Planinski vestnik 2014/09
Šport je ena najlepših stvari v življenju
S Kokijem sem se spoznal januarja 1996 na stojišču v Kramarci v severni steni Storžiča. Ničo Kregar, inštruktor v alpinistični šoli AO Matice, je potreboval pomočnika za svojo skupino tečajnikov, ki jih je vodil v to priljubljeno zimsko smer. Sčasoma sem spoznal, da je Koki renesančni tip človeka, ki mu ne zadošča, da se ukvarja samo z eno ali dvema stvarema, temveč se želi naučiti in preizkusiti čim več dejavnosti. To mu je pomembneje od vrhunskosti v eni sami zadevi. Je profesor športne vzgoje, trener športnega plezanja, alpinistični inštruktor in trener fitnesa.
Preplezal je okrog štiristo alpinističnih smeri. Tri leta po plezalskem začetku sta s Tadejem Slabetom zmogla smer Niagara v Sassu Pordoi in prvo prosto ponovitev Zenijeve smeri v Piz Ciavazesu. Leta 1985 je preplezal Mrtvaški prt v Grandes Jorasses in naredil izpit za alpinističnega inštruktorja. Naslednje leto je prosto ponovil Direktno v Stenarju, Šimenc-Škarja v Dolgem hrbtu in Comici-Dimai v Veliki Cini. V športnem plezanju je preplezal smeri z ocenami do 7c (Bogovi so padli na glavo, Dovžanova soteska), na pogled pa do 7a. Bil je v bolivijski Cordilleri Real in na plezalnih odpravah v Severni Ameriki, Avstraliji, Jordaniji in Južni Afriki.
Foto: Mire Steinbuch
Kako si zašel v alpinizem?
Tako rekoč s prulskega košarkarskega igrišča, če se malce pošalim. Takrat sem se začel zanimati tudi za hribe, v gimnaziji sem naredil tečaje za mladinskega in planinskega vodnika v letnih in zimskih razmerah. Luka in Miha Levstek in drugi fantje so plezali na grajskih Šancah. Ko sem poskusil, jih nisem več spustil iz rok. To je bilo poleti 1979, ko sva začela s Tadejem Slabetom – Tedijem tam trenirati. Vpisala sva se v Akademski alpinistični odsek. Do pomladi naslednjega leta, ko smo se kot tečajniki preselili na Turnc, sva bila že dobro navita. Za zaključek alpinistične šole me je Janez Sabolek peljal v smer Jesih-Potočnik v Debeli peči. Tadej se zaključnega izleta ni udeležil, zato sva šla sama v Smer nad kapelico nad Jezerskim. Res je samo trojka, vendar je vrv ostala v nahrbtniku. Naslednji dan sva šla v Grintovčev steber. Nato se je začelo. Ljubljansko v Paklenici sva preplezala devet mesecev po najini prvi smeri. Tedi je bil zelo zagnan.
Torej si imel srečo, ker je bil tvoj sosed?
Gotovo je bil on gonilna sila. Že v prvem letu sva plezala smeri do zgornje šeste stopnje. Plezala sva tudi v naših hribih, vendar največ v Paklenici, kamor sva šla štirikrat na leto. Plezala sva v krajših smereh, zdi se mi, da so bile bolj pomembne ocene kakor alpinizem. Naredila sva tudi nekaj srečnih bedarij. Zamikali so naju Dolomiti, leta 1982 sva v Punti Civetti uspela v smeri Andrich-Faè. Takrat sem bil star 22 let in sem v Raz mojstranških veveric v Sfingi peljal sedemnajstletnega Igorja Jamnikarja. Sledile so klasične smeri v naših hribih. V prvem raztežaju Šlosarske v Triglavu je Tadej padel in si poškodoval nogo, vendar ni hotel odnehati. To je ena redkih skupnih smeri, ki sem jo izključno jaz plezal v vodstvu, ker si je moral on z eno roko podpirati nogo.
Sta jo preplezala?
Sva.
Ukvarjaš se z več športi …
Preveč … plezanje, karate, košarka, tenis, boks, triatlon.
Kaj najdeš v boksu? Zakaj te privlači?
Predvsem je to moški šport. Pri košarki se rekreativci večkrat spremo, lahko rečem, da v boksu tega praktično ni. To je težko povedati …
Poskusi!
Ko sem bil v športnem plezanju res dober, sem imel za druge dejavnosti premalo časa. V Dovžanovo sotesko sem hodil po trikrat na teden. Že na fakulteti sem imel svoj princip. Čeprav sem vse življenje igral košarko, sem za ekipni šport izbral odbojko, ker je nisem znal, in ples, čeprav nisem bil plesalec. Razmišljal sem komplementarno. Vedno sem se posvetil eni stvari, potem pa sem bil nezadovoljen, ker sem postal preveč enostranski. Poleg plezanja sem igral, in jo še vedno, košarko, in tenis. To sta eksplozivna športa, ki mi dajeta posebno zadovoljstvo. Sem pač tak … multitip in sem porabil kar nekaj časa, da sem se sprijaznil sam s seboj, s tem, da sem večstranski. Nikjer se pa nisem resnično našel. Boksati sem začel pred sedmimi leti. Boks izboljšuje motorično koordinacijo. Ura in pol intenzivnega treninga z dvajset let mlajšimi veča splošno kondicijo in krepi mišični steznik.
Pred dvema letoma in pol sem postal tekač. Ko sem bil mlajši, mi tek ni bil izziv, brez treninga sem lahko pretekel ljubljanski tek trojk na 28 kilometrov, sedaj pa rad tečem. Pretekel sem štiri maratone in več kakor deset polovičnih. Pretečem samo okoli 800 kilometrov na leto, dobri tekači jih še enkrat toliko. Tudi kolesarim in plavam.
Si bil prvi oziroma med prvimi v Ljubljani, ki je začel z umetnimi stenami?
Prvi. Leta 1990 sem začel v telovadnici v Jaršah, ki jo je imela Matica. Tam sem bil tri leta trener, med tečajniki so bili tudi Matjaž Jeran ter zdajšnja inštruktorja Jaka Prijatelj in Mare Zadravec. Takrat so se začela tekmovanja za mlajše kategorije v Sloveniji. V sezoni 1993/94 sem na OŠ Valentina Vodnika v Šiški postavil balvansko steno. V tem letu sem začel poučevati na Škofijski gimnaziji, kjer sem pregovoril vodstvo, da smo postavili plezalno steno. Odprl sem plezalno šolo, v kateri so med drugimi začeli Asja Gosar, Klemen, Klara in Katarina Kejžar, Ana Ogrinc, Polona Dobrovoljc, Katja Kadič in mnogi drugi.
1995. sem organiziral prvo srednješolsko državno prvenstvo v športnem plezanju, letos je bila dvajseta tekma. Pri tem gre za sodelovanje med PZS, Zavodom za šport Planica in našo šolo. Bil sem med prvimi, ki je ločil kategorizirane tekmovalce od nekategoriziranih. V tej zvrsti plezanja je med obema skupinama velika razlika. V prvi plezajo od spodaj navzgor s sprotnim vpenjanjem vrvi, v drugi so od zgoraj varovani z vrvjo. Še vedno so prišli vsi najboljši plezalci in plezalke: Martina Čufar, Maja Vidmar, Natalija Gros, Mina Markovič, Klemen Bečan itd.
So v šolskem učnem načrtu predvidene tudi ure za plezanje?
Šolski aktiv ima določeno svobodo pri sestavljanju učnega načrta. V našem načrtu je predvidenih deset ur na leto. Nekaterim bolj ustreza velika stena, drugim mala, nekateri se bojijo višine. Poleg teh ur je dvakrat na teden tudi plezalni krožek; enkrat na veliki steni in enkrat na balvanski.
Ali veš, kako je na drugih šolah?
V Sloveniji je veliko sten, ki se ne uporabljajo. V določenem obdobju je bila plezalna stena standard, bila naj bi v vsaki telovadnici. Vendar mora za steno stati nekdo, ki se bo s tem ukvarjal. V veliko primerih so postavili stene kar tako, zaradi biznisa. In te danes neizkoriščene samevajo. Lahko bi rekel, da je bilo dobro zamišljeno, vendar stena ne paše ravno v vsako okolje, v vsako telovadnico, tako kakor niso rokomet, košarka ali odbojka doma v vsakem kraju. Športni pedagogi športnega plezanja ne dajo v učne načrte. Nekaj ga sicer je, vendar ni razširjeno. Danes se učitelji športne vzgoje izogibajo nevarnim oziroma rizičnim športom.
Zakaj?
Zaradi tožb pri poškodbah. Zaradi tega je športna vzgoja izgubila raven. Padla je tudi pripravljenost otrok.
Zakaj?
Iz različnih vzrokov. Eden je tehnološki – zaradi računalnikov so bolj zasedèni, manj se gibajo, hitra prehrana povečuje težo … Sama športna vzgoja je izgubila tudi zato, ker se profesorji bojijo vsebin, nevarnih za poškodbe, čeprav gimnastika in akrobatika razvijata splošno motoriko. Glede tožb pa – mi jih še nismo imeli. Veliko se da rešiti z dobrim odnosom, a ne vsega.
Zakaj so naše ženske v članskem tekmovalnem plezanju boljše od moških? Martina Čufar, Maja Vidmar, Natalija Gros, Mina Markovič – nasproti njim stoji Klemen Bečan, morda še Domen Škofic, Jernej Kruder?
Prej so bili še Tadej Valjavec in Aljoša Grom, Jure Golob …
Ampak dekleta zmagujejo, dobivajo medalje; edino Bečan je enkrat zmagal v svetovnem pokalu(Intervju je bil narejen maja letos, Jernej Kruder pa je konec avgusta na svetovnem balvanskem prvenstvu v Münchnu priplezal do srebrne kolajne.). Kje je razlog?
Več jih je. Dekleta so bolj predana. Uspešno sodelujejo s trenerji in so jih pripravljena poslušati. Fantje so se večinoma kmalu osamosvojili in trenirali sami. Rekel bi, da so bolj vodljive. Za uspeh je zaslužnih nekaj trenerjev. Martino je treniral Tomo Česen, Roman Krajnik ima veliko zaslug za uspehe, v zadnjem času tudi Simon Margon. Nikogar ne želim užaliti, vendar menim, da je svetovni vrh pri ženskah vsaj trikrat ožji kakor pri moških. V sami špici pa je pri obeh huda konkurenca, o tem ni doma.
Sama konkurenca znotraj ženskega vrha je primerljiva s tisto pri moških?
Seveda, konkurenca znotraj špice ni sporna, razlika je le v tem, da je tistih fantov, ki lahko pridejo v finale in med prve tri, vsaj trikrat toliko kolikor deklet. Za primerjavo – Slovenci smo smučarski narod, danes je teže doseči dober rezultat v športnem plezanju kakor v smučanju. Če pogledaš, koliko držav se ukvarja s smučanjem in koliko s športnim plezanjem, jih je v smučanju manj.
Kadeti in mladinci zmagujejo na mednarodnih tekmovanjih, ko pridejo med člane, pa ne napredujejo, obstanejo.
Hm, po mojem bi Domen Škofic lahko ovrgel to teorijo. Načeloma je tako … zadnjič sem poslušal zanimiv intervju z Marjanom Fabjanom, nekdanjim trenerjem Urške Žolnir. Zdi se mu narobe, da pred dvanajstim letom otroci sploh tekmujejo. Ko začnejo tekmovati, morajo biti vsi zmagovalci. Ko jih začneš pošiljati na tekme, pa so večinoma poraženci. Otrokom je treba šport približati skozi igro, ne skozi tekmo. To se mi zdi zelo pomembno, kajti do sedemnajstega leta je lahko otrok že vsega naveličan in izpraznjen, skurjen zaradi velike količine tekem. Prekmalu začnejo tekmovati, delati na moči in jemati vse zares. Morali bi se le veseliti, ostati zdravi in motivirani ter delati na tehniki. Vendar rezultate forsiramo tudi zaradi pritiska ambicioznih staršev.
Mar ni o tem pisal Uroš Perko?
Da, on je prišel z idejo, naj se otroci predvsem zabavajo. Po svoje imamo v Sloveniji dober sistem, z edino napako, da je preveč tekem. Če začnejo tekmovati pri osmih, devetih letih, imajo pri petnajstih morda že vsega vrh glave. Ampak to velja skoraj za vse slovenske športe. Francozi začnejo sistematično trenirati pri petnajstih, šestnajstih letih in talentirani hitro ujamejo najboljše.
Pred dvema letoma si se vrgel v triatlon. Do sedaj je tvoj največji podvig ironman v Barceloni, a tudi Slovenski alpski triatlon je bil velik zalogaj.
Takoj moram povedati, da tu nimam pomembnih športnih rezultatov, to so osebni podvigi. Bil sem tako zagret, da sem v pol leta prišel do ironmana. To je dosežek, po drugi strani pa tudi neumnost. K sreči sem znal kar dobro plavati že prej, nekaj malega sem tudi tekel. Leta 2011 sem bil star 52 let in rekel sem si, da moram v življenju preteči vsaj en maraton. Po petnajstih treningih sem pretekel ljubljanskega. Nato sem začel teči dvakrat na teden. Nekajkrat sem prevozil tudi maraton Franja.
Zaradi operacije karpalnega kanala na roki nisem mogel plezati. Kolega mi je predlagal, naj pokusim triatlon. Pa sem ga. Začel sem s triatlonom za vsakogar, to so krajše razdalje. Potem sem šel na drugega, tretjega … in tako se je začelo. Vsakič malo daljše in težje, nato polironman pri Nežiderskem jezeru pri 35° C. Spet sem si rekel: če ne bom zdaj, ne bom nikoli. Na spletu sem iskal primeren pravi ironman. Izbral sem II. ligo, še vedno dovolj prestižen challenge v Barceloni. Glede na moje preplavane, pretečene in prekolesarjene kilometre je bilo kar napeto, vendar sem čutil, da bo šlo. In sem ga zmogel. Potem sem bil še na mnogih tekmah.
Kako si prišel do ideje o Slovenskem alpskem triatlonu?
Še sam točno ne vem, kako … Bilo je podobno, kakor ko plezaš po hribih, gledaš stene okoli sebe in ugotavljaš, kje bi mogoče še šlo. Jaz sem se ”raztegnil” po slovenskem prostoru. Poleg tega, da sem triatlonec, sem tudi plezalec. Gledaš, kje bi lahko potegnil kakšno linijo, odpirajo se možnosti. Iz Piranskega zaliva s kolesom v Vrata in po Slovenski smeri na Triglav se mi je zdela zelo lepa linija. Vesel sem, da mi je uspelo. Ni mi šlo toliko za čas, bolj za to, da mi uspe. Sicer imam še nekaj idej, vendar ne vem, če jih bom uresničil.
Plezalna šola?
Vzgojili smo kup državnih prvakov. Mlade bomo letos poslali na tekme v zahodno ligo, ne na državno prvenstvo. Resnično sem vesel in hvaležen, da je šlo v vseh teh letih skozi naše roke in na tekme na stotine mladih, a brez hujših poškodb.
Mire Steinbuch
