Intervju: Michel Piola

Planinski vestnik 2020/04

Tudi na dopustu rad vrtam

Vsak plezalec, ki vsaj malo potuje, je zagotovo že preplezal kakšno smer “piola”, imenovano po Michelu Piolaju. Njegove smeri so vsepovsod, mnoge od njih so prave klasike. Največ jih je v masivu Mont Blanc, pod katerim živi; njegove king lines (Kraljevske linije ali klasike.) najdemo tudi po drugih kontinentih, v Patagoniji (Fitz Roy in Paine), Pakistanu (Trango), Maleziji in na Grenlandiji.

Navrtal je že čez šest tisoč raztežajev, okoli tisoč sedemsto smeri, od kratkih do 1600-metrskih. Temu je treba dodati še tisoč preopremljenih raztežajev, čemur se posveča v zadnjem času. Michel Piola (1958) je (bil) tudi uspešen alpinist. Zdaj pravi, da ima raje tople kraje brez ledu in snega. Opremlja smeri v Grčiji, Turčiji, na Sardiniji. “Švicarska znamka kakovosti” je znana tudi po zelo natančno izdelanih vodničkih. S skico izpod njegovega svinčnika se v steni težko izgubiš.
Do smeri, pod katere se je podpisal Piola, imam veliko spoštovanje, še posebej, če zraven vidim letnico iz osemdesetih let. To pomeni, da bo 6b ali 6c v plošči zelo težka, tudi zame, ki imam določeno maržo. Zadnje čase se na Facebooku jezi na opremljevalce smeri, ki uporabljajo slab material ali pa brez vprašanja dodajajo svedrovce v njegove smeri. Piola je Švicar s karakterjem, kar v okolju, kjer živi, sproža konflikte. V Chamonixu ga ne marajo prav vsi, predvsem lokalci s karakterjem ne.

Odraščal si v Ženevi, od koder imaš razgled na Mont Blanc. Je bil to razlog, da so te gore privlačile že kot otroka?
Starši so me že zelo majhnega vzeli s seboj v gore, na turne smuke, kar mi je dalo dobro osnovo za gibanje po gorskem terenu. Že tradicionalno prihaja iz Ženeve več dobrih alpinistov predvsem po zaslugi plezališča Salève, kjer so nastajali dobri plezalci. Zelo kmalu sem treniral tam, saj je stena oddaljena od centra le 15 minut vožnje s kolesom. Parižani so trenirali v Fontainebleuju, ki je od Alp oddaljen kar šest ur vožnje, mi pa jih imamo pred vrati. V gori Salève se je oblikovalo mnogo močnih ženevskih alpinistov, npr. Raymond Lambert, Michel Vaucher, André Roch. Ti so plezalne veščine iz Salève uspešno prenesli v masiv Mont Blanca, Himalajo in Patagonijo.
Koliko si bil star, ko si šel zares v gore? Katera tura ti je ostala najbolj v spominu?
Spomnim se, da sem imel okoli 15 let, ko nas je šla skupina mladih za božič v kočo Argentière in smo plezali v severnih stenah, po ledu in skali. To je bilo obdobje zimskih ponovitev. Poleti smo šli z mopedom v Chamonix in pri Pierre d’Orthaz za en mesec postavili bazni tabor ter plezali, kolikor smo mogli. Tako smo se učili in nabirali izkušnje, z nekaj neumnostmi seveda, kot vsi mladi.
Torej poznaš masiv Mont Blanca kot lasten žep?
Da in ne. Res sem na začetku veliko plezal v ledu in snegu, a to me ni toliko privlačilo kot skale. Sledile so predvsem dolge skalne smeri in kasneje odprave. Če se je le dalo, tudi te večinoma po skali. Ta je zanesljivejša kot led.
Leta 1980 ste z Marcom Pedrinijem in Danilom Gianinazzijem opravili prvi zimski vzpon v alpskem slogu na Piz Badile (TD/6a, 800 m) s tremi bivaki in 70 cm novega snega.
Gre za moj najmočnejši spomin iz gora … lahko bi se slabo končalo, a na srečo se ni. Popolna avantura! Veliko smo tvegali, pogoji so bili res slabi, a vseeno smo imeli občutek, da obvladamo situacijo.
Najbolj si poznan po odpiranju novih smeri. Od kod ta strast in katera je tvoja prva smer, ki si jo opremil?
Že kot otrok sem bil precej kreativen in samotarski; nisem zdržal na enem mestu, vedno sem bil v naravi in delal igluje, kolibe na drevesih, jezove na potokih. Če sem moral biti doma, sem potrpežljivo izdeloval makete. Ni naključje, da je moj prvi poklic arhitekt. In ker sem večni otrok, zdaj namesto kolib izdelujem plezalne smeri. Torej ne gre za to, da bi za sabo pustil neko sled, temveč predvsem za to, da potešim svojo željo po ustvarjanju. Prva je bila smer Anarchiste V+/A0 v gori Salève leta 1975. Ima tri raztežaje in ni najlepša. Prva prava smer je bila v Eigerju leta 1978/79, ko sem imel 19 let. Imenovali smo jo Les Portes du Chaos (Vrata kaosa), zdaj se imenuje Pilier de Genevois (Ženevski steber). To je bil trenutek, ko smo začeli govoriti o prostem plezanju in plezalnikih. V Eigerju so bile takrat nacionalne odprave Čehov in Japoncev, ki so naredili tehnične diretissime z mnogo svedrovci. Mi smo naredili smer s tremi svedrovci in jo preplezali prosto.
Leta 1993 sta skupaj z Vincentom Sprunglijem dobila zlati cepin za smer L’oeil du cyclon v masivu Paine (Patagonija). Kaj ti ta nagrada pomeni?
Gre za priznanje alpinističnega okolja in priznam, da sem ponosen nanj. Pokaže, da sem se veliko ukvarjal tudi z alpinizmom, zimskimi ponovitvami, velikimi stenami, odpravami in ne le s čistim skalnim plezanjem.
Bil si tudi v Himalaji, a ti višina menda ni ustrezala.
Drži, na višini sem res zanič. Že če grem na Aiguille du Midi, 3840 m, ne da bi se prej aklimatiziral, imam težave. Sicer sem bil na to pripravljen, a sem si rekel, da bo že šlo, da se bom aklimatiziral, zato povabila na odpravo na Everest nisem zavrnil. A ko sem bil tam, nisem bil za nikamor. Ko smo pred odpravo opravili meritve VO2max (VO2max je lahko izražen na dva načina, v absolutni številki in sicer v litrih na minuto (l/min) ali relativni številki (ml/ kg·min). Poenostavljeno povedano nam pove, koliko litrov kisika v minuti lahko človek privzame v svoje telo. Poenostavljeno povedano je VO2max torej predstavljen kot razlika med količino kisika med arterijami in venami, pomnoženo s količino krvi, ki jo srce iztisne.), sem bil najboljši, na višini pa najslabši. Poleg tega na višini ni dobre in lepe skale, tako da tam nisem imel nobenega interesa. Da ne govorim o tem, da je bilo zelo drago in da mi je vzelo preveč časa. Patagonija in Grenlandija sta mi veliko bolj všeč. Skala je lepa in dnevi dolgi.
S čim se preživljaš?
Nisem dovolj dober, da bi bil profesionalni alpinist, tudi prodajati se ne znam. Moj prvi poklic je, kot sem že rekel, arhitekt – delo, ki zahteva celega človeka. Sem tudi gorski vodnik. Je lep poklic, a jaz sem poleti želel plezati zase, tako da sem moral najti drugo rešitev. Postal sem učitelj športne vzgoje. Zaposlen sem bil v Ženevi za polovični delovni čas, malo sem dopolnjeval z vodenjem, tako da mi je ostalo dovolj časa za plezanje in se mi tako ni bilo treba prodajati sponzorjem.
Ali še veliko delaš kot vodnik?
Ne. Pomladi vodim nekaj turnih smukov, poleti po skušam zaslužiti s plezanjem. Nimam veliko strank, a v prihodnosti bi si želel več vodenja. Rad bi pripomnil, da je v poklicu gorskih vodnikov problem kult mladosti. Če nekdo želi iti plezat npr. Voyage selon Gulliver v Grand Capucinu (7b, 300 m), kar lahko vodim brez problema, nikoli ne bo najel 60-letnega vodnika, temveč mlajšega. Rešitev je, da se staraš s strankami.
Vsi poznamo tvoje vodničke, s pomočjo katerih se težko izgubiš v steni. So tudi oni taka strast, kot je iskanje in odpiranje novih smeri?
Gre za neko celoto. Najlepši trenutki so, ko sanjaš o novi liniji. Potem jo narediš. Temu sledi ogromno časa za čiščenje. To je najhujši del. Izdelava vodnička predstavlja češnjo na torti. Zame se smer ali sektor zaključi šele z vodničkom, ne pa, ko jo opremiš in preplezaš. Treba jo je očistiti in pripraviti za ponavljavce. Rad počnem vse.
Se strinjaš, da obstaja razlika med ocenami tvojih smeri iz 80-ih in tistih iz zadnjih let? Ali namerno daješ lažje ocene?
Strinjam se, a za to imam pravo razlago – namreč od nekdaj sem smeri ocenjeval prijazno. Nikoli nisem maral ljudi, ki so smeri podcenjevali. Nobenega razloga ne vidim v tem. A v 80-ih letih smo plezali, razen v domači Salève (kjer so ocene ZELO navite, op. p.), le v granitu. Nismo se zavedali, da smo postali zelo specializirani za granitne plošče. Ko smo šli jeseni plezat v Buoux ali v Verdon, kjer so stene bolj previsne, smo padali v 6b, 6c. Sklepali smo, da kar smo poleti plezali v Chamonixu, ne more biti težje kot 6b in s tem smo postavili bazo ocenjevanja. Pogosto se tudi zgodi, da si zelo motiviran in skoncentriran, ko delaš novo smer, zato se dostikrat ne zavedaš realne težavnosti. V osemdesetih smo pogosto podcenjevali plošče in precenjevali poči ter previsne dele. Ko zdaj preopremljam smeri in pišem nove vodnike, poskušam po praviti te napake. Zvišam ocene v platah (dodam tudi kak svedrovec) in jih znižam v počeh (kjer odstranim svedrovce) in previsih. Stil plezanja se je spremenil. Nikakor pa nisem namerno dajal nizkih ocen.
Ali plezaš tudi smeri drugih opremljevalcev?
Redko.
Katere smeri so ti najbolj všeč?
Smeri Françoisa Pallandra so dobro opremljene, tiste od Romana Voglerja na primer mi niso všeč. Delal jih je od zgoraj navzdol, prehitro. Temu pravim industrijska izdelava smeri, kjer je kvantiteta pred kvaliteto. Veliko svedrovcev je tudi poleg poči. Jaz sem ostal edini, ki je smeri delal od spodaj navzgor. Hotel sem ohraniti kakovost in etiko. Če bi delal smeri z vrha, bi v petih letih naredil vse. Zdaj je polemika podobna, namreč ali delati smeri z navadnimi svedrovci ali z lepljenci. Seveda je hitreje s svedrovci, saj se nanj lahko takoj obesiš, toda niso tako obstojni kot lepljeni.
Razloži mi, prosim, kako delaš novo smer z lepljenci?
V bistvu je super, ker lahko začnem novo desetraztežajno smer samo z eno baterijo vrtalnika in z nekaj removable bolts (Odstranljivi svedrovec: gre za neke vrste zatič z vzmetjo, ki ga vstaviš v luknjo za lepljeni svedrovec in ga takoj uporabiš za varovanje. Kasneje ga odstraniš in zamenjaš s pravim, lepljenim svedrovcem.). Če bi opremljal samo s svedrovci, bi bil veliko težji, saj bi jih moral imeti s seboj vsaj 60 do 70 in še nekaj dodatnih za varovališča. Tako vzamem samo pet ali šest odstranljivih svedrovcev, če opremljam v granitu, in 10 do 12, če sem v apnencu. In nato plezam. Včasih, če je teren lahek, tako hitro kot običajni plezalec, ker imam vrtalnik na pasu in hitro izvrtam luknjo, v katero potisnem odstranljivi svedrovec, in nadaljujem. Ko pridem na mesto za varovališče, izvrtam luknjo za odstranljivi svedrovec. Medtem ko se drugi pripravlja za plezanje, naredim luknjo za lepljeni svedrovec, ga zalepim s kemično kapsulo in po petih minutah se lahko obesim vanj, po desetih se lahko z njega spustim po vrvi. V času, ko drugi v navezi pride do varovališča, je le-to že varno, narejeno z enim lepljenim svedrovcem in enim odstranljivim. Seveda se moram potem vrniti, da dokončam in vstavim lepljence v vse luknje. Te glede na potek smeri in priročnost vpenjanja lahko še malo prestavim, kar je prednost takega načina opremljanja, ker je končni izdelek bolj natančen.
Problem je, da soplezalci, s katerimi prvič preplezam smer, pogosto niso motivirani, da bi se še enkrat vrnili, zato pogosto pridem sam. Če je smer dostopna z vrha, kot na primer v Aiguille du Midi, je to enostavno.
Zadnje čase na socialnih omrežjih veliko kritiziraš tiste, ki s svedrovci opremljajo ali preopremljajo smeri, predvsem tiste v kapnikih in obmorskih plezališčih.
Svedrovcev ne kritiziram povsod, a mislim, da v kapnikih, kjer je skala mehka, ne držijo dobro in se začnejo premikati. Kar kritiziram in me res jezi, so ljudje, ki se zavedajo, da je nevarno ob morju opremljati s svedrovci iz slabega inoxa, tj. nerjavečega jekla, a to vseeno počnejo. Jaz to vem že petnajst let in mislim, da bi se vsak opremljevalec moral o tem poučiti. Dejstvo je, da je običajno nerjaveče jeklo smrtno nevarna past v desetkilometrskem pasu od morja. Če se smeri ne bodo preopremile, bo v prihodnjih letih veliko nesreč, saj je na tisoče svedrovcev, ki se bodo polomili ali se že lomijo. Zato zelo kritiziram opremljevalce, ki to vejo in imajo priporočila UIAA glede uporabe materiala, a vseeno namerno opremljajo smeri s klasičnimi svedrovci.
Ali lahko prepoznamo svedrovec, ki se bo odlomil?
Ne. Včasih so ploščice, ki so videti kot nove, a na drugi strani so vse “stopljene”. Stress corosion cracking (Smiselni prevod: razpoke zaradi korozije.) je kot neke vrste rak, ki se zažira v notranjost svedrovca. Na Kalymnosu, Leonidiju, Sardiniji, Siciliji in Madagaskarju so povsod klasični svedrovci, kar je katastrofalno.
Govoriš o slabem inoksu. Mi lahko razložiš, kaj je slab in kaj je dober inoks?
Slab inoks je inoks A2. Ob morju ne bi smelo biti niti inoksa A4. Jaz uporabljam izključno lepljence iz inoksa A4 (316) ali PLX , ki so več ali manj HRc (HRc ali HRb je stopnja trdote (in s tem kakovosti) nerjavečega jekla, izražena v številkah.), le da so kvalitete Fixe, veliko cenejši, ker zaenkrat še ni lepljencev iz pravega HRc niti v gorah. Ob morju zdaj uporabljam titan.
Zadnja leta si osredotočen na masiv Mont Blanc, kjer preopremljaš svoje smeri in izdeluješ majhne vodnike, ki se imenujejo “Fiche granite”(Granitni list. ) in so praktični, ker ni treba s seboj nositi cele knjige. Pred kratkim je založba JMEditions izdala vodnike, ki se pokrivajo s tvojimi. Jih vidiš kot konkurenco ali si jim pomagal?
Nič me niso vprašali in ne morem reči, da sem z njimi v dobrih odnosih. Sam sem začel delati vodniček za Chamoniške igle (Les Aiguilles de Chamonix). Petnajst let sem preopremljal svoje smeri z lepljenci ter urejal varovališča v smereh drugih avtorjev, tako da so varna. Če narediš plezalni vodnik, mislim, da moraš imeti spoštovanje do kupcev in plezalcev, ki ga bodo uporabljali, in ne smeš si dovoliti, da boš le služil denar. Oni pa so to storili. Vedeli so, da načrtujem vodniček, pa so si rekli, da morajo pohiteti in ga dokončati pred mano. V dveh mesecih so preplezali več ali manj vse smeri. Ob vznožju Pilier Rouge de Blaitière, sem, ravno ko sem bil na svojih fiksnih vrveh in preopremljal smeri, srečal enega od avtorjev skupaj s stranko. Vprašal sem ga, če je tam z namenom, da naredi vodniček, in je potrdil. Mislil sem si: “Ti boš imel maslo in denar od masla, jaz pa že 15 let preopremljam, tako da so smeri varne. Včasih zaradi krčenja ledenikov dodam raztežaje. Ti pa prideš s klientom, ki te plača, plezaš v mojih smereh, v katere sem dal svoje svedrovce, in v dveh mesecih boste naredili vodniček, samo da ga zaključite pred mano.” To se mi zdi grdo od njih, saj so napisali vodnik, ne da bi dodali en sam svedrovec. Zanima jih samo zaslužek. Njihov argument je, da je ta vodnik manjkal, vendar bi ljudje lahko še malo počakali. Gre za komercialni vodniček. Tako da njihovega dela ravno ne spoštujem. Poleg tega so v njihovem vodničku napake. Predvsem v Petits Charmoz in Blaitière, saj so se nanašali na moj stari vodniček, z vsemi njegovimi napakami. Npr. preplezali so le polovico smeri Voie Troussier, ker je postal njihov klient utrujen, zato so nadaljevanje opisali le približno. Jaz preplezam vse, gre za profesionalno zavest. Lahko bi naredil vodnike enkrat hitreje (in slabše), a bi več zaslužil. Jaz izdelujem “vodničke opremljevalcev smeri” z namenom, da denar od prodaje vložim v nove vzpone. Namen komercialnih vodnikov je le goli zaslužek. Ljudje, ki kupujejo vodnike, bi to morali vedeti.
Kupuješ opremo sam?
Ja. Prej mi je prodaja vodnikov prinesla več denarja, tako da sem si nakupil svedrovcev.
Ali greš kdaj na počitnice le plezat smeri, ki že obstajajo, kot to počnemo mi, ostali plezalci?
Tudi med počitnicami rad opremljam …
Gre že za pravo zasvojenost?
Ja, lahko tako rečem.
Si že plezal v Sloveniji ali na Hrvaškem? Če rabiš namig za naslednje počitnice, ti povem, da je tam še ogromno možnosti za opremljanje.
Ne, nisem še bil, saj se vedno vračam na iste kraje. Rad imam Leonidio, Kalymnos, Sardinijo. A hvala za nasvet.
Bi še kaj dodal?
Napiši nekaj o Italijanih, ki preopremljajo Combe Maudite v masivu Mont Blanc, tudi moje smeri, ne da bi me vprašali. Prepovedal sem jim, ker preopremljajo z navadnimi svedrovci, in to na neprimernih mestih. Spustijo se z vrha, dodajo nove svedrovce zraven starih, kot se jim zdi. Tako so mi uničili nekaj smeri. Tudi jaz preopremljam smeri drugih avtorjev, a le v sektorjih, za katere delam vodniček. Na splošno v teh smereh zamenjam varovališča, da so varna. Seveda vprašam avtorje za dovoljenje. Ko sem na Aiguille du Midi preopremljal smeri pokojnega Voglerja, sem za dovoljenje vprašal njegovega brata.

Martina Čufar Potard