Planinski vestnik 2002/09
Orientacijsko zahtevna petica
»Le zakaj nisem te smeri plezal že pred petnajstimi leti?« mi je rojilo po glavi, ko sva z Juretom plezala čez plošče in zajede ene najbolj hvaljenih smeri v teh stenah. Hja, le kdo bi vedel odgovor. Zagotovo vem le to, da tisti, ki se radi izgubljajo, tukaj nimajo kaj iskati. Dober občutek za orientacijo je predpogoj, da se odpravite v smer, ki sta jo pred 52 leti preplezala Marjan Keršič – Belač in France Zupan.
Je prva smer do sedaj, v kateri sva imela ves čas oboževalke, pred katerimi sva na koncu morala celo bežati. Zgodba se je pričela zjutraj blizu stene. Blejanje ovac naju je spremljalo že od daleč, nekaj radovednih »volnenih dam« pa naju je pričakalo ob poti in previdno ogledovalo. Nekatere se celo božanja niso branile in nenadoma so se še druge odločile, da se zgrnejo okoli naju. Lizale so naju in cukale za roke in obleko, tako da sva bila bolj podobna pastirjem kot pa kakšnim resnim plezalcem. Nisva imela časa za zabavo, pa sva jo med navdušenim blejanjem pobrisala proti steni. Cel dan sva jih nato poslušala, mogoče so prav naju klicale. In čakale, da se vrneva nazaj pod steno. Sicer pa sva imela v smeri družbo, naveza iz Kamnika je imela enak cilj kakor midva, drugih plezalcev pa v teh stenah ni bilo videti.
Bliže vstopu
13. avgusta 1950 sta prišla pod steno dva plezalca. Preprosta oprema in žareče oči, ki so preiskovale strmo steno, čez katero so bile posejane gladke plošče ter navpične zajede. A nista bila sama, saj je le nekaj sto metrov vstran proti levi vstopila v steno druga naveza. Skoraj vedeli niso eden za drugega in po nekaj redkih lažjih vzponih v desnem delu sta ta dan nastali kar dve lepi ter dokaj zahtevni smeri. Smer, ki sta jo preplezala Belač in Zupan, velja še danes za nekakšen zrelostni izpit za alpiniste. Prva plezalca sta smer zmogla povsem prosto in zanjo porabila okoli 12 ur. A prav lahko bi se zgodilo, da se zgodba ne bi končala srečno. Tik pod robom stene je Zupan plezal čez zahtevno in precej naloženo skalovje navzgor. Nenadoma se mu je odlomila večja skala, težka dober cent, in poletel je skupaj z njo navzdol. Na srečo je skala zgrešila Belača, pa tudi Zupan je poletel čez njega. A Belač je tam varoval na ozki polički in brez klina. Na srečo je bil ves čas pozoren in je hitro reagiral. Čez 10 metrov dolg padec je zadržal kar z vrvjo preko ramena. A če ne bi … Kasneje na robu, zadeva je minila brez hujših posledic, je Zupan dejal: »Ti, Belač, a veš, da sva bila zvečer ob šestih bliže vstopu kakor pa zjutraj ob šestih?« Res, in še vedno se na ta dan spominjata dogodka, ki je pomenil tudi nekakšno novo rojstvo.
Čez zajede in plošče
Pod smer pridemo v eni uri po poti od Doma v Tamarju (1108 m), pod steno pa krenemo na mestu, kjer markirana pot zavije strmo navzgor čez desna pobočja proti Kotovemu sedlu. Prva dva krajša raztežaja (III, V) sta skupna z Zajedo, nato pa se naša smer povzpne na levi rob in preči po policah še kakšnih 15 metrov proti levi do strmega kota, malo se celo spustimo. Tukaj se prično zajede, ki so povezane z dolgimi prečnicami po ozkih poličkah in belih ploščah. Po prvi navzgor (V), nato 20 metrov proti levi (III-IV) in spet navzgor (V), sledi prečka čez ploščo (V) in spet navzgor, tokrat kar daleč (V), tukaj je kompleksno nekako najtežji del smeri. Pridemo do širokega žleba. Pravzaprav ta del kljub neprestanim peticam ni tako zahteven, saj je plezanje izredno lepo, skala pa večinoma zelo dobra. Prav zaradi tega pridemo še kdaj. Nadaljujemo po desnem robu žleba (IV+), po 15 metrih pa prečimo v žleb in po dolgem raztežaju pri demo do širšega dela (V, IV). Od tukaj kar prečkamo po polički v levo steno (III), nato malo navzgor in ves čas po najlažjih prehodih čez levo navzgor usmerjeno gredino (III, 100 m) do vršne stene. A moramo še okoli vogala na desni (nekakšno sedelce v razu), mimo sivega obročkarja in po travnati polici kar naprej do stebra oziroma strme zajede, pod katero je zabit profilni klin z deloma polomljenim ušesom. Tukaj bomo spet nekoliko pretegnili roke, skala pa ni idealna (V+), z varovališča na vrhu stebra plezamo nato nekoliko proti levi pod večji steber in nato desno ob njem (IV+) navzgor. Na sredi prestopimo levo v zajedo in čez ozek kamin (V) ter na vrh stebra, kjer nadaljujemo po dolgi in široki zajedi. Najbolje, da se držimo bolj desne strani (IV), zgoraj pa krenemo naravnost čez ozke zajede in težji kamin (V) ter pridemo v položnejši del pod robom stene. Desno (III) do kota in nato navzgor čez strmo in razbito steno (IV-V) do roba, kjer Vas pričakajo mehke trave. In dolg sestop. Smer ima tudi nekaj variant, tu in tam pa bomo naleteli tudi na kakšen »zaplezan« klin.
Sestop in oprema
Po vzponu nas čaka dokaj dolg in ne najbolj udoben sestop. Najbolje se je spustiti naravnost čez južna pobočja na Veliko Dnino, kjer ulovimo stezice, ki vodijo proti Jalovcu oziroma Jalovški škrbini. Pod Škrbino pridemo na (slabo) markirano pot in treba se je povzpeti za 200 višinskih metrov in sestopiti po zavarovani poti na severno stran do vznožja Ozebnika. Pot je kar »zabavna« (čelada!), nato pa nas čakata še hoja in drsanje po neprijetnem grušču proti dolini, kjer spet ulovimo markirano pot.
Oprema: poleg običajne plezalne opreme (do 10 sistemov, nekaj klinov) je priporočljivo vzeti nekaj metuljev (majhni in srednji), zatičev ter najlonskih trakov. V smeri je nekaj klinov, a so posejani bolj na redko.
Težavnost: V/IV, višina 520 m, dolžina precej več, čas plezanja 4 do 8 ur, kompleksno pa je to tura, ki zahteva precej sposobnosti za orientacijo ter nekaj več kondicije.
Oboževalke
Dolgujem vam še zaključek zgodbe o najinih oboževalkah. Ko sva prikolovratila nazaj pod Šite in nato počasi sestopala po planinski poti, sva se ustavila in si ogledovala gručo majhnih ovčk, ki so se nezaupljivo umaknile. Pričel sem žvižgati. Žvižgam in žvižgam in vse bolj se s pobočij sliši blejanje in nekaj ovc se zapodi navzdol. Jureta opozorim nanje in žvižgam dalje, nenadoma pa dirja proti nama prav vsa čreda. »Daj, nehaj žvižgat!« mi presenečeno reče Jure, poleg pa doda: »Daj, slikaj jih, kako se podijo proti nama!« Aha, kar pozabi! 40 glava čreda je bila kakšnih 10 metrov od naju, blejanje in hitrost sta naraščala, midva pa sva se samo obrnila – »Bejžma!!!« in jo ucvrla po poti navzdol. Čez kakšnih 200 metrov sva se obrnila in vsa čreda je žalostno zrla za nama in blejala. Hej, za las je šlo. Pomahala sva jim: »Adijo, se vidimo naslednjič!« in se odsmejala proti dolini. No, vsaj ovce so navdušene nad nami, če že nimamo sreče z ženskami. Tudi to je nekaj.
Boris Strmšek
