Intervju: Danilo Škerbinek

Planinski vestnik 2020/10

Bogatih osemdeset let

Danilo Škerbinek – Lilo je gornik po duši, inženir po izobrazbi, menedžer po izkušnjah. Ima širok krog prijateljev doma, v Avstriji, Švici, Italiji in Nemčiji. V planinskih krogih je aktiven od mladosti, tako v osnovni dejavnosti – alpinist (čez 1400 vzponov, od tega več prvenstvenih), gorski reševalec, gorski vodnik – kot na organizacijskem področju (načelnik GRS Slovenije, predsednik Izvršnega odbora PZS, podpredsednik PZS).

Pridobil si je spoštovanje v mednarodnih alpskih združenjih (dolgoletni član v mednarodni planinski zvezi UIAA, podpredsednik združenja planinskih organizacij alpskih dežel CAA), še zlasti se je uveljavil v mednarodnem združenju gorskih reševalcev IKAR. Na področju planinske literature je so avtor vrste publikacij za strokovno izobraževanje ter vodnikov (Kamniško-Savinjske Alpe, Turni smuki, Karavanke). Za svoje delo na planinskem področju je prejel vrsto planinskih priznanj, državno plaketo za služnega prostovoljca in častni znak svobode Republike Slovenije. Predvsem je Danilo delaven in vesel človek – Tirolci onemijo, ko zajodla – s pozitivno življenjsko energijo.

Si “fantič zelenega Štajerja”?
Rojen sem v Mariboru. Rosna leta je zaznamovala druga svetovna vojna. Oče je bil zaradi sodelovanja s partizani v zaporu, premoženje nacionalizirano, mama pa je, kot je vedela in znala, skrbela za štiri sinove. Tudi povojna leta družini niso prizanašala, nacionalizacija je odnesla skoraj vse, kar sta starša s trudom ustvarila. Delo ter družinski sprehodi v naravi so poleg šole fantom predstavljali stalnico, različne dejavnosti in športne aktivnosti so nudile vedno več izzivov. Vključil sem se v PD Maribor Matica, nato v PD Obrtnik, ki smo ga tudi z mojo podporo preimenovali v PD Kozjak in katerega član sem še danes. V Ljubljano sem prišel zaradi študija in potem ostal; tu sva si z Ladi ustvarila dom in družino. Ves čas pa sem ostal v stiku z Mariborom, kamor se redno vračam in kjer imam stare prijatelje in znance.
Ob tvoji 60-letnici je Planinski vestnik objavil članek pokojnega prijatelja in velikega strokovnjaka za snežne plazove Pavla Šegule. Katere aktivnosti so te premamile od ta krat?
Po svoji naravi sem nenehno aktiven. Dneve in čas želim napolniti z vsebino, ki me veseli, zanima, izziva ali jo potrebujem za potrditev, da sem koristen družini, planincem, reševalcem ter stroki, če me potrebujejo, in ne nazadnje sebi. V mladih letih pridobljeno planinsko strokovnost in znanje obnavljam, utrjujem z aktivnostmi v naravi, sledim novostim v tuji strokovni literaturi, ki jo dobivam od prijateljev iz več alpskih držav, s katerimi sem nekdaj odlično sodeloval kot predstavnik PZS ali GRS. Ob obletnicah PZS in GRZS ter društva Ljubljana sem sodeloval s prispevki v knjigah ter uredil Zbornik GRS društva Ljubljana ob njegovi sedemdesetletnici.
Od kot navdušenost nad gorami?
Starši so nas redno vodili v naravo in okoliške hribčke. Od mojih prvih izletov v mladinskem odseku, pri delu v alpinističnem odseku, v PD, v gorsko-reševalni dejavnosti in pozneje v zvezi z alpinističnimi odpravami sem imel veliko srečo, da sem imel ob sebi odlične vzornike, ki so mi bili tudi v oporo. Hoja v gore in vse tisto, kar je s tem povezano, mi predstavlja nujo. Še kar solidna telesna kondicija mi omogoča, da doma in v tujini uresničim mnoge lepe načrte (izlete, ture, pristope v visokogorje, plezalne vzpone, ferate, turne smuke, tek na smučeh, alpsko smučanje ter letno številne kilometre turnega kolesarjenja). Ob misli na vse to sem zadovoljen. Omenjene dejavnosti mi dajejo dragocene izkušnje in bogate moje znanje, uporabljeno pri pripravi učnih gradiv, programov ter pri številnih usposabljanjih planinskega, alpinističnega in reševalnega kadra.
Alpinisti so večkrat individualisti, ti pa si med planinci poznan kot družaben človek.
V gore skoraj praviloma ne hodim sam. Lepote gora in njihovo doživljanje ter druženje mi dajejo številne spodbude in energijo, brez katere v poklicnem življenju zagotovo ne bi zmogel tega, kar sem. Na lažje izlete in ture grem z družinskimi člani in osebnimi prijatelji, na zahtevnejše pa z domačini in tujci. Zadnjih dvajset let vsako leto z veseljem in zadovoljstvom vodim pet do sedem izletov za člane veteranske sekcije pri matičnem društvu, s čemer se planinskemu društvu skušam zahvaliti za pot, ki sem jo začel pri njih.
Vedno si se zavedal pomena usposabljanja in strokovnega izobraževanja. Lahko kaj poveš o svojem delu na tem področju?
Več kot šest desetletij sem usposabljal ali sodeloval kot inštruktor ali predavatelj na raznih tečajih PZS, česar se še danes rad spominjam. Kadri PZS delujemo na amaterski bazi, kar pa ne pomeni, da se ne bi strokovno ter odgovorno lotevali tega dela. Tudi obnovitveni seminarji in tečaji so potrebni za podaljšanje licence ter so obvezni za kadre, ki želijo aktivno delati na svojem področju. Več strokovnih nazivov ali specialnosti je nekdo pridobil, več je obvez in obremenitev. To velja tudi pri GRS; na primer za gorskega reševalca je tega že toliko, da marsikateri član ob svojih službenih obveznostih tega zaradi časovnih obremenitev žal ne zmore.
Spominjam se tvojega vodenja Komisije za GRS, ki je ob sodelovanju načelnikov postaj, kot so bili Janez Brojan, Janko Koren, Cene Kramar, Rajko Rojs, Jože Rožič, Tone Sazonov, Franc Telcer in drugi, delovala kot dobro naoljen stroj. Kako si to doživljal?
Še kot absolvent Fakultete za strojništvo sem kot mlad reševalec in prostovoljec sprejel naloge tajnika komisije za GRS, kar je trajalo petnajst let. Organizacijske prenove, novi strokovni pristopi v vzgojnem delu, tudi čas menjave generacij so zaznamovali to obdobje. Po nekajletnem vmesnem obdobju kot predsednik IO PZS so me na zboru reševalcev izvolili za načelnika slovenske GRS. Nalog in opravil je bilo veliko, a sem imel odlične in prizadevne sodelavce. Ni nam bilo žal časa, ki smo ga porabili za to delo. Uredili smo tedanje pogoste težave pri reševanju v obmejnem območju, vzpostavili zaupanje in strokovno sodelovanje s sosednjimi tujimi reševalnimi organizacijami, kvalitetno zagotovili alarmiranje in medsebojno komuniciranje itd. Takrat smo še zmogli kot amaterji opraviti vse, čeprav je bilo administrativnega dela vse več. V tem času je prišlo do osamosvojitve Slovenije. Ostali smo brez kakršnikoli rednih prihodkov, dokler nismo ob velikem razumevanju in podpori pristojnih zakonsko uredili svoj status in s tem financiranje. Odborniško delo in zadolžitve so bili iz leta v leto obsežnejši. Po šestnajstih letih sem delo predal novemu načelniku.
Leta so minila, kako danes gledaš na to službo in njeno delo?
Vsako obdobje prinaša svoje možnosti, izzive in mesto organizacije v družbi. GRS je po osemdesetih letih delovanja z dvema zakonoma v samostojni Sloveniji dobila zakonsko urejen položaj. Pogoji dela so boljši, delo obsežnejše in reševanja številnejša. A služba je prostovoljna. Imela je in ima kvalitetno usposobljeno ter prizadevno moštvo, ki svoje delo opravlja na profesionalnem nivoju, primerljivem tistemu v alpskih državah, svoje naloge odlično izpolnjuje. Število reševalnih akcij in s tem dela za reševalce je iz leta v leto več.
Ali s preventivnim delom in usposabljanjem obiskovalcev gora ni mogoče zmanjšati trenda naraščanj nesreč?
Žal se mnogi obiskovalci v gore odpravijo nepripravljeni za svoje dejanje in neozaveščeni o nevarnostih v gorah. PZS in njena društva vsako leto za različne specialnosti in že usposobljene strokovne kadre razpisujejo obnovitvena in poglobljena usposabljanja. Poleg kadrov PZS pri tem vzgojnem delu uspešno sodeluje tudi članstvo GRS. Moštvo GRS je najbolje seznanjeno, kje in zakaj se nesreče dogajajo. Društva GRS organizirajo samostojno ali za planinska društva, šole, smučarske klube in druge interesente preventivne vaje, tečaje in predavanja, nudijo usposabljanja ter preventivno spremstvo dijakom in študentom vzgojnih ustanov na njihovih izletih itd. Ponosno lahko povem, da pri tem delu z veseljem sodelujem še danes.
Ali si bil v zadnjih letih še odbornik v planinski in reševalni organizaciji?
Desetletja sem bil član UO PZS, dva mandata podpredsednik, več let sem vodil Odbor PZS za članstvo, bil tri mandate izvoljen za podpredsednika Združenja planinskih organizacij na področju evropskih Alp (CAA), pri tej organizaciji sem bil zadolžen tudi za sodelovanje v delu njene komisije za planinstvo, usposabljanje in varnost. Zadnja leta sem bil član OKS −Šport za vse. Vrsto let sem bil član italijansko-avstrijsko-slovenskega odbora za sodelovanje med temi reševalnimi organizacijami, imenovanega GRS “Alpe-Adria”, predsedoval NO Ustanove Sklad Okrešelj in bil tri mandate izvoljen v predsedstvo mednarodne gorsko-reševalne organizacija CISA. Vesel sem, da so me pri teh zadolžitvah nasledili dobri kadri, ki nadaljujejo delo. Še zmeraj sem (od 2002) član Kuratorija za varnost gora v Avstriji.
V sodelovanju naše planinske organizacije s planinskimi združenji drugih alpskih narodov so bila različna obdobja. Lahko kaj poveš o sodelovanju naše planinsko-reševalne organizacije s sorodnimi v tujini?
V poklicu je treba slediti novostim v delu, teoriji, usposabljanju in praksi. To velja tudi v planinsko-alpinistični, turnosmučarski, gorsko-reševalni in drugih planinskih dejavnostih. Na delovnih omizjih, namenjenih vnaprej najavljenim temam, ko se v konstruktivnem pogovoru obravnavajo predlogi in vprašanja, posredujejo izkušnje ter novosti v doktrini ali vsakodnevnem delu, je možno izvedeti veliko koristnega. Običajno sledijo razprave, argumentacije, na plan pridejo tudi pomisleki in opozorila, a najpomembnejši so rezultati. Kadar so ti ali novosti temeljnega pomena za določeno stroko, bo objava v strokovni literaturi sledila šele pozneje. Prednost udeležbe na omenjenih omizjih je, da je matični organizaciji udeleženca omizja sprejeti rezultat dostopen v poročilu takoj ob vrnitvi v domovino. To je praksa dela v mednarodnih organizacijah, kot so UIAA, CAA, ICAR. S teh omizij, sestankov ter zasedanj sem prinesel domov ogromno gradiva in novosti, ki so bile potem na voljo pripadajočim komisijam PZS in GRS. V imenu Slovenije sem sam, a tudi drugi delegati iz Slovenije, tujcem lahko posredoval marsikatero našo izkušenjsko novost ali zanimivo prakso. Mednarodno sodelovanje sem vselej zagovarjal in podpiral.
Zanima te tudi naša zgodovina, smo na stičišču različnih alpskih narodov.
Res je, slovenska zgodovina me zanima vedno bolj, tudi zaradi razumevanja alpskega prostora, katerega del smo. V svoje izlete vključujem ogled zgodovinsko zanimivih krajev, sodeloval sem na tečajih tretje univerze, berem zgodovinske knjige in razmišljam o tem.

Hvala za pogovor. Želim ti še veliko lepih trenutkov v hribih, v krogu tvoje družine in med prijatelji.

Andrej Grasselli