Planinski vestnik 2014/09
Kdor misli na posledice, ne more biti pogumen.
(Kavkaški pregovor)
Davnega leta 1967 sva z Jakom – Janezom Uršičem v chamoniški ENSI (Ecole Nationale de Ski et d’Alpinisme – Nacionalna šola smučanja in alpinizma) sobo delila z dvema Japoncema. Eden od njiju je bil Naomi Uemura, majhen, čokat, vedno nasmejan, vetrove je spuščal na ves glas, kar ga je še posebej zabavalo. Prvič je bil v visokih gorah, prvič na Mont Blancu. Včasih se mi kak človek za vedno usidra v spomin. Tudi njegovo ime pri Japoncih ni tako pogosto, pozneje pa je spominjalo še na znano manekenko. Naomi je svojo majhnost zastavil naravi. Plezal in hodil je večinoma sam, pogosto ni nihče vedel, kje je. Med drugim je bil prvi človek, ki je sam pristopil na Severni tečaj. In potem je neko zimo izginil na McKinleyju. Našli so nekaj opreme, tudi mesto bivaka so odkrili, priletela je še ekipa japonskih reševalcev, a vse je bilo zaman. Po dobrem tednu so iskanje končali.
Jure Šterk je izginil na oceanu. Samotni jadralec, sam v sožitju in boju z valovi in vetrom. Naleteli so na prazno barko, našli njegov dnevnik, njega ne. Velik človek, a neznatna pika sredi neznanskega vodovja.
Žiga Petrič in Bojan Počkar sta izginila na pobočju Kabrujev pri Kangčendzengi. Zalotilo ju je veliko sneženje, ali sta obtičala v bivaku ali so ju zasuli plazovi, nihče ne ve. Ni bilo kje iskati, po nekaj dnevih tudi čakati ne. Premišljeval sem o njiju, ko sem se v viharju vzpenjal po samotnem grebenu proti Korošici, pa sploh o vzgibih in smislu boja z naravo, tveganja tako rekoč za nič.
Na poti z Daulagirija je izginil Jože Šepič, za razliko od prej omenjenih skoraj v civilizaciji. A “civilizacija” je bila le tanka črta slabo vidne poti, nekaj metrov stran je bila le še nevarna divjina. Nekje sredi poti so ga tovariši še videli, na cilj – v prvo vas v dolini – ni prišel. Iskala ga je odprava, iskali domačini, iskala reševalno-iskalna ekipa peš in s helikopterji. Poldrugi mesec pozneje ga je našel pastir vaških koz prav blizu poti na strmem poraščenem pobočju.
Aleš Holc in Peter Mežnar sta izginila na gori Durbin Kangri, šesttisočaku na severnem področju Karakoruma. Na njem, pod njim, na poti z njega že nazaj? Nihče ne ve. Peter z izkušnjami iz visoke Himalaje, Aleš iskalec vrhov v neznanih predelih Azije. Bila sta del mednarodne odprave, a vsaka naveza je imela svoj cilj. Odšla sta iz baznega tabora, se pod goro utaborila in čakala ugodnejšega vremena. Po štirih dneh se nista več oglasila, zmanjkalo jima je elektrike. V bazi je najprej snežilo, potem deževalo. Ogrelo se je, v gorah so se prožili plazovi, reke so naraščale. Na tistem območju se prav zaradi vodá pozneje poleti ni več mogoče umakniti. Helikopterski poleti niso odkrili ničesar. Na golih skalnatih in travnatih pobočjih bi bilo človeka lahko odkriti, da bi že sestopila v dolino in bi ju odnesla voda, ni verjetno, če sta bila na gori, kar je najbolj verjetno, sta postala žrtev plazov. Da bi kar nekje visoko obtičala, jima ni mogoče pripisati. Po treh tednih so iskanje končali.
Odločitev za konec iskanja je težka. Najbolj za svojce (oba poročena, oba po tri otroke), pa tudi za druge. “Ne morete kar nehati. Človeško življenje nima cene,” je rohnel neki filozof. Res je, a tukaj je bilo že po nekaj dneh jasno, da ju ne bo nazaj. Ne glede na neprecenljivost življenja na koncu pride račun, znesek na papirju. In po treh tednih ni nikakršne možnosti več. Pri izginotju je prvi udarec smrt sama, potem pa nenehno boleče spraševanje, kje je, kje sta. Vsak umrli naj bi imel grob. Če ne doma, pa v ledeniški razpoki. A vsaj vedelo bi se, kje je. Ljudje izginjajo tudi sicer, tukaj, pri nas. Vsake toliko koga ni in ga ni za zmeraj. Res pa so to drugi, drugače je s temi, ki jih poznaš. “Petrova mehka in pojoča primorska govorica ter gostobesednost sta v nasprotju z njegovo učinkovitostjo in vztrajnostjo,” sem ga opisal leta 1998 na Daulagiriju. In Aleš, moj načelnik AO, ki je z večnim šegavim nasmeškom govoril o resnih stvareh. Oba svetla človeka!
Izgine letalo z nekaj sto potniki. Če ni na krovu nobenega Slovenca, nas bolj zanimajo vzroki in mesto, kjer naj bi bilo. Že če bi bil en sam Slovenec med potniki, bi tragedijo občutili podeseterjeno. V Himalaji pa sta izginila dva, ki sta bila v resnici svoja odprava, le formalno priključena drugim. Ali to, če si sam, vpliva na tvoje ravnanje? Vse je tvoje: odločitev, tveganje, uspeh. Tudi mnenja ni nobenega drugega, ne nasveta. Kako se odločiti, ko te stiska čas? Ko imaš le še nekaj dni na razpolago, vreme pa te drži na mestu? Tvegati ali odnehati? Po vseh pripravah se vrniti praznih rok? Bi bilo drugače, ko bi jima kdo namignil, da so razmere pač slabe, pogoji neprimerni, in bi jima tako težo odločitve vsaj nekoliko olajšal? Kdo z izkušnjami, neobremenjen z vprašanjem uspeha ali poraza? A veliko izkušenj pomeni tudi več bojazni; posebno pri nasvetih drugim. “Kdor kopiči izkušnje, kopiči tudi bolečino,” je pregovor, ki oporeka onemu pri naslovu. Kaj je ali kaj bi bilo prav? Kaj sploh potegniti iz tragedije Aleša in Petra? Kakšen nauk? Ga je sploh mogoče? Misli se izgubljajo kot sled, ki jo zasipa snežni metež. Človek sledi svojemu hotenju, teži k ciljem, išče svoje meje. Ves človeški napredek je rezultat tveganja in iskanja mej. To je človeško.
Nihče ne ve za zadnjo misel nikogar, ki je izginil. Samo svojo bi mu lahko pripisal, pa še ta doslej ni bila nikoli zares zadnja. Zadnja je lahko samo tvoja. A ta je že onstran zastora, neberljiva v našem prostoru.
Lahko še kar razpravljamo in ugibamo, a Aleša in Petra ni več …
Tone Škarja
