Primorski dnevnik, 14. februar 1991
Petnajst let rubrike Iz planinskega sveta
Nekega zelo mrzlega in zasneženega februarskega dne leta 1976, ko je bil Primorski dnevnik drugačen kot je danes, saj je bil format še velik, delalo se je v svincu, pa tudi novinarski kader so sestavljali drugi ljudje, saj se je za tipkalnimi stroji še potila »stara novinarska garda« z Albinom Bubničem, Jožetom Korenom, Slavkom Štoko, Marjanom Dolganom, Francem Udovičem in še drugimi na čelu, Bojan Brezigar, Duško Kalc, Stojan Spetič, Tom Marc in morda še kdo pa so bili v prvih letih svoje profesionalne poti. Sam sem bil popoln »časnikarski zelenec«, kateremu je na neki seji SPDT, ki je bila še v »zgodovinski« sobi v stavbi Glasbene matice v Ul. Ruggero Manna, takratna predsednica dr. Sonja Mašera dejala: »Ti, Duško, ki znaš pisati, sedaj pa si še na Primorskem, ne bi začel pisati redno planinsko rubriko, ko pa je toliko zanimivih novic, ki bi jih lahko zabeležili?«
Bil sem poln dvomov, ko sem s tem predlogom, jaz »mule«, šel k takratnemu glavnemu uredniku Jožetu Korenu in odgovornemu za športno stran prof. Bojanu Pavletiču. Oba sta z zadovoljstvom sprejela predlog, saj je bilo planinstvo takrat nekakšen neurejen argument, katerega se je občasno loteval najprej eden, nato drugi, brez koordinacije in reda, že takrat pa se je razbohotila smučarska dejavnost SPDT in društveni izleti, a tudi slovenski himalaizem in uspehi naših alpinistov, ki so si utirali pot v svet, so zahtevali redno poročanje. Sicer sem se zavedal, da taka tedenska obveza z dnevnikom nikakor ni od muh, vendar mi je bilo planinstvo že po »družinskem izročilu« v krvi, tako da mi obveznost ni bila posebno težavna.
V rubriki, ki traja najdlje v našem dnevniku, sem, skupno z občasnimi sodelavci, obravnaval problematiko naših planinskih društev, predvsem seveda SPDT, ki je pač najštevilnejše in najbolj aktivno, nato pa še vse mednarodne novice iz planinstva, alpinizma, jamarstva in, v. novejšem času, iz naravovarstva. Rubrika skuša biti vedno mlada in agilna, kar potrjujejo njeni številni bralci, sedaj pa ji kar voščimo nadaljnjih, recimo še najmanj drugih petnajst let.
Kdo oporeka Tomu Česnu vzpon na Lhotse?
Zadnje čase je polemika, ki so jo umetno sprožili nekateri očitno zavistni francoski alpinisti, da Tomo Česen sploh ni preplezal prvenstvene smeri v južni steni Lhotseja, še kar burila alpinistično javnost, zaključila pa se je z opravičili Česnu, ki je moral na lastni koži občutiti, kaj pomeni opraviti izjemen podvig, ki ti ga nato oporekajo iz škodoželjnosti, ljubosumja in arogance. Ne bi hotel ničesar dodajati tistemu, kar je bilo o tem že zapisano, rad bi le odgovoril na vprašanje, ki mi ga je v dobri veri zastavil marsikdo: »Kako je Česen dokazal, da je sam preplezal prvenstveno smer v južni steni Lhotseja?«
To je Tomo opravil na najbolj enostaven, tradicionalen in učinkovit način: s fotografijo. Slikal je svoje napredovanje po steni, saj se določene gore vidijo v določeni perspektivi le s točno določene točke s stene, slikal pa je tudi vrh Lhotseja, z njega ves okoliš, ki se spet le s te točke vidi na določen način. Na tistih predelih stene, s katere je slikal, je bil edini (saj je bil vzpon prvenstven!), torej mu ne bi mogel nihče »darovati« slike, pa čeprav ga ni bilo na njej, samo po tisti smeri je lahko, kot pričajo slike, prišel na vrh (od koder ima seveda slike na vse strani).
Saj prav to mu je v Franciji očital neki falirani alpinist po imenu Ivano Ghirardini: da so njegove slike fotomontaža. Pri tem se je hudo uštel, ker ni vedel, da je Tomo slikal diapozitive, ne pa slik, vsi pa vemo, da z diapozitivi ni mogoče delati fotomontaž!! Prav tako si lahko razložimo nerazumljiv in v bistvu zelo hud dogodek, ki se mu je zgodil, ko so mu po nekem predavanju v Milanu celo izginile nekatere važne diapozitive. Le to sem hotel povedati, kar je seveda ponoven dokaz, da je Tomo, naš Tomo Česen, član majhnega slovenskega naroda (ki ga je le za predmestje New Yorka, kot radi malce samopašno poudarjamo) opravil največji alpinistični vzpon vseh časov, ki mu ga ne bo mogel oporekati nihče!
Februarska številka Alp
Z naslovnice nas gleda nič manj kot filmski igralec Vittorio Mezzogiorno z vrha Cerro Torreja (!), kjer je skupno z režiserjem Herzogom (!) in Reinholdom Messnerjem (!!) snemal film »Grido di pietra« (Kameni klic), ki je zanimiva zgodba osvajalca Cerro Torreja, kateremu nihče ne verjame, da ga je osvojil.
Zgodba spominja na tisto, ki jo je pred leti doživel Cesare Maestri. Na drugi strani pa nas gleda Tomo Česen s svojim sinom na hrbtu, ki propagandira himalajske čevlje Scarpa. Uvodnik direktorja Enrica Camannija je posvečen čistemu planinstvu ali gorništvu, ki si spet utira pot kot polnopravna »socialna« zvrst, podobno kot je bil v pravkar zaključenem desetletju alpinizem.
V rubriki Exploix spet zelo prijetno presenečenje. Docela je posvečena slovenskemu alpinistu Slavcu Svetičiču, ki je vedno živel v senci velikih (Česen, Karo, Jeglič, Knez itd.), je pa tudi sam velik. Tudi jamarski kotiček »govori slovensko«, saj je posvečen najgloblji jami na svetu, Zlatorogu na Kaninu. Revija se tokrat posveča okcitanski manjšini, ki v glavnem živi v goratih predelih pod Alpami, osrednji reportaži pa sta posvečeni britanskemu alpinizmu oz. najvišji britanski gori Ben Nevisu. Rubriko planinske literature pa še vedno agilno vodi tržaški urednik Alp, časnikar Piero Spirito.
(D. Jelinčič)
Narodni parki v Severni Ameriki
O naravnih lepotah in zanimivostih narodnih parkov Severne Amerike in Kanade bo v četrtek, 28. februarja, v Gregorčičevi dvorani predavala znana svetovna popotnica in ljubiteljica narave dr. Majda Mazovec. Prikaz ameriških narodnih parkov je v okviru predavanj, ki jih vsak mesec prireja SPDT za svoje člane in za vse ljubitelje planin in neokrnjene narave. Seveda bo dr. Mazovčeva svoje izvajanje izpopolnila s prikazom vrste uspelih barvnih diapozitivov.
Alpinisti se bodo predstavili v Kopru
Na povabilo Obalnega planinskega društva v Kopru bodo alpinisti SPDT in člani odprave na Everest v četrtek, 21. februarja, v Obrtniškem domu v Kopru z začetkom ob 20.00 s sliko in besedo prikazali svoj lanski veliki podvig v Himalaji. Predvajali bodo diapozitive o poti odprave, ki je prve dni oktobra osvojila najvišji vrh na svetu: Everest. Poleg predavanja je napovedana tudi predstavitev Jelinčičeve knjige »Zvezdnate noči«, o kateri bo spregovoril avtor sam.
Izlet v Vitovlje
V vrstah SPDT prevladuje sedaj zanimanje za smučarske podvige in za smuke in spuste na snegu, ki nam ga je letošnja zima radodarno poklonila. Vendar je stekla, čeprav še omejena, tudi izletniška sezona. SPDT pripravlja namreč za nedeljo, 24. februarja, izlet z avtomobili v Vipavsko dolino in v Vitovlje z vzponom na Kopitnik. Izlet bo vodil Aleksi) Civardi, ki vabi udeležence, naj se zberejo ob 9. uri pred tržaško sodno palačo, od koder bo odhod. Dvajset minut kasneje se bodo na trgu v Sesljanu tržaškim izletnikom pridružili tisti, ki prihajajo z zgornjega kraškega območja. Vsi se bodo peljali v Vipavsko dolino in v Vitovlje in nadaljevali potem peš dna Kopitnik, kjer stoji lovska koča. Na povratku si bodo izletniki ogledali tudi znamenito vitoveljsko cerkvico sredi nekdanjega obzidanega protiturškega tabora. Hoje je za približno 4 ure in pol in izlet je primeren za vse. Vsa potrebna pojasnila daje vodja izleta, ki odgovarja na tel. 415336.
(L. A.)
Smučarki izlet na Helm
Smučarski odsek SPDT prireja v nedeljo, 17. t. m., avtobusni izlet na Helm (Monte Elmo) pri Sextenu (Šesto). Odhod avtobusa bo ob 6. uri izpred sodišča na Trgu Ulpiano v Trstu, ob 6.20 pa iz Sesljana. Udeleženci, ki nameravajo vstopiti v Sesljanu, so naprošeni, naj čimprej to javijo vodji izleta (tel. 568303).
Prihod v Trst bo približno ob 20.30. Na razpolago bodo tudi vaditelji, ki bodo vodili tečaje tako za odrasle kot za otroke. Vsekakor bodo otroci lahko smučali v njihovem varstvu.
Za izlet je na razpolago še nekaj prostih mest, zato naj zainteresirani pohitijo z vpisovanjem kar po telefonu na zgoraj omenjeno številko.
(R. D.)
