne vojne, kar preprosto ni – to je treba enkrat za vselej jasno in glasno povedati, saj se povzroča zaradi tega vedno večja škoda! Ne po formalni izobrazbi zaposlenih, med katerimi ni enega zgodovinarja, še manj po dejanskemu znanju teh istih ljudi.
Zgodba je resnično veliko kompleksnejša in daljša, saj se vleče že 12 let, razlog za njeno razgrnitev pa so letošnja velikopotezna obnavljanja bojišč na šestih lokacijah, ki jih je ista interesno homogena skupina ljudi, ki stoji za Kobariškim muzejem, preko druge pravne osebe Ustanove Fundacija Poti miru v Posočju začela letos izvajati v Zgornjem Posočju. Gre za projekt, ki ga financira država, Phare in lokalne občine, in po katerem naj bi do leta 2010 obnovili vsa bojišča od Bovške do Mengor. Kot smo lahko prebrali v časopisih, gre celo za enega od petih nacionalno najpomembnejših projektov s področja varovanja kulturne dediščine v Sloveniji.
Problema naravnost škandaloznih razsežnosti, ki sta povezana s tem projektom, sta dva. Prvi je v grozljivi nestrokovnosti del, ki potekajo mimo vseh strokovnih kriterijev. Za nobeno od območij ni bila pred samim posegom vanj pripravljena nikakršna dokumentacija o stanju objektov-območij, sama dela pa potekajo dobesedno in zgolj na pamet, saj se tudi nihče ni potrudil pridobiti nikakršne (arhivske) dokumentacije, na kateri bi temeljile obnove in s katero bi bilo mogoče po potrebi kadarkoli nedvoumno dokazati avtentičnost obnov (tako dela potekajo v tujini, najboljši primer je društvo Dolomitenfreunde). Dela potekajo na pamet in po domišljiji različnih turističnih in ljubiteljskih društev kot podizvajalcev, kjer razen izjeme ali dveh ni človeka, ki bi imel dovolj znanja in bil ustrezno usposobljen za strokovno korektno obnavljanje dediščine. Denar se vlaga v golo fizično delo premetavanja kubikov zemlje, samovoljna uničevanja in spreminjanja objektov, razbijanja, preurejanja, dobesedno izživljanje nad dediščino, o kateri izvajalci po drugi strani v večini primerov ne znajo povedati treh stavkov zgodovinskih dejstev. Med njimi so tudi takšni, ki ne vedo niti tega, da se je soška fronta začela leta 1915 in ne 1914!
Drugi problem je v zgrešenosti samega koncepta projekta, saj bomo z njim izgubili avtentičnost vseh bojišč v Zgornjem Posočju. V tujini dvajset let pedantno in z vso potrebno dokumentacijo urejajo v muzej na odprtem le redke lokacije, recimo eno samo v Karnijskih Alpah (Mali Pal/Pal Piccolo/Kleiner Pal v Karnijskih Alpah), ostalih pa se ne lotevajo. Mi smo šli v povsem nasprotno smer; brez najmanjšega potrebnega znanja in nikakršne dokumentacije v izredno širino obnov.
Če odmislimo škandaloznost takšnega nestrokovnega početja, ki mu še bolj škandalozno dajejo formalno pokritje lokalne strokovne ustanove s Tolminskim muzejem na čelu (ljudje iz teh ustanov prav tako spadajo v prej omenjeni interesni krog Kobariškega muzeja), lokalnim posoškim veljakom žal ni jasno niti to, da si na takšen način dobesedno žagajo vejo, na kateri sedijo. V bodoče prav nikogar od obiskovalcev ne bodo zanimala uničena in neavtentično obnovljena bojišča, ki so jih obnovili brez potrebnega znanja, ljudi se na dolgi rok preprosto ne da vleči za nos!
Prilagam povezavo na javno in zelo gorko pismo, ki sem ga poslal tej druščini. Prosim, vzemite si čas zanj in vse povezave iz njega. Skupaj z gornjim besedilom je resnično le vrh ledene gore škandaloznega početja z dediščino prve svetovne vojne, saj je primerov nenadzorovanega skrunjena zgodovinskih območij in objektov vedno več.
Če si ne želite, da bi isti ljudje, ki so v preteklih desetih letih dobesedno zastrupili Slovenijo z zgodovinskimi miti, v naslednjih desetih letih povsem uničili tudi vsa bojišča v Zgornjem Posočju, mi jih prosim pomagajte zaustaviti z naslednjimi tremi cilji:
1. Takojšnja zaustavitev in prepoved nadaljevanja vseh del, ki ne izpolnjujejo spomeniškovarstvenih kriterijev. (Razkopavanj in preurejanj zgodovinskih območij kar na pamet in brez kakršnekoli dokumentacije o njih mora biti konec!)
2. Priprava alternativnega programa varovanja, ohranjanja in prezentacije zgodovinskih območjih soške fronte. (Ne želimo si neavtentičnega skrunjenja in uničenja vseh bojišč, pač pa avtentično in detajlno obnovo enega do največ treh, na drugih območjih pa le varovanje, ohranjanje ter na znanju temelječo interpretacijo in prezentacijo tam ohranjenih spomenikov, katerih registra še danes nimamo narejenega.)
3. Priprava kriterijev in pogojev za obnavljanje bojišč ter sistema za učinkovit nadzor njihovega izpolnjevanja. (Potrebno je postaviti kriterije, kdo in pod kakšnimi pogoji bo sploh še lahko kaj delal ter kdo in kako ga bo pri tem nadzoroval.)
V Diskusijah sem na voljo za vsa dodatna pojasnila, pri čemer se že vnaprej zahvaljujem vsem, ki bi mi bili pripravljeni prispevati strokovno in moralno pomoč za dosego omenjenih treh ciljev. Pred slovensko javnostjo je preprosto potrebno predstaviti na znanju in strokovnosti temelječo alternativo sedanjemu početju v Posočju, kjer namesto dokumentacije, znanja in pameti zdaj večinoma uporabljajo le kramp in lopato.
Tomaž Ovčak
– – –
Nadaljevanje
Cesarjeva nova oblačila po soškofrontno
Dolgo, veliko predolgo smo se poznavalci spraševali, kako naj dobro v zgodovinopisju prve svetovne vojne zmaga nad slabim, če je slabo veliko močnejše in glasnejše od dobrega in če javnost sama ni sposobna presoditi, kaj je dobro in kaj slabo. Na koncu smo prišli do spoznanja, da je treba večino energije vseeno usmeriti v dobre reči, žal pa se je treba ukvarjati tudi s slabimi in jih pred laično javnostjo vsaj pravilno poimenovati.
V skladu s tem spoznanjem v nadaljevanju predstavljam pet glavnih zgodovinskih mitov in manipulacij iz delavnice Kobariškega muzeja d.o.o., ki so na njihovem stalnem repertoarju že več kot desetletje.
1. Preboj pri Kobaridu oktobra 1917 kot prvi blitzkrieg v zgodovini bojevanja. Ni bil prvi blitzkrieg, nikakor, to so si izmislili kar v Kobariškem muzeju sami, pri čemer se strokovnjakom za vojno še sanjalo ni, kaj v resnici je blitzkrieg! Zakaj ni bil, lahko preberete tule. Blitzkrieg kot taktika napada brez usklajenega delovanja oklepnih in letalskih enot ne obstaja, tankov pa na soški fronti še niso poznali.
2. Ernest Hemingway v Kobaridu kot udeleženec soške fronte. Še pred nekaj leti smo lahko poslušali direktorja muzeja govoriti, kako je v Kobaridu ohranjena celo postelja, v kateri je spal mladi Ernest. Tudi v muzeju je dolgo pisalo, da je bil udeleženec soške fronte. Objektivno zgodovinsko resnico, ki seveda ni znana šele od včeraj, pač pa že dolgo. Prej omenjeni zavajajoči napis so sicer sneli, ostal pa je velik Hemingwayev portret na častnem mestu, ki s sugestivnostjo širi mit dalje. Obiskovalcem sicer res nihče več naravnost ne pove, da je bil Hemingway na soški fronti, do tega spoznanja pridejo ob videnem in v prostorih, posvečenih soški fronti, odtlej kar sami. Tako se v mit še danes ujame večina nevednih obiskovalcev, med njimi so tudi novinarji, ki mit o Hemingwayu v Kobaridu med soško fronto po obisku muzeja nato zapišejo tudi v svoje članke. Na takšen način je volk sit (Kobariškemu muzeju d.o.o. formalno ni mogoče ničesar očitati) in koza cela (mit se neovirano širi dalje).
3.Milijon smrtnih žrtev soške fronte. Na srečo jih je po zanesljivih virih umrlo “le” okoli 300.000 do 350.000. Ocene se gibljejo okoli številke 200.000 smrtnih žrtev na italijanski strani in približno 120.000 na avstro-ogrski. Vse italijanske smrtne žrtve od Rombona do Krasa – razen tistih, ki so umrle v ujetništvu, bolnišnicah v globokem zaledju, bile po vojni ekshumirane s strani svojcev ali pa njihovi posmrtni ostanki še vedno nepokopani ležijo na nekdanjih bojiščih – so pokopane v treh kostnicah v Kobaridu, na Oslavju in v Sredopolju (Redipuglia), kjer je skupaj pokopanih natanko 164.402 italijanskih žrtev.
4. Preboj pri Kobaridu oktobra 1917 kot največji gorski spopad v zgodovini človeštva. Zgodovinopisje, ki sloni na prodajanju superlativov in slavnih osebnosti (prvi, največji, najbolj krvav, Rommel, Hemingway itd.) je na primitivno nizkem nivoju. Tudi ta mit je izmišljotina iz delavnice Kobariškega muzeja. Če gremo iskati podobne bitke v gorskem okolju, je bila od preboja pri Kobaridu po številčnosti sodelujočih enot večja že avstro-ogrska ofenziva Strafexpedition maja 1916 na Južnem Tirolskem. Brez skrbi, dobro in že dolgo jo poznajo tudi v Kobariškem muzeju, njihov predstavnik je letos sodeloval celo na simpoziju o njej. Prevod iz italijanščine si lahko uredite tule.
5. Soška fronta kot najbolj krvavo bojišče tedanje Evrope. Še en mit, ki nima nobene veze z objektivno resničnostjo. Po pomenu in relativnem številu žrtev je bila fronta med Italijo in Avstro-Ogrsko (ne pozabite, da se je končala na drugem koncu šele na švicarski meji) slepo črevo tedanjih front. Odločala ni o ničemer. Koliko žrtev so imeli na frontah, predvsem zahodni, le Francozi, si lahko za primerjavo preberete v tem zanimivem dokumentu.
Vse zgoraj zapisano, kar se mimogrede ve že dolgo, je leta 1996 na 7. strani svoje knjige Po sledeh soške fronte napisal tudi Marko Simić. Pa ga ni nihče slišal in hotel slišati, kaj šele upoštevati. Kako le, saj so bili naši največji strokovnjaki za prvo svetovno vojno – Kobariški muzej & Co. – s svojimi miti v javnosti veliko glasnejši.
Uporabite lastno pamet, odprite oči in končno že spreglejte! Cesarji so goli, namesto figovega lista imajo le plaketo evropskega muzeja leta, ki po desetletju kravjih kupčij z zgodovino ni vredna več niti počenega groša. Povejte in pošljite naprej še drugim, le z znanjem se bomo lahko v bodoče ubranili takšnih manipulacij in britja norcev, ki se jih grejo z nami, našo zgodovino in v zadnjem času celo z našo kulturno dediščino, ki jim je ob nedelovanju spomeniškovarstvenih institucij prepuščena dobesedno na milost in nemilost.
Ker ljudje, zbrani okoli Kobariškega muzeja d.o.o., ob pomanjkljivem znanju pri svojem delu kršijo tudi načela strokovnega in znanstvenega dela, ker imajo enako kot do objektivne zgodovinske resnice povsem nestrokoven in domač odnos tudi do njene spomeniške dediščine, jih je treba do temeljitega javnega razčiščenja, kako je s strokovnostjo vseh posegov, nujno in takoj ustaviti pri njihovem velikopoteznem obnavljanju-skrunjenju bojišč in objektov.
Odgovorne iz Fundacije Poti miru v Posočju, Kobariškega muzeja d.o.o. in sodelujočih ustanov sprašujem, ali je bila narejen spomeniškovarstvena dokumentacija za vsa območja in objekte obnove, kje je izvajanje nadzora nad strokovnostjo posegov? Prosim, predstavite javnosti VSO OBSTOJEČO dokumentacijo o vseh deloviščih, imeti bi jo namreč morali, narejeno že pred samimi začetki del! Po terenu se vam s krampi v rokah sprehajajo oddelki kopačev, ki se brez nadzora lotevajo celo spomenikov! Kje imate dokumentacijo o teh objektih in njihovih obnovah, kje je nadzor nad tem početjem? Če je nimate, prosim pojasnite javnosti, zakaj je pred posegi na območja in v objekte niste pripravili.
Tomaž Ovčak
