Kamniški občan 11. februar 1991
Čeprav je Cene Griljc iz GRS Kamnik že objavil poročilo o nesrečah, ki so se v zadnjih štiridesetih dneh pripetile na našem edinem visokogorskem smučišču in pod njim, ne bo odveč, če o njih spregovorimo še enkrat. Čeprav ne bomo mogli obuditi mladih ljudi, ki so umrli v in zaradi bele opojnosti, pa bodo opozorila morda le komu segla do srca, da se bo pričel zavedati nevarnosti, ki so poleg užitkov sestavni del športnih aktivnosti na snegu in ledu. Veliko je bilo že povedanega o nesrečah, manj o vzrokih, ki so jih povzročili:
– Na prvem mestu lahko omenimo zadnjih nekaj milih zim, ki smučarjem in alpinistom niso dajale ravno veliko možnosti za užitke na snegu. In ko je letošnja zaradi nizkih temperatur ponudila več snežnih dni, smo vsi želeli čim bolj izkoristiti priložnost, čeprav naše noge in nasploh ves organizem ni več v vrhunski smučarski formi. Prišlo je do precenjevanja lastnih sposobnosti.
– Neprevidnost in drznost, ki je tako lastna mladim ljudem, je tudi tokrat botrovala vsaj dvema od štirih nesreč. Starši morda nehote nalagajo otrokom več odgovornosti, kot jo ti lahko prenesejo, ne razmišljajoč, kakšne bodo posledice. Otroci pa seveda zaupanje izkoristijo.
– Ne smemo pa pozabiti tudi na splet okoliščin, ki so bile v teh primerih tragične. Zgodilo se je in popraviti se ne da, usoda je iztrgala štiri mlada življenja.
In kako se je zgodilo?
4. januarja so na strmini pod zgornjo postajo gondole našli truplo Gorana Zlatnarja, ki se je na zadnji večer pred novim letom ločil od prijateljev, s katerimi je preživljal proste dni na Veliki planini in peš odšel v dolino. Verjetno se nevarnosti, ki mu je pretila, ni zavedal, saj je imel zaradi popitega alkohola bistveno zmanjšane psihofizične sposobnosti, povrh vsega pa niti ni bil ustrezno opremljen za nočni spust v dolino. Nesrečni fant res ni uspel, zdrsnilo mu je že kmalu na začetku pobočja, da je padel po skalovju in se ustavil šele nekaj metrov niže. Obležal je z glavo navzdol – mrtev.
16. januarja popoldne je na planini smučal že izkušeni smučar Gregor Uršič iz Stahovice. Kaj ga je navedlo do tega, da je zapustil urejeno progo in se proti spodnji postaji žičnice spustil po stezi, ki jo uporablja teptalec snega in je zaprta za smučarje, ne ve nihče. Morda ga je od takoimenovanega »rora« odvrnil led, ki mu niti vrhunski smučarji včasih niso kos; dejstvo je, da je pod progo Purman popustil »zavore« in v smuk preži oddrvel proti Šimnovcu. Hitrost pa je bila le prevelika in v blagem desnem zavoju ni mogel več kontrolirati smuči. Razširilo mu je noge, da je izgubil stik s podlago in ga vrglo v zrak. S telesom je priletel v skalo, kjer je obležal. Nemudoma je stekla reševana akcija in poškodovani smučar je bil že po osemnajstih minutah v dolini. Rešilni avtomobil ga je odpeljal v Ljubljano, vendar so bile notranje poškodbe vitalnih organov za Gregorja usodne.
18. januarja so obvestili miličnike, da se je na smučišču na Veliki planini pripetia gorska nesreča s smrtnim izidom. Smučarka Martina Novak se je z urejenega smučišča vračala proti koči, kjer je s sorodniki preživljala dopust. Nekaj metrov pred kočo jo je v celem snegu zaneslo proti simbolično zavarovanemu prepadu, v katerega je zaradi neizkušenosti in ledenih plošč tudi zdrsnila. Obležala je tristo metrov nižje, na kamnitem pobočju – mrtva.
19. januarja se je ob 22. uri in 30 minut oglasil miličnik in gorski reševalec Matjaž Ravnikar in povedal, da prijatelji pogrešajo alpinista Danila Goloba, ki bi že zdavnaj moral priti na dogovorjeno mesto. Stekla je reševalna akcija, v kateri so najprej odkrili Danilov avtomobil in to blizu poti za Žagano peč. Reševalci so takoj zaslutili, da se je fant odločil preplezati ledeni slap in da se mu je morda med plezanjem pripetila nesreča. Slutnja se je potrdila, saj so našli mrtvega alpinista ob vnožju slapu. Po vsej verjetnosti je priplezal povsem blizu vrha, ko se mu je zaradi neugodnih razmer (temperature niso bile dovolj nizke, da bi slap popolnoma zamrznil) odkrušil del slapa. Kljub temu, da je bil opremljen s derezami in dvema cepinoma, se padcu ni mogel izogniti.
In kaj je o nesrečah povedal Matjaž Ravnikar?
»Skoraj verjeti ne morem, da nam je letošnja zima prinesla toliko gorja. Res je, da je želja po smučanju letos še močnejša zaradi nekaj brezsnežnih zim in da kondicijska pripravljenost smučarjev ni na višku, pa vendar štirih smrtnih žrtev tudi v sanjah nismo pričakovali. Med nezgodani ni prav nobene povezave, saj je Goran zdrsnil zato, ker ni znal prav oceniti, ali bo sposoben priti v dolino ali ne. Gregor je padel zaradi prevelikega zaupanja v svoje sposobnosti imel pa je nesrečo, da je padel ravno v skalo. Martinini smrti je botrovala neizkušenost. Danilo pa v nepovsem zmrznjenem slapu ne bi smel plezati sam, saj njegov uspeh ni bil odvisen samo od njegovih sposobnosti, ampak tudi od sreče. Reševalci smo se trudili po najboljših močeh, prav tako tudi žičničarji na Veliki planini, ki so v enem primeru tudi tvegali svoja življenja, vendar je bila smrt močnejša od nas.
MATIC ROMŠAK
