Planinski vestnik 2020/05
Na Makaluju 1975 sem prav užival
Mojstranške veverice. Koliko od vas, bralcev, ve, koga s tem mislim? Kdo so bile “veverice”? Zdi se mi, da boste starejše, izkušenejše generacije to vedele, mlajše pa verjetno ne. Vendar upam, da se motim. Pred časom sem preveril, s kom vse od Mojstranških veveric smo se v Planinskem vestniku že pogovarjali. Z vsemi, razen z enim. No, pa smo se lotili še tega.
Foto: Vladimir Habjan
Če bi se vrnili v šestdeseta in sedemdeseta leta prejšnjega stoletja, z naštevanjem članov Mojstranških veveric gotovo ne bi imeli težav. Plezali so v težkih smereh, bili so hitri in medijsko prepoznavni. Sodili so v vrh takratnega vrhunskega alpinizma v Sloveniji in o njih še danes govorimo s spoštovanjem. Prvotno zasedbo so sestavljali štirje: Klavdij Mlekuž, Janez Brojan, Zvone Kofler, ki se je kot član odprave na Istor-o-Nal v Afganistanu smrtno ponesrečil med vračanjem z odprave, in Janko Ažman. Pozneje sta se jim pridružila še Janez Dovžan in Miha Smolej. Gotovo ste ugotovili, s kom smo se pogovarjali tokrat. S Koflerjem žal ne, prav tako ne s Smolejem – torej z Jankom Ažmanom.
Janko Ažman, letnik 1945, rojen na Javorniku, se je okoli leta 1952 preselil v Mojstrano. Po enem letu je začel hoditi v šolo na Dovjem. Obiskoval jo je do četrtega razreda, potem pa nadaljeval v šoli v Kranjski Gori, kjer je poučeval alpinist Rado Kočevar. Janko je z njim začel obiskovati gorski svet. “Nismo se razumeli na te reči. Takrat si ali tekel na smučeh ali skakal ali hodil v hribe; no, pa še v gostilne so zahajali, a to ni bilo za nas. Pozneje sem nadaljeval šolanje na metalurški poklicni šoli. Takrat smo hodili na tabore, na Vršič. Zraven so bili še Mitja Košir, pa Trčkova Jožica, poznejša Šraufova žena. Tečaji med počitnicami so bili enotedenski. Začeli smo plezati po šoli. Najprej so nas peljali starejši, kmalu pa tudi Klavdij, ki je nekaj starejši od nas in je začel že pred nami, tudi Zvone Hrastar in drugi. V Mojstrani je bil gonilna sila Avgust Delavec, ki je bil tudi predsednik društva, načelnik GRS je bil Pavel Baloh. Prve smeri smo preplezali v Debeli peči, smer Jesih-Potočnik, pa Slovensko v steni, potem je že prišla vojaščina,” je povedal Ažman, ki se je izučil za električarja in vso svojo delovno dobo delal v Železarni Jesenice kot vzdrževalec.
Zanimalo me je, kdo jih je učil, kdo so bili njihovi inštruktorji. “Jih ni bilo, kar sami smo začeli. Starejši so nas peljali, tehnike smo se naučili kar pri reševanju.”
Kar takoj med reševalce? “Takoj ko smo prišli na alpinistični odsek, smo začeli z reševanjem. Izpit za gorskega reševalca sem naredil leta 1966,” je povedal Janko. Kje so dobili opremo, me je zanimalo. “V Avstriji, ker se je pri nas ni dalo veliko dobiti, le kline v fabriki. Vso drugo opremo smo prešvercali iz Avstrije.”
Kje vse so plezali, sem ga vprašal. “Prvi je bil Triglav, pa ostali Julijci. Okoli leta 1967 smo že začeli plezati v Cinah in Zahodnih Alpah. Vsako leto smo imeli mesec dni plačanega dopusta in smo hodili v Francijo. Plezali smo v Chamoniških iglah, v Grandes Jorasses, poskusili smo v Eigerju, a nam ni uspelo. Tam smo imeli kar srečo, da smo prišli ven, ker nas je ujelo slabo vreme. Zato smo abzajlali. Za prvi spust je bila vrv prekratka. Jaz sem bil zadnji gor in sem Janezu (Brojanu) in Zvonetu spustil vrv, da sta prišla do snežišča, meni pa so rokavice, ki so bile gladke, zdrsnile, zato sem padel in priletel med njiju! Eden me je le po hrbtu udaril, da nisem padel vznak. Tako sem se rešil. Smo imeli kar srečo,” je razlagal Janko.
Kako so nastale Mojstranške veverice, me zanima. “Nastale so šele pozneje, po vojaščini. Mi smo se zagledali v Dolomite in v stene Cin ter tako prišli v stik s Cortinskimi vevericami. V nekaj letih smo preplezali veliko njihovih smeri in nekoč smo se vprašali, zakaj tudi mi nismo veverice? In tako smo nastali.” Vzponi Mojstranških veveric so še danes visoko cenjeni. V čem je bila njihova prednost, v čem so bili boljši od drugih? “Mi smo vsak prosti dan preživeli v hribih. Spomnim se, da sva s Koflerjem Peternela (Peternelova smer) in Čopa (Čopov steber) preplezala v enem dnevu, kar je bil takrat kar dosežek. Plezali pa smo v gojzarjih … Nesreč nismo imeli,” je poudaril Janko.
Se spomni kakega posebnega dogodka iz časov plezanja in reševanja, me je zanimalo. “Polajnar in Ozebek sta plezala v triglavski steni v smeri Sandija Wisiaka. Ozebek je padel in si zlomil gleženj. Po klicu na pomoč smo zvečer vstopili v steno s Klavdijem in dvema Jeseničanoma, Javorskim in Čanžkom, ki takšnega reševanja nista bila vajena. Klavdij je nabijal, vlekel, jaz pa nosil. Celo noč sva ga spravljala dol, zjutraj pa smo bili pod steno. Praktično sva ga sama spravila dol. To je bilo okoli leta 1976. Takrat je bilo ogromno reševanj. Spomnim se, da smo šli v enem tednu tudi šestkrat na teren. Če se je kaj dogajalo v Planiki (koča), smo šli gor popoldan po šihtu. Vse se je vozilo z marinerjem (reševalna nosila). Pozneje, ko je prišel helikopter, je bilo laže. Bil sem tudi reševalec letalec in spomnim se, da sem dva potegnil na 60-metrski zajli iz Čopovega stebra. Imel sem teleskopsko palico, da me je oni potegnil k sebi. Dvakrat sem tako reševal.”
Ažman je bil na prvi odpravi leta 1964 na Durmitorju. “To je bila moja prva odprava. Takrat smo šli s sindikalnimi kartami in poceni vlakom do Beograda, z letalom DC3 do Žabljeka, od tam pa na Bobotov kuk, kjer smo postavili šotore. Vodja je bil Avgust Delavec. Vsakdo je moral imeti svoj zvezek in vanj vpisovati prvenstvene vzpone. Zame je bilo vse novo. Nazaj smo šli do Budve in ob morju. Je bil kar lep izlet,” se je spominjal Janko.
Na drugi odpravi leta 1971 sta se z Zvonetom Koflerjem povzpela na Istor-o-Nal, 7496 m, v Afganistanu. Pri sestopu z vrha sta oba zdrsnila in so ju kolegi reševali. “Kaj se je zgodilo, da sta padla,” sem ga vprašal, in tudi “kako se spominja vzpona?” “Zavestno sva se odločila in skočila na snežišče. Takrat verjetno ne moreš oceniti, ne veš, kako reagirati prav. Z vrha sva plezala po skalah, spodaj pa je bila dolga snežna flanka in na koncu sedlo. In sva si rekla, tam se bova peljala. Zvone je začel in videti je bilo, da mu gre dobro. Če gre njemu, bo šlo tudi meni, sem pomislil. Treba je bilo skočiti čez krajno poč. Trdo je bilo, potem mi je zagrabilo dereze, izgubil sem očala in sem se izgubil še sam … Reševanje je bilo zelo težko. Brojan in Ščetinin (Peter) sta me vlekla do tabora 3. Videl nisem nič. Potem je prišel dohtar (dr. Ivo Valič) in mi dal infuzijo. Ne spomnim se več, kolikokrat sem prespal, najbrž dvakrat, da sem prišel do baze. Kolegi so mi napeli vrvi, a sem se hudo mučil in večkrat padel. Ni bilo prijetno. Šele po nekaj dneh v bazi sem pri šel k sebi. Bil sem ves potolčen. Vzpon je bil na začetku običajen pristop, više pa je bilo treba plezati. Gor smo šli po novi smeri. Porabila sva veliko vrvi in bila na koncu že kar utrujena.” Med vračanjem z odprave je bil Ažman udeležen v prometni nesreči, v kateri se je smrtno ponesrečil član veveric Zvone Kofler. “Zleteli smo s ceste. Vozil sem jaz. Sploh ne vem, kako je prišlo do tega. Še preden smo se ustavili, je avto zagorel. Nama z Janezom ni bilo nič, Zvoneta pa je vrglo ven. Jaz sem ga prestavil stran, ker je vse okrog gorelo. Ne vem, morda smo zadeli drevo. Bencinski tank je bil zunaj in je zagorel … Zelo huda stvar. Žal ni bilo dobre oskrbe. Vse smo naložili na tovornjak in se odpeljali do bolnice v Kabulu, ki je bila sto kilometrov daleč …” je žalostno povedal Janko.
Veverice so sami zbirali sredstva za odprave na različne in zelo pestre načine, se spominja Ažman: “Lotili smo se vsakega dela, ki smo ga dobili, da bi zaslužili. V železarni je bil občasno remont elektro in globinskih peči. Nabrala se je žlindra, ki jo je bilo treba izkopati. Zato je fabrika najela ljudi. Za to štemanje smo se javil mi. Izkopavali smo s kompresorji in žlindro nosili ven. Ko si odbil kos, je bilo vse vroče. Zato smo imeli lesene čevlje, drugače bi se vnelo. To smo delali po šihtu. Tudi švercali smo. Za Istor-o-Nal sva šla z Brojanom v tujino po podplate, ker so bili zelo iskani. Menjal jih je čevljar Janez Eržen, ki je izdelal škornje tudi za Makalu. Tako sva imela v fičotu sprednji prtljažnik poln podplatov. Zalotil naju je carinik in jih je hotel vzeti, midva pa nisva hotela plačati in sva šla nazaj. Potem smo jih prinesli na ramah peš čez mejo. Še eno podobno filmsko švercanje smo imeli. Leta 1972 smo šli po dia filme v Trst. Takrat sta bila zraven Maležič in Brojan. Natlačila sva vsak svoj nahrbtnik. Brojan naju je peljal do Mangartskih jezer, od tam sva šla z Maležičem čez hrib in dol v Tamar. Isti dan so betonirali mejne kamne in k sreči sva se lahko skrila, da naju niso našli. In Tito je bil pokrovitelj takratne odprave!”
Trojica Kofler, Brojan in Ažman je poleti 1970 preplezala smer Mrtvaški prt v severovzhodnem delu severne stene Grandes Jorasses. “To je bila prva letna ponovitev. Verjetno jo je pozimi precej laže preplezati. Takrat je bil led zelen, čisto trd. Le po sprednjih zobeh derez smo plezali, kar je zelo utrudljivo in moraš vmes počivati. Je pa kar dolg vzpon. Vmes je še nihajna prečnica, kjer plezaš v tegu vrvi (ena od alpinističnih tehnik). Spomnim se, da sem bil tam zadnji in sem se hudo mučil, da me ni odneslo.”
Veverice so plezale v najzahtevnejših stenah Alp, kot so Eiger, Grandes Jorasses, severne stene Cin … Kaj od teh vzponov mu je najbolj ostalo v spominu? Katera smer oziroma stena mu je bila najbolj všeč, me je zanimalo. “V najlepšem spominu imam Cine. Skala je kompaktna, vse je držalo. Vse smeri so mi bile všeč. Tudi Gran Capucin je lep. Za prav določeno smer ali steno pa se ne bi mogel odločiti,” je odgovoril Janko. So plezali le tehnično? “Ja, malo smo sicer poskušali, ampak brez varovanja. Takrat še ni bilo prostega plezanja.”
Ažman je bil na obeh odpravah na Makalu, leta 1972 in 1975, ko se je povzpel do vrha. Kako je bilo stati na vrhu osemtisočaka, četrtega najvišjega na svetu? “Leta 1972 nas je bilo premalo. Takrat je Brojan kmalu zbolel. Pošle so nam moči. Iz statistike se vidi, koliko časa smo bili na hribu, cel mesec in pol, ves čas gor – dol. Bili smo izmučeni. Če bi imeli koga več … Pa vreme. Vsake toliko nas je zametlo in smo morali vse kopati znova. Veliko opreme nam je odnesel močan veter. Če ne bi bili privezani, bi nas pometal. Po odpravi smo bili zelo razočarani. Istega leta smo bili Kunaver (Aleš), Maležič (Matic) in jaz na mednarodnem zboru alpinistov v Trentu, kjer je bil Messner in nas je obravnaval prav podcenjevalno. Rekel je na tak, vzvišen način, da “če ste vi prišli tako visoko, bomo mi z lahkoto na vrhu”. Naslednje leto so prišli Avstrijci še niže, tudi poznejša mednarodna odprava ni dosegla vrha. Sam sem leta 1975 prav užival. Odnosi so se mi zdeli drugačni. Večinoma sva bila v navezi z Nejcem (Zaplotnikom), s katerim sva se zelo razumela, imam ga v spominu kot fejst fanta, pa Dena (Danila Cedilnika). Na vrhu Makaluja te pravzaprav skrbi, ker sploh ne veš, kako boš prišel dol. Drugače pa ja, krasen vzpon, ampak sem ga podoživel šele pozneje.”
Kmalu po Zvonetovi nesreči veverice niso bile več tako zagnane in člani so počasi zaključili z vrhunskim alpinizmom. Janko je bil še na nekaj odpravah, Yerupajá, Aconcagua, Ama Dablam. Leta 1977 sta se morala z Izidorjem Koflerjem obrniti v steni Yerupajé Grande. Kako to? “Meni se je že v prvi tretjini stene zlomila bajla. Samo z enim orodjem sem bil počasen, zato sva zaostajala za Marjonom (Marjanom Manfredo) in Janezom Dovžanom. Ko sta se vračala, sva se obrnila še midva.” Kako so mu bili všeč Andi? “Super so, a vse hribe moraš enkrat videti. No, zame je še vedno najlepša Himalaja. Upam, da bom šel še kdaj tja …”
Leta 2005 se je udeležil jubilejne odprave Makalu 1975 in se vzpel na Ama Dablam (6812 m). Kako je bilo po tolikem času na tako visokem vrhu? “Meni je bilo zelo všeč. Šli smo še na Kala Patthar in obujali spomine. Z vrha se vidi Makalu. Je pa to kar zahteven vzpon. Takrat sem imel šestdeset let. Čeprav so na ključnih mestih napeljane vrvi, je težko. Ne plezaš v navezi, sva pa z Janezom plezala skupaj. Zelo vesela sva bila na vrhu. Sam potrebujem nekaj več časa, da se privadim na višino. Biti v Himalaji po tolikšnem času je res lepo.”
Janko je več let sodeloval pri terenskem snemanju TV oddaje Gore in ljudje z Marjeto Keršič Svetel. Kako se je znašel tam in kako se je počutil kot član snemalne ekipe, ga vprašam. “Snemalec je bil Janez Hrovat, Klavdijev prijatelj z Jesenic. Najprej je pomagal Klavdij, po nekaj letih ga je usekal hrbet, ker je prenašal težke akumulatorje za oddajo, pa so rekli meni. Hitro so me vzeli za svojega. Po koncu oddaje Gore in ljudje sem pomagal pri drugih oddajah, npr. pri geologih, kjer je bil Jurij Kunaver. Takrat sem sodeloval kar dolgo, kakih deset let. Večinoma sem nosil kamero in pomagal prestavljati, pa varoval sem jih na zahtevnih terenih.”
Ima še kakšno neizpolnjeno željo po vzponu na kako goro ali preplezati smer, ga vprašam. “Niti ne. Kakšne težje smeri ne spravim več skupaj. Grem pa še rad v hribe, pa okoli Mojstrane. A pozimi ne več. Vedno bolj me zebe. Rad smučam in plezam po feratah. Ta v Martuljku je res lepa.”
Po Ažmanovem mnenju današnjega plezanja ni mogoče primerjati s plezanjem v njegovih časih. “Če danes nisi popolnoma v tem, torej v plezanju, ne dosežeš tistega, kar bi rad. Mi smo delali še ponoči, po tri šihte naenkrat, plezal si le, ko si bil prost. Zdaj je precej teže nekaj pokazati. Kvaliteta je huda, konkurenca je huda, smo pa Slovenci v svetovni špici.”
Vladimir Habjan
