Intervju: Hervé Barmasse

Planinski vestnik 2019/09

Potrebujemo le spoštovanje in kreativnost

Hervé Barmasse (1977) je vrhunski italijanski alpinist in gorski vodnik, ki se od malih nog podi po strminah v zavetju mogočnega Cervina (Avtor pogovora zavestno izbiram italijansko različico imena gore, ki jo Slovenci (pod vplivom nemščine) poznamo kot Matterhorn. Dolina Aoste se vije na sončni strani Cervina.). Potomec legendarne vodniške dinastije se je sprva usmeril v profesionalno smučanje, po poškodbi v najstniških letih pa mu je življenje namenilo drugačno usodo. Že vrsto let niza zavidljive alpinistične dosežke, tako v Zahodnih Alpah kot v tujih gorstvih. Knjižni prvenec Notranja gora je še nepreveden potopis mladega športnika, ki ga vselej vodita zavestna budnost in etična refleksija. Še bolj nas prepriča Barmassov slog, ki ga zaznamujeta duh plezalske kreativnosti in spoštovanje do gorskega sveta. Pravi alpinist je vsakdo, ki išče pustolovščino, pa čeprav za domačim pragom, za sabo pa ne pušča sledov. Vse teče, predvsem Hervé!

Začniva v domači dolini Valtournenche pod Cervinom in nasploh v Valléeju (Kratka digresija. Italijanska dežela Aosta svojo avtonomijo dolguje prisotnosti “južnofrancoske” jezikovne oz. narodnostne skupnosti; tako je poleg italijanščine uradni jezik tudi francoščina. Razširjenost dialekta patois se danes omejuje na ruralno jezikovno okolje in le s težavo dostopa do mladih generacij. Paradoksalno je primerjati dvojezično stvarnost Slovencev iz Italije in prebivalcev doline Aoste. Na zahodu alpskega polmeseca je upravna dvojezičnost popolnoma zagotovljena, a nekako vsiljena z vrha, ker patois mnogi doživljajo kot mrtev jezik. V Furlaniji Julijski krajini pa je slovenščina živ (?) ali vsaj prvi jezik skupnosti, ni pa zagotovljena vidna dvojezičnost. A vrnimo se pod Cervinio – vsaka vas ima svoj (na-)glas.). Magičen kraj, tako drugačen od “naših” vzhodnih Alp. V širjavah večnega (?) ledu so se pisale legendarne alpinistične zgodbe. Kako doživljate domače letovišče Breuil-Cervinia?
Na svoje gore sem globoko navezan, rekel bi prvinsko. Cervino je kot starejši brat, ki me je veliko naučil in bogato obdaroval kot alpinista in človeka. Preko prvenstvenih smeri, soliranja in zimskega plezanja sem spoznal samega sebe, pomen življenja in njegovih vrednot. Doživetje mejnih izkušenj iz človeka po vleče najmočnejše vrline in najgloblje šibkosti.
Ob misli na Cervinio oživijo zgodbe, branja in pripovedi o časih, ko je Gran Becca (tako gori pravimo domači vodniki) v zakotno vas Breuil privlačila desetine gorskih osvajalcev. Ob koncu 19. stoletja je bil to zadnji neosvojeni alpski velikan. Brez posebnih znanstvenih razlogov je alpiniste semkaj gnala žgoča želja po spoznavanju nemogočega. Alpinizem, ki raziskuje svojo mejo. Ta človeški smisel ostaja nedotaknjen, tako v idejnem kot praktičnem pomenu. Zame sveti kraj se je sčasoma fizično spremenil: fašistični režim je določil, da bo idilična gorska vasica Breuil postala Cervinia, pojem butičnega turizma.
Gorska kultura je pri vas doma samoumevna sestavina vsakdana, saj predstavljate četrto generacijo gorskih vodnikov. Ste kot riba v akvariju. Ali se zavedate kisika, ki ga dihate?
Nikdar nisem zasledoval svojih prednikov, pradeda, deda ali očeta. Kot otrok nisem sanjal o poklicu gorskega vodnika ali alpinista, rad sem imel smučanje. Huda nesreča mi je pri 19 letih preprečila profesionalno kariero, a sem po drugi strani začel v gore hoditi tudi navzgor, ne le navzdol. Kljub obžalovanju se imam za izbranca, saj mi je življenje ponudilo drugo priložnost. Nimajo vsi take sreče! Mladim generacijam v naši dolini manjka zdravih spodbud, da bi med gorami lahko vedro živeli. Za mnoge je dolina Valtournenche le kraj za biznis in nič več.
Ali se strinjate s trditvijo, da vaš alpinizem kljub sodobnemu pristopu (do treningov, tehnike, projektov) ohranja dediščino velikega alpinizma preteklosti, zvestega etiki spoštovanja in čudenja?
Alpinizem preteklosti je edina prava referenčna točka. Ta pomeni pustolovščino, iskanje meja, raziskovanje in odkrivanje neznanega. Človeške vrline, kot so tehnika, hitrost in odpornost, lahko pripeljejo tja, kamor težko verjamemo, da je sploh mogoče. Sodobni alpinizem mora skrbeti predvsem za to, da bi za sabo ne puščal sledov, da bi ne mazal gora. Gorsko osvajanje z vsemi sredstvi je bila tragična napaka. Junak danes ni več, kdor vrh osvoji, temveč tisti, ki ovire premaga s spoštovanjem. Ta osnovni plezalski kriterij bi morali upoštevati tako profesionalni kot ljubiteljski alpinisti. Obsedenost z iskanjem definicij o tem, kaj je “moderni” alpinizem, skriva v ozadju nekakšno krizo identitete in smisla. Nestrokovni odnos medijev in površni prispevki na spletnih omrežjih ne pomagajo razčistiti osnovnih pojmov alpinizma, temveč širijo zmedo. Tehnologija bi lahko služila človeku v gorah kot zaveznica, a uporabljamo jo napačno. Banaliziramo plezalske avanture, namesto da bi v preteklosti našli zgled drznosti in želje po novem.
V uspešnici Notranja gora (V italijanskem izvirniku La montagna dentro; knjigo je izdala založba Laterza v zbirki I Robinson leta 2015.) pišete: “Cervino, ti nas zapeljuješ in odbijaš, očaraš in začaraš, ti si Kralj.” Kako izraziti skrivnostno moč te magične gore, predvsem njen sončni obraz, ki je nemara manj izrazit kot superklasična razglednica gore nad Zermattom?
Da sta severna in vzhodna stena Matterhorna, kot mu pravite, tako ikonični, je zame prava sreča. Zaradi te “švicarske” omamljenosti so alpinisti dolgo spregledali ogromno južno steno. To je največja, najbolj tridimenzionalna podoba vseh njenih obrazov. Morda je res manj vitka in fotogenična kot na oni strani, a očarljivost italijanskega pobočja ji bolj kot skalne gube prinašajo alpinistične zgodbe, ki so se tu odvijale med le toma 1857 in 1865. Tragični poskusi prvenstvenega vzpona z juga, ki jih mojstrsko opisuje viktorijanec Edward Whymper, še danes odzvanjajo plezalcu, ki se preizkusi denimo po Levjem grebenu (V ital. Cresta del Leone, nekoliko težji od pristopa po Hörnliju, zato pa manj obljuden in zagotovo bolj prvinski. Zavetišče Carrel kot orlovsko gnezdo stoji visoko v smeri, ki vodi na 4478 metrov visoki mejni vrh.). Gre za pravo kulturno plezanje, še vedno prav nič banalno, kljub temu da je od takrat minilo 150 let.
V svoji knjigi trdite, da so vaše velike gore pravzaprav tiste domače. S svojimi objavami na socialnih omrežjih dokazujete, da se pustolovščina lahko začne takoj. Dovolj je prestopiti hišni prag.
Kot mnogi alpinisti tudi sam veliko sanjam o eksotičnih gorstvih, a po mnogih plezalskih potovanjih po vsem svetu ugotavljam, da nisem nikjer našel take samote kot v domačih gorah. Avantura je zame tam, kjer hodiš ure in ure, ne da bi srečal žive duše. Sloviti vrhovi, razvpite smeri in oddaljeni cilji, prežrti od turistične inflacije, niso zagotovilo pustolovščine. Vse, kar potrebujemo, sta domišljija in kreativnost.
Zanima me ozadje prve ponovitve in prvega soliranja smeri Direttissima v južni steni Cervina. Odprl jo je menda vaš oče Marco leta 1983?
Dobro sem vedel, da je v alpinistični zbirki Gore manjkal solo vzpon po južnem ostenju. Od dveh smeri, ki sta od vznožja vodili do cilja, sem izbral tisto z direktnejšo linijo. Čeprav bi mi oče o njej lahko razkril vse podrobnosti, ga nisem vprašal nič. Še več, za vzpon sem čakal na trenutek, ko ga ne bo doma, da bi bilo vse skupaj bolj prvinsko. Zaradi pomanjkanja informacij o liniji sem naknadno izvedel, da sem preplezal nekaj prvenstvenih variant.
S projektom Exploring the Alps ste leta 2011 izpeljali tri prvenstvene smeri v Cervinu, Mont Blancu (Italijani ga imenujejo tudi Il Bianco (beli).) in Monte Rosi. Iz te izkušnje je nastal gorniški film Ne tako daleč (Non così lontano, prvič predstavljen na filmskem festivalu v Trentu leta 2012.).
Leta 2010 sva z očetom preplezala prvenstveno smer, ki ji danes pravijo Couloir Barmasse. Marco je po njej poskušal že leta 1983, za njim so se neuspešno mučili še mnogi, meni je naslednje leto uspelo solirati prvo ponovitev. Šlo je za zadnji ledni in mešani problem v Zahodnih Alpah. Ta nepojmljivo tvegana vertikal na pustolovščina je dala povod za alpinistični projekt, ki ima plezalski smisel in izobraževalno razsežnost. Mladim generacijam bi rad pokazal, da je mogoče nepozabna doživetja najti v neposredni bližini doma. Od vseh treh smeri je ta v Cervinu nekaj posebnega. Pod zadnjo solo prvenstveno smerjo v naših Alpah se podpisuje Walter Bonatti. Pisalo se je leto 1965.
13. marca 2014 ste v stenah Cervina preživeli 17 ur. Kaj vas je prignalo do prve zimske povezave štirih grebenov, in to v solo plezanju?
V domači gori sem iskal pravih izzivov. Ker sem že ponovil mnoge smeri solo ali prvenstveno odprl veliko smeri v vseh sezonah (tudi sam), se mi je zdelo naravno povezati te svoje izkušnje v samostojen projekt. Tako se je rodila zamisel za prvo povezavo štirih grebenov v zimski sezoni. Ni je bilo naveze, ki bi se v tem preizkusila, torej sem izziv hotel sprejeti z zvrhano žlico, in to sam. Zaveznika sem našel v vremenu, saj so mi bili v pomoč velika količina snega in nizke temperature. Najbolj zasneženo zimo po letu 1952 sem enostavno moral izkoristiti!
Katera izvenevropska doživetja vas najbolj navdajajo s ponosom in navdihom?
Prav vsaka odprava je prispevala k mojemu alpinističnemu odraščanju. Danes, pri štiridesetih letih, lahko rečem, da imam o sebi in svetu bolj jasne pojme. Začel bi s Patagonijo, kjer sva s soplezalcem Cristianom Brenno preplezala prvenstveno smer v severozahodni steni Cerra Piergiorgia (Smer Routa de l’Hermano (950 m, 6b+, A3, ED+).). Tam sem spoznal, kaj pomenita naveza in prijateljstvo. Iz Pakistana bi izpostavil smer na sedemtisočak Beka Brakai Chhok, 6940 m, v alpskem slogu, kjer sem se prepričal, da če bom kdaj plezal nad 8000 metrov, bo to vedno v “čistem” slogu: brez fiksnih vrvi, kisika ali zunanjih pomoči. V tem kontekstu me greje spomin na vzpon v južni steni Šiša Pangme, 8027 m, kjer sem, kljub pomanjkanju izkušenj na visoki nadmorski višini, spoznal vrednoto spoštovanja gore. Bazni tabor sva z Davidom Göttlerjem zapustila s 25 metri vrvi in bila edina plezalca na gori. Po 17 urah muke sva se tri metre pod vrhom odločila za umik. Čemu? Na vršnem grebenu je grozeča opast preprečevala vzpon po levi, desno od naju so grmeli plazovi. Edina pametna odločitev je bila sestop. Nekateri so pisali o alpinističnem polomu, toda izbral sem življenje. Ni je večje zmage. Preizkus odraslosti!
S katerimi projekti se trenutno ukvarjate, ko imate v zasebnem življenju veliko opraviti z mlado družino (Hervéjeva partnerica je vrhunska športna plezalka, po rodu Sardinka, Grazia Fenu.)?
Lansko poletje sva z Davidom ciljala na alpinistični projekt “brez sledov” v Gašerbrumu IV, 7925 m. Sosledje dogodkov, predvsem tragedija italijanskega vojaka Maurizia Giorgana in večdnevna drama ruske naveze Gukov-Glazunov v Latoku I (Karakorumski sedemtisočak Latok I, 7145 m, je štiri desetletja ostal neizpolnjen cilj številnih alpinističnih odprav. Devetega avgusta 2018 so slovenska alpinista Aleš Česen in Luka Stražar ter Britanec Tom Livingston preplezali prvenstveno, 2400 metrov visoko smer v severnem ostenju. O drugem vzponu na vrh in prvem vzponu s severne strani sta slovenska alpinista spregovorila februarja letos na 13. festivalu gorniškega filma v Ljubljani.), so naju odvrnili od načrtov. Prihod hčerke Lucie je največji dar najinega življenja. Poduk stare mame se je glasil: “Kaj samo plezaš, najdi si žensko in ljubi se z njo!” Končno sem sledil njenemu nasvetu in, kot vemo, stare mame se nikoli ne motijo.

Jernej Šček