Intervju: Kazimir Drašlar – Mikec

Planinski vestnik 2014/09

V Sfingi sva pekla slanino in brala španske romance

Neutrudni raziskovalec višav, globin in živalstva je v alpinistične vrste stopil konec petdesetih let, in sicer v AO Ljubljana Matica, ter pisal zgodovino slovenskega alpinizma do zgodnjih sedemdesetih skupaj s Stanetom Belakom – Šraufom, Alešem Kunaverjem, Tinetom Miheličem, Brankom Pretnarjem, Tonetom Sazonovim – Tonačem in Francem Štupnikom – Cickom. Med njegove odmevnejše vzpone sodijo preplezani zahodna stena malega Druja, Bonattijeva v Grand Capucinu, prva dokončana prvenstvena smer v Sfingi v Severni triglavski steni z Alešem Kunaverjem in Bonattijev steber v Druju, Rdeča zajeda v Rakovi špici in Varianta v Travniku s Stanetom Belakom. Njegov odpravarski kompas je pokazal proti Svalbardu (1964), Hindukušu (1968) in Anapurni II (1969); Svoje alpinistične zgodbe je slikovito obudil med predavanjem na 8. mednarodnem festivalu gorniškega filma Domžale.

Svet raziskujete kot alpinist, jamar in biolog. Kje se počutite bolj domače, v višavah ali v globinah, med preostalimi osvajalci nekoristnega sveta ali med živalmi?
Vsaka veja ima svojo razsežnost in ni jih preprosto primerjati med seboj. Podzemni svet nosi s sabo neko skrivnostno lepoto, ima nekaj, kar ni s tega sveta. Alpinizem je svet luči, ki privlači in žanje občudovanje. Svet živali pa je lahko neverjetno pester, zajema vse tisto, česar ljudje ne razumejo, ko govorijo o razvoju. Vsak svet prinaša popolnoma novo dimenzijo, upoštevanje vseh pa širjavo. Meni je škodilo, da se nisem osredotočil zgolj na eno dejavnost, zato imam malce manj globine, a seveda več širine.
Kar malo Kunaverjevi ste bili, čeprav ne v krvnem sorodstvu. Vaš gimnazijski učitelj Pavel Kunaver je bil poleg vašega očeta “glavni krivec” za vašo ljubezen tako do višin kot do globin, ki ste jih potem raziskovali z njegovima sinovoma. V gore ste odhajali z Alešem, v jame z Jurijem. Ste se kam odpravili tudi v četvero?
To je bilo povsem ločeno, Jurij je imel jame, bil je star planinec, ne pa alpinist; sicer je bil na odpravi na Makalu, a kot geograf. Aleš pa je bil top of the top v alpinizmu, njegova značilnost je bila, da je bil po eni strani atlet in po drugi intelektualec. Res pa je ta stari Kunaver, Pavel, učil tudi mojega očeta. Večkrat sem bil pri njih in so me kar nekako prenašali. Pavel je bil čudovit učitelj, vodil je ogromno mladinskih izletov na nižji klasični gimnaziji, kjer je učil geografijo, redno je organiziral izlete v jame, hribe, prvomajske izlete. Tisoče otrok je peljal v naravo in nikoli se mu ni nič zgodilo – to ni sreča, to je znanje. Doma je bilo ozračje takšno, da je omogočalo širjenje na sinova, še danes pa se cela vrsta ljudi pohvali, da je iz Kunaverjeve šole.
Kdaj sta se z Alešem prvič navezala na vrv?
Aleš me je najprej peljal plezat v plezalni šoli, mislim, da leta 1957. Na turi po koncu šole sem bil dodeljen Alešu Kunaverju in s še z enim dekletom naju je navezal na vrv in smo šli plezat v Virensovo smer v Koglu.
Skupaj sta napletla precej velikih zgodb. Katere so bile najpomembnejše?
Nekaj jih je pa res bilo. Zagotovo obe odpravi, Hindukuš (Odprava v Hindukuš leta 1968.) in Anapurna (Odprava na Anapurno II leta 1969.). Najprej pa Dru, ena od prvih velikih tur, tistih, v katerih se ne srečuješ samo s skalo, ampak vedno še s snegom, ledom, višino. To je bila zahodna stena v Druju, smer, ki se je pozneje v celoti porušila (Vzpon z Alešem Kunaverjem leta 1959). S Šraufom sva potem preplezala Bonattijev steber. Veliko se nas je pripravljalo zanj. S Štupnikom sva se spravljala vanj in celo prosila Tineta Miheliča, ki je znal francosko, da nama je prevedel opis smeri. Tudi Mihelič se je lotil Bonattija, a je zaradi slabega vremena obtičal v njem in so ga chamoniški vodniki rešili. S Šraufom sva pod vtisom te epopeje šla v smer z ogromno opreme in hrane, pripravljena na veliko bivakov (Leta 1967.). Tudi zato je bilo plezanje počasnejše, na koncu pa zaradi vsega udobja, ki sva ga imela, nisva po hitela gor, ampak sva čisto pod vrhom Druja našla fantastično mesto – za dve klopi veliko ravno ploščo, ograjeno s kamnitimi ploščami – in se tam pozno popoldne odločila, da še ne greva na vrh. Kuhala sva si čajčke in juhice, hrane sva imela v izobilju in sva na tisti polici malo pod vrhom bivakirala in uživala. Udobno je bilo kot v šotoru. To je bil najin Bonatti! Ko pa sva se spustila po normalni poti, po kateri vodijo turiste, sva spet uživala, si vzela čas, sedla na lep pomolček, začela jesti … A naju je naenkrat nekaj dvignilo, tako da sva urno spakirala in nisva še prišla dvajset metrov stran, ko je zagrmelo in za avtobus velika skala je priletela ravno v pomol, ki ga potem ni bilo več. To je tisti občutek …
Ravno v Bonattijevem stebru ste, kot ste dejali na predavanju, preplezali svoj najtežji raztežaj v življenju. Kaj mu je zvišalo stopnjo zahtevnosti?
To ni bil toliko težek raztežaj, kot je bil “svinjski” – ne “svinjsko” težak, ampak “svinjsko” nemaren. Nekdo pred nama se je v resnem raztežaju otrebil in so bili vsi oprimki zapackani. Ni bilo mogoče drugače, kot da si zagrabil za tisti …
Z Alešem sta svoj podpis leta 1961 vklesala v smer Kunaver-Drašlar, ki vama jo je uspelo preplezati po večkratnem naskoku Sfinge v tako gosti megli, da bi jo lahko rezala z nožem.
To je bil star Alešev program, ki ga je začel s Tonetom Jegličem, nato sta po skusila s Sandijem Blažino, leta 1959 pa sva v Sfingi poskusila še midva. Takrat sva ugotovila, da s tehniko, znanjem in opremo, ki smo jo imeli, verjetno ne moreva priti tam čez brez vrtanja. Ta del Sfinge ima take žmule, zelo slabe razčlembe, vmes so pa gladki trebuhi. Kar danes preplezajo prosto, v nekaj urah, je nama vzelo tri dni. Potrebovala sva svedrovce. Do trgovin v Celovcu je bilo takrat daleč, v tistih časih si za Avstrijo potreboval še vizum in do tega se ni dalo priti. So pa res vsi fantje, ki so delali v kovinarskih poklicih, delali različne kline, tudi svedrovce, a to Alešu, strojniku, ni bilo všeč. Rekel je, da potrebuje nekaj, kar drži, in tako sva prišla do t. i. mauerhaknov, štirioglatih zidarskih žebljev, koničastih in z nekakšno peto na koncu, ki sva jo zakovala nazaj, odrezala na štiri centimetre, prišpičila, zvrtala luknjo, in ko si ga zabil v luknjo, se je to mehko železo sprijelo s skalo, in če si ga zabil do konca, se ga praktično ni dalo več izpuliti. V železnini si tako moral kupiti le nekaj žebljev za obešanje slik – in Kunaver je rekel: “Midva sva sliki in se bova obešala na žeblje za slike.”
Zelo slikovita sta bila med vzponom tudi s svojimi literarno kulinaričnimi pregrehami.
To je bila znova ena Aleševih. Oba sva imela rada slanino in ko sva taborila na Col du Géantu, sva imela iglu in v njem velik kos slanine, ki se ga je dalo dobiti le po protekciji pri mesarju. Midva sva si ga privoščila in si ga ob večerji rezala, grela nad svečo ali zgolj žvečila. Tudi na koncu Sfinge, v zadnjem bivaku, ko se je izstopni kamin izkazal za relativno lahkega in sva imela do njega že praktično vse nadelano, sva se spustila nazaj in bivakirala. Vedela sva, da prideva dan pozneje iz stene, zato sva bila brezskrbna. Imela sva svečo, pekla slanino in brala španske romance.
Zdi se, kot da sta za Sfingo potrebovala več mesecev, ne pa le tri dni z dvema bivakoma.
Noči so dolge, noči so zelo dolge … A za to morate imeti posebno družbo. Podobno je s prijateljem Barago (Andrej Baraga.), ki na trekingu prav tako recitira, na primer Menarta.
Preseliva se v Hindukuš. Kot ste omenili na predavanju, je ravno na odpravi v Hindukuš, ob spoznavanju odprav z vseh koncev sveta, dozorelo spoznanje, da moramo tudi Slovenci najti svojo pot v odpravarstvu v alpinizmu.
Takrat so bili odmevni angleški uspehi. Angleži so ves čas delovali kot osvajalci, mi smo bili kot zamudniki, v soseščini pa so bila močna središča: Avstrijci, Nemci z zelo zgrajenim slogom, ki ga odraža njihov malo samomorilski odnos, Italijani s svojimi Dolomiti, Comicijevo tehniko (Leonardo Emilio Comici, italijanski alpinist, ki je opravil več kot 200 prvenstvenih vzponov v Dolomitih.), ki jo je pri nas bolje predstavljal Sandi Blažina, pa Francozi s svojimi neverjetnimi uspehi. Vsi ti narodi so imeli za sabo tudi industrijo izdelave opreme, ki se je med njimi močno razlikovala. Nadalje, Angleži so zelo asketski pri hrani, Francozi so pravo nasprotje. Kaj pa mi? Nismo vedeli, kako najti neki kanon v prehrani. Sam sem bil na odpravah odgovoren za prehrano in sem na začetku sestavil jedilnik s pire krompirjem in juhicami. Imeli smo hrano za dojenčke, ker bojda človek na teh višinah ne more živeti od česa drugega. Na taboru štiri pa sem opustil našo hrano in začel jesti šerpovsko. Imeli so vrečo čilija s česnom in vrečico čilija z vinsko rutico, kar naj bi sprostilo mišice in olajšalo dihanje. Čista empirija! Jedel sem tudi tsampo, njihovo kašo, pečene kozje zrezke, čili, česen in pil čaj. Sami smo morali ugotoviti, kaj nam ustreza. Za sprostitev pa fešta! V baznem taboru smo imeli zabavo, da so se sprostile vse napetosti.
Navsezadnje so bila vsa ta spoznanja ključna, da je lahko slovensko odpravarstvo naredilo korak naprej in stopilo na vlak, ki smo ga lovili.
Seveda, vedno gre za tista znanja, ki niso nikjer zapisana. Kot pri velikih obrtniških mojstrih, ki so predajali svoje znanje samo posvečenim pomočnikom. To je način bivanja in odkriti smo morali svoj način bivanja, da smo se lahko prilagodili in stopili naprej. Saj so šle stvari naprej v alpskem slogu, ampak tiste drobnarije pa ostajajo.
Korak naprej je bila tudi odprava na Anapurno II leta 1969, ki je bila tretja jugoslovanska alpinistična odprava v Himalajo. Kako se je takratna odprava razlikovala od današnjih?
Ne vem, kako so videti današnje odprave, treba pa je vedeti, da je danes svet manjši. Če želite danes na Anapurno, se lahko pripeljete z letalom v Ongre in imate pol dneva do spodnje baze in ne več dvanajst ali celo štirinajst dni. Dolgi dostopni marši so nosili s seboj tveganje, nesreče, opikale so te bolhe, stenice in komarji pa pijavke, petkrat si dobil drisko, vse to ti je jemalo zdravje in zbijalo kondicijo. Ko sem pomrznil, je bilo treba hoditi dvanajst dni do Pokhare, danes pa pokličete helikopter in ste čez tri dni v Ljubljani, sam pa sem bil čez tri dni šele v tretji vasi. Po drugi strani pa je zahtevnost, ki se je plezalci lotevajo danes, neprimerno višja. Klobuk dol pred tem, kar se dogaja danes! Klobuk dol pred dosežki mladih generacij!
Navsezadnje klobuk dol tudi pred Anapurno II, ki je bila edini uspešen vzpon jeseni 1969, ki je odmeval ne le v Jugoslaviji, ampak tudi po svetu, sprejel vas je celo Tito.
To je bil res uspeh, toliko večji, ker je bil to uspeh začetnikov, česar se je treba zavedati, zato je toliko bolj odmevalo. Če bi doživeli neuspeh, bi si verjetno marsikdo premislil, češ da je to izgubljena bitka in nima smisla vztrajati, ker pa je bila odprava uspešna in smo doživeli sprejem pri Titu, sta stvar in dejavnost dobivali težo. Zaradi sprejema so bili predstavniki Planinske zveze Slovenije zelo zainteresirani, da bi bil ta sprejem na Brdu. Da si je maršal vzel čas za alpiniste, je takrat nekaj pomenilo.
Vrh sta dosegla z Maticem Maležičem, a vajino osvajanje Anapurne so zapečatile številne prigode. Najprej sta bila soudeleženca v prometni nesreči oziroma celo dveh, potem ste mu s smučarsko palico po nesreči prebodli uho. Kakšno zaupanje se je vendarle razvilo med vama med vzponom na Anapurno II?
Matic je bil zelo zanimiv plezalec. Med nama je bila neka kemija in veliko sva se pogovarjala. Poleg Kunaverja je morda najbolje razumel, da se stvari obračajo, da je treba hitreje teči, če želimo ujeti vlak, kot je rekel Aleš. Bil je dobro izobražen in je že kar vedel ali slutil, da bodo šle stvari v pravo smer, da bodo odprave težje, da je stvari treba izvesti drugače.
Kdaj smo Slovenci vendarle ujeli ta vlak?
Priključek je bil najprej Makalu leta 1972 (Leta 1972 so slovenski alpinisti v južni steni Makaluja prestopili magično mejo 8000 metrov, dosegli višino 8200 metrov in s tem kot himalajski začetniki razburili ves alpinistični svet.) in potem še tri leta pozneje (Prvenstveni vzpon na Makalu po južni steni oktobra 1975 je pomenil dokončen prodor slovenskega alpinizma v svetovni alpinistični vrh, saj je bila to šele tretja preplezana stena v Himalaji. Na vrhu pete najvišje gore na svetu je na odpravi pod vodstvom Aleša Kunaverja stalo sedem članov: Stane Belak – Šrauf, Marjan Manfreda – Marjon, Janko Ažman, Nejc Zaplotnik, Viki Grošelj, Ivč Kotnik in Janez Dovžan.). Zanimivo je to, da velika imena tedanjega časa niso prišla na gori Makalu I tako visoko, kot so prišli naši fantje. Da se plaz sproži, je potrebna majhna kepa, ki se začne valiti. V tem je po moje pomen tako Kunaverja kot Anapurne II. A iz Aleša Kunaverja ne smemo delati mita, tega si tudi sam ne bi želel, nedvomno pa ima svoje pomembno mesto v slovenskem alpinizmu – kot alpinist, kot vizionar in organizator, kot filmar, kot tehnik pa še kaj bi se našlo.

Manca Čujež