Planinski vestnik 2015/06
Brez prijateljstva na gori ni uspeha
Verjetno našega tokratnega sogovornika ni treba prav posebej predstavljati. Stipe Božić je bil namreč udeleženec mnogih, danes že lahko rečemo, legendarnih slovenskih odprav na himalajske in pakistanske osemtisočake, npr. Everest leta 1979, Lotse 1981, Manaslu 1984, Kangčendzenga 1991.
Kot prvi Hrvat je stal na treh najvišjih gorah sveta, na Everestu kar dvakrat. Vzpel se je na najvišje vrhove vseh sedmih celin. V Lukovi jami (Lukina jama) na Velebitu se je spustil 1395 metrov globoko. Na smučeh je kot prvi Hrvat prišel na Severni tečaj. S kamero je posnel kilometre filmskega traku, zmontiral in režiral vrsto (tudi nagrajenih) gorniških filmov, poslikal nešteto fotografij in imel celo vrsto razstav.
V času po obdobju vrhunskega alpinizma je bil, kot kaže, primeren čas za pogled nazaj in rezultat tega je knjiga K2, zmagoslavje in tragedija, ki je pri založbi VBZ izšla lani. Čeprav je v gorah doživel marsikaj lepega pa tudi tragičnega, ga je najbolj zaznamovala ravno odprava na K2 leta 1993. Stipe Božić je s poskusom reševanja bolnega alpinista pustil neprecenljiv pečat hrabrega, požrtvovalnega in plemenitega človeka. Prisluhnimo mu.
Pred kratkim je rušilni potres v Nepalu poleg mnogih žrtev kosil tudi po osemtisočakih. Kako komentirate dejstvo, da je komercialna in alpinistična sezona na Everestu in tudi drugje praktično propadla?
Razumljivo, da se je sezona vzponov končala zaradi strahu pred potresom, ki bi lahko povzročil plazove kamenja, ledu in snega. Človek se pristno boji potresa, ko se mu tla pod nogami zibljejo, še posebno, če je v gorah za hobi.
Ali še plezate? Kje ste bili nazadnje v hribih?
Še vedno zelo rad plezam, res pa je, da manj po stenah, več pa po običajnih pristopih na vrhove, pa tudi turno smučam. Priložnost za plezanje po stenah največkrat izkoristim, ko me obiščeta hčerki Maja in Iva, ki prav tako plezata, a sta trenutno službeno in študijsko v Belgiji in na Poljskem. Zadnji malo višji vzpon sem opravil pred dvema letoma s prijateljem Davom Karničarjem in njegovo skupino na Damavand v Iranu. S Himalajo sem zaključil po neuspešnem poskusu vzpona na Pumori leta 2009. Takrat sam nespretno padel in se ujel za staro vrv, kar mi je bil opomin, da sem morda izkoristil svoj fond sreče, ki mi jo je daroval Bog.
Kaj vas je potegnilo v gore? Kako to, da se je Dalmatinec zaljubil v sneg, led in skalo?
Želja, da sem drugačen od drugih, in radovednost za odkritji novega in neraziskanega, vsaj za mene. Gore so zadnje neraziskano področja planeta Zemlja.
Prehodili in preplezali ste veliko gorskega terena po vsem svetu, od rodne Dalmacije, prek Alp do Himalaje in drugih gorstev sveta. Kje vam je najlepše, kje ste se ali se še najbolje počutite?
Vzpel sem se na tri najvišje gore sveta, preplezal “tri zadnje probleme Alp” (severna stena Matterhorna, severna stena Eigerja in Walkerjev steber v Grandes Jorasses, op. p.), najvišje vrhove vseh sedmih celin in še mnogo tega, a najbolj mi je v srcu ostala Antarktika. Ta nepregledna bela pusta prostranstva, ki so ostala čista in nedolžna kot v času nastanka sveta. Pomanjkanje kakršnega koli življenja na tej celini, razen ob obali, v človeku izzove globoko spoštovanje do neskončne in brezčasne moči narave proti naši minljivosti. Bele linije antarktičnih gorskih vencev so me spominjale na potrebo varovanja narave, ki jo vse bolj uničujemo.
Vaša knjiga K2, zmagoslavje in tragedija je nekakšen presek skozi vašo alpinistično in himalajsko pot, po drugi strani pa se mi zdi, da je na nek način osebno očiščenje z odprave iz leta 1993 na K2. Pišete namreč o tanki črti med življenjem in smrtjo na gori. Pomoč, ki ste jo nudili tovarišem, čeprav ste s tem ogrožali tudi lastno življenje, je najlepše opisal zdravnik odprave Damjan Meško v članku v Planinskem vestniku, št. 11, 1993, str. 465–468. Se zelo motim?
Vsekakor je ta knjiga moj literarni dolg vse številnejšim bralcem planinske literature. Morda lahko zamudo knjige opraviči dejstvo, da sem medtem posnel preko sto avtorskih filmov za HRT (Hrvatska radio televizija, op. p.) in še desetino za slovensko RTV. Ko se ozrem nazaj, sem prepričan, da pisane besede ne more zamenjati nič, zato je ta knjiga dobrodošla. Čeprav sem se tudi na prejšnjih ekspedicijah pogosto srečeval s smrtjo, se me je odprava na K2 še posebno dotaknila. Notranja borba racionalnega in čustvenega me je popolnoma izčrpala. Racionalno mi je govorilo, da Boštjana (Kekca) nihče s te višine z nobeno tehniko ne more rešiti, a čustva so mi govorila, da moram ostati z njim na 8000 metrih in mu pomagati. Racionalno je le prevladalo, ker sem se zavedal, da moram kot najstarejši in najbolj izkušen član odprave misliti na reševanje druge dvojice alpinistov: Borisa Sedeja in Zvonka Požgaja. Boštjanova smrt je mojo dilemo na koncu rešila, je pa bil naš sestop po tem zelo dramatičen in tvegan.
Pri sestopanju z vrha K2 so se vam iz spomina izgubili posamezni deli poti. Kako ste jih ponovno sestavili? S pomočjo soplezalcev?
Čeprav smo se zavedali, koliko ljudi se je v viharju izgubilo na K2, in čeprav smo že vnaprej postavili palice z zastavicami za primer sestopa v slabem vremenu, smo se vsi izgubljali. Zvonko je komaj našel tabor 4. S Carlosom (Carsoliom) sva morala bivakirati na 8000 metrih, ker sva se izgubila pri sestopu z vrha in nisva našla tabora 4. Pri sestopu s tabora 4 sta se izgubila Viki (Grošelj) in Carlos, vendar sta na srečo le nekako našla pravo smer. S Carlosom sva zjutraj po bivaku hitro našla tabor 4, kamor sta se že zvečer zatekla Viki in Zvonko, ter Borisa in Boštjana, ki sta prišla s tabora 3 z namenom, da se naslednjega dne vzpneta na vrh. Prostora v šotoru je bilo le za dve osebi, nas pa se je nabralo šest! Zato smo takoj začeli s pripravami na sestop, najprej Viki in Carlos, za njima pa bi morala kreniti midva z Zvonkom. Takrat sem videl, da je Boštjan v težkem stanju.
Koliko je za vas vredno prijateljstvo v gorah? Kaj pomeni biti z nekom navezan na skupni vrvi? Je občutek izneverjenega prijateljstva, o čemer pišete v svoji knjigi, težko preboleti?
Prijateljstvo je najpomembnejše, bolj pomembno od uspeha. Bolje rečeno, brez prijateljstva tudi uspeha ni. Sam sem imel srečo, da nisem imel veliko težav s soplezalci v gorah, niti izneverjenega prijateljstva. Morda zato, ker sem od soplezalca vedno vzel najbolj pozitivno in vse obrnil na šalo in veselje.
Vaš tovariš z odprave na K2 Davo Karničar ponovno razmišlja o smučanju z vrha K2. Kaj menite, koliko možnosti ima za uspeh?
Davo je izreden alpinist in smučar. S smučanjem z vrha Everesta je dokazal, da je najboljši na svetu. Ponosen sem, da ga imam za prijatelja. Tehnično je K2 lažji za smučanje od Everesta in ne dvomim v Davov uspeh. Strah me je le česa nepredvidenega in neznanega, kar običajno spremlja vzpone na osemtisočake.
Kako ste se soočili z dejstvom, da na neki odpravi niste dosegli vrha, npr. na Lotseju? Kaj pomeni za vrhunskega alpinista, da se mora kljub temeljitim pripravam odreči vrhu?
Na začetku je to zelo težko, vendar se kmalu zaveš, da si smrten in da te bo občutek smrtnosti prej rešil kakor tvoja trdoglavost.
Navzoči ste bili tudi ob tragediji leta 1996 na Everestu, ko je v viharju umrlo več alpinistov, gorskih vodnikov in njihovih gostov. Kaj je po vašem mnenju glavni vzrok tragediji? Vas je ta odprava odvrnila od vrhunskega alpinizma na osemtisočake?
Takrat sem bil tam zaradi snemanja prvega Davovega poskusa smučanja z vrha Everesta. Ob tej priložnosti sem na severno sedlo prinesel več kot 50 kilogramov filmske opreme. Za nesrečo sem zvedel na višini 7000 metrov. Takoj sem pomislil, da je to pravzaprav davek prevelikemu številu neizkušenih gostov, članov komercialnih ekspedicij – ne moremo jih imenovati alpinisti, ker niso samostojni. Ta ekspedicija me ni odvrnila od himalajskih osemtisočakov, ker sem bil leta 1995 že malce načet z obračanjem na Anapurni vsega 200 metrov pod vrhom. Čeprav je bilo vreme idealno, nama je z Vikijem zmanjkalo motiva za vrh.
Kako komentirate dejstvo, da se mnogi vzpenjajo na osemtisočake mimo obnemoglih alpinistov, ki so še živi, vendar sami ne morejo nadaljevati poti?
Tega ne morem razumeti, morda zato, ker sem alpinist starega kova in gorski reševalec. Najmanj, kar bi se mi zgodilo ob takšni priložnosti, je, da bi me to potrlo in odvrnilo od nadaljnjega vzpona proti vrhu.
Po obdobju vrhunskega alpinizma ste se lotili sedmih vrhov vseh celin in intenzivnega snemanja. Kaj vam pomenita video posnetek v gorah ali kje drugje in film?
Prvenstveno želja, da naredim zgodbo in priložnost, da naš šport, če je alpinizem šport, približam navadnim ljudem.
Ali poznate primer ekipe Uelija Stecka na Everestu, ko so se vzpenjali mimo napeljanih vrvi in so se bili zaradi nasprotovanja Šerp primorani obrniti? Če daste na tehtnico himalaizem, še posebej v alpskem smislu, in gorsko vodništvo na osemtisočake, kakšno je vaše mnenje o tem?
Mislim, da sta se v tem primeru spopadli dve ideologiji alpinizma, tista prava pustolovščina, katere akter je trenutno Ueli Steck, in komercialna, ki jo zastopajo agencije s profesionalnimi gorskimi vodniki. Mi smo se s tem srečali leta 1989, ko je bil Everest prvič odprt za več kot eno ekspedicijo po isti smeri. Z Vikijem sva imela takrat težave z vodji komercialnih odprav. Kolikor vidim, pravi nekomercialni alpinizem počasi izgublja “bitko” z močnimi agencijami, ki se borijo za to, da mora vsak vzpon na katero koli goro v Himalaji, še posebno pa na Antarktiki, potekati izključno v njihovi organizaciji.
S katerimi slovenskimi alpinisti ste najraje plezali in bili v navezi?
Največ in najraje sem plezal z Vikijem Grošljem, rad pa sem plezal tudi z drugimi Slovenci. V posebnem spominu mi je ostalo nepozabno druženje s Stanetom Belakom – Šraufom in Tomažem Humarjem, ki sem mu bil na nek način trener.
Bi danes v zvezi s svojo gorniško potjo kaj spremenili, če bi imeli možnost?
Vem, da nimam možnosti ničesar spremeniti, sem pa zelo srečen, da sem preživel vse nevarnosti visokih gora.
Kaj menite o slovenskem alpinizmu danes?
Čeprav se morda ne zdi več tako, vseeno mislim, da je slovenski alpinizem še vedno “perjanica” slovenskega športa in zelo močan tudi v svetovnem merilu, kar nenazadnje dokazuje tudi tolikšno število “zlatih cepinov”, ki veljajo za svojevrsten “oskar” v alpinizmu.
Vladimir Habjan
