Planinski vestnik 2019/09
Janez Svoljšak (1993–2019)
Najbrž se zdi čudno ali mogoče celo neprimerno, če rečem, da Janeza Svoljšaka ne morem opisati drugače kot klišejsko, ampak bil je točno to, kar ta beseda predstavlja, in sicer v svojem najboljšem pomenu. Nekoliko zadržan fant, ne ravno zgovoren, kot da mu je malce neprijetno, če je preveč izpostavljen. Izredno prijazen in skromen mladenič pa se “odrskim lučem” kljub vsemu ni mogel izogniti, saj ga je ravno njegov značaj, paradoksalno, popeljal med najboljše ledne plezalce na svetu in vzhajajoče zvezdnike alpinizma.
Športni plezalec in tekmovalec v lednem plezanju, ki so ga zamikale dolge smeri v gorah, se je že petnajstleten želel vpisati v alpinistično šolo, a se je staršem to vendarle zdelo prekmalu. Vendar ga nemiren in raziskovalen duh ni pustil pri miru – še pred polnoletnostjo je skupaj s svojim očetom postal član Alpinističnega odseka Kranj. Ljubezen do gora je bila močnejša od zaljubljenosti v ledno plezanje, zato se je odločil, da izredno uspešno kariero tekmovalca zaključi in se posveti daljšim smerem in vedno večjim stenam. Za mlade radi rečemo, da so nepremišljeni, vendar je Janez izstopal tudi v tem pogledu. Alpinistično in ledno plezalno tekmovalno kariero je gradil postopoma; hitro, a odločno je od lokalnih tekmovanj prišel do mednarodnih, premišljeno je od lažjih smeri plezal proti težjim.
Preudaren mladenič se je za tekmovalno ledno plezanje odločil, ker mu je to predstavljalo dober trening za zimske vzpone v hribih, hkrati pa je rad sodeloval na tekmah, saj je tam plezanje popolnoma drugačno kot v gorah. “Po eni strani zaradi dobrega varovanja sproščeno in po drugi strani napeto zaradi tekme same,” je pojasnil v enem od pogovorov.
Bil je večkratni državni prvak in zmagovalec slovenskega pokala v lednem plezanju, osvojil je naslov evropskega prvaka, svetovnega mladinskega prvaka in zmagal na tekmi svetovnega pokala … A tudi po zaključku tekmovalne kariere, pri rosnih dvaindvajsetih letih, je ostal zvest svoji športni ekipi, in sicer med drugim kot postavljavec smeri za tekme evropskega pokala v Domžalah.
Član Slovenske mladinske alpinistične reprezentance je plezal v Pakistanu in Patagoniji, v kanadskem Skalnem gorovju, Montani in Koloradu. Sam je po Schmidtovi smeri splezal na Matterhorn, po grebenu Innominata se je sam povzpel na vrh Evrope. Letos spomladi sta z Mihom Zupinom na Aljaski preplezala pet prvenstvenih smeri in opravila tri prve pristope na vrh, že junija pa je z dekletom Saro Jaklič odpotoval v Pakistan, kjer sta želela preplezati prvenstveno smer na območju zahodnega grebena šesttisočaka Tahu Rutum. Njuna želja je ostala neuresničena. Življenjsko nit mladega alpinista je prerezala bolezen.
Kot dober prijatelj, izkušen plezalec in srčen človek je rad pomagal in svetoval manj izkušenim, pa naj je šlo za trening, tekmo ali kakšno drugo situacijo v življenju, saj je imel kljub mladosti za sabo veliko življenjskih preizkušenj. Veličina skromnega fanta, ki je svet zapustil najmanj sedemdeset let prezgodaj, je pustila sledi v njegovih prijateljih in znancih s celega sveta. Za njegove najbližje je bolečina neopisljiva, vsaj eno solzo pa naj jim posuši zavedanje, da je bil njihov Janez človek, za katerega lahko iskreno rečemo, da je vzor, pravo merilo dobrote, prijaznosti, človečnosti in srčnosti. Da, klišejsko. Janez, hvala za vse!
Marta Krejan Čokl
