Intervju: Alenka Pavlovčič Klemenčič

Planinski vestnik 2016/04

Vse življenje nekakšna reševalka Alenka Pavlovčič Klemenčič, zdravnica in gorska reševalka

Drobno kratko pristriženo svetlolaso dekle sem prvič videla v Mihovem domu na Vršiču na izpitih za alpiniste. Po nekaj letih sem njeno ime zasledila med zdravnicami gorskimi reševalkami, na turnosmučarski turi pred štirimi leti pa sem jo povabila, naj kaj napiše za Planinski vestnik. S širokim in prijaznim nasmehom je obljubila in čez nekaj mesecev poslala članek o svojem prvem dežuranju. Zdravnico, specialistko družinske medicine, zaposleno na splošni urgenci Nujne medicinske pomoči (NMP) v Ljubljani, alpinistko, gorsko reševalko letalko in ljubiteljico turnega smučanja sem zaprosila za krajši pogovor. Vzajemno sva se dogovorili, da se tikava.

Kot alpinistka in zdravnica si se vključila v druščino gorskih reševalcev in reševalk.
Zdi se mi, da je to povezano z mojim značajem, saj sem nekakšna “reševalka” že celo življenje. Zdravniški poklic me je zanimal, v hribih mi je bilo všeč in naravno se mi je zdelo, da to lahko združim. Kot študentka sem dobila povabilo Gorske reševalne službe (GRS) Ljubljana, vendar takrat samostojno še nisem smela delati in tudi opreme nisem imela. Po strokovnem in kasneje licenčnem izpitu sem nato lahko tudi sama zdravila.
Za Planinski vestnik si opisala prvi dan dežuranja kot zdravnica letalka. Kako je s stresnimi situacijami pri reševanju zdaj, ko si že kar nekaj let aktivna v helikopterski posadki?
V glavi moraš imeti urejeno, biti moraš trden in si zaupati, ker lahko pridejo taki dnevi, kot je bil tisti, moja prva intervencija, opisana v Planinskem vestniku. Zdaj mi je lažje, ker poznam večino posadk in si zaupamo. Na delo s helikopterjem sem se že navadila – kolikor se to sploh da, saj je vsaka intervencija svoja zgodba. (smeh) Delam na splošni urgenci. Imamo veliko dela na terenu, veliko intervencij, veliko zanimivih stvari se zgodi in izkušnje te pripravijo do tega, da nisi tako napet in zaupaš vase, da boš nekaj prav naredil. So pa te situacije zmeraj nepredvidljive, vedno moraš improvizirati.
A z gorskim reševanjem se ne morejo primerjati, še posebej ne s helikopterskim reševanjem. Imamo slabše pogoje, prenos informacij je slabši zaradi neenotnega dispečerstva, kar je pereče že več let. Ko prejmeš klic kot zdravnik, si moraš zapomniti in poznati mesto nesreče, vedeti, kaj se je zgodilo, vedeti moraš tudi, kakšno je vreme, ne moreš se ukvarjati samo s ponesrečencem. Zgodilo se je že, da naj bi bil ponesrečeni nezavesten, potem smo na mestu nesreče ugotovili, da je izplezal in nas čaka. Ali pa naj bi ponesrečeni imel zlomljeno roko, potem pa smo ugotovili, da ni roka, temveč noga, ti pa si bil pripravljen na dvig s trikotnim sedežem, in tako naprej …
Ko gledaš nazaj na kakšne dogodke, na oskrbo ponesrečenca in podobno, ali bi zdaj oskrbela ponesrečenca kako drugače? Idealna oskrba ponesrečenca v gorah – ali obstaja?
Seveda bi, če bi imela kakšno dodatno informacijo. Ravno pri nesreči v Aschenbrennerjevi smeri v Travniku bi vse spremenila. Do nas je prišla prva informacija, da je nekdo nezavesten, in smo bili pripravljeni za stensko reševanje, ki bi ga izvedel letalec reševalec. Potem smo prileteli tja in videli, da oba, ponesrečenec in nepoškodovani soplezalec sedita na gredini, zato sem si mislila: “Saj ni tako hudo.” Ko pa je ponesrečenec v helikopterju povedal, da ima mravljince, po pregledu pa sem ugotovila, da ga boli vrat in sem videla njegovo počeno čelado in razbite sprednje zobe … Samo vročina me je oblila in sem pomislila: “O, nee …” Narediti pa nisem mogla nič. Samo vrat sem prijela in čakala, da smo pristali na Jesenicah, morali pa bi odleteti v Ljubljano zaradi suma poškodbe hrbtenice. V tem primeru bi naredila čisto vse drugače. Na srečo se je vse srečno končalo, ponesrečeni je brez posledic in zdaj poročen z menoj. (smeh)
Idealna oskrba v teh pogojih … Izboljšana oskrba bi bila, če bi združili helikoptersko nujno medicinsko pomoč (HNMP) in helikoptersko službo GRS. So situacije, ko veš, da če bi se nesreča zgodila na cesti, bi bil ta poškodovanec bolje oskrbljen kot v hribih. Enostavno ne moreš – s tem se jaz težko sprijaznim. Potem se pogovoriš s kolegom in rečeš: “Tako in tako je bilo …” On pa pravi: “Saj, vidiš, da nisi mogla bolje. Vse si naredila.” Tako je v hribih. Vsak se mora tega zavedati, ko gre v hribe.
Vsaka uspešna intervencija, ko pomagamo ljudem, mi veliko da in vedno pozabim, kako je kdaj težko, ko je treba zapustiti družino, pozabiti na svoje načrte in se odzvati klicu.
Ali si pri gorskem reševanju že doživela situacijo, za katero si želiš, da se ne bi ponovila?
Bile so takšne situacije, ko se zaveš, da je bolje, da se naslednjič ne ponovijo. Manjši problem je, da mogoče nismo dovolj zreli, da bi se o napakah ali skoraj dogodkih pogovorili. Ljudje na splošno jemljejo stvari preveč osebno, a ne bi smeli, saj smo tu zato, da se kaj takega ali podobnega ne bi zgodilo komu drugemu.
Kako se počutiš med gorskimi reševalci kot ženska?
Med reševalci se počutim sprejeto, morda kdaj kdo z menoj ravna bolj spoštljivo, vendar upam, da me imajo za sebi enakovredno. Nikoli nisem imela slabih izkušenj. V tem vidim prednost, da mogoče na kakšnega poškodovanca ali soudeleženca pri nesreči delujem na drug način kot moški. Imela sem primer, ko je pri smrtni nesreči ostal mlad soplezalec v stiski, z njim se ni nihče ukvarjal, jaz pa sem ga posedla in se malo ukvarjala z njim. Mogoče mu je to malo pomagalo, saj se mi je prišel zahvalit. Si pa kar malo ganjen in to odtehta marsikaj. Da ljudje prepoznajo, da nisi samoumeven. To je zame velika nagrada. Precej sta pomembni kondicija in moč (tukaj smo ženske zanesljivo na slabšem), kar pa ni vse. (smeh)
Ali si sama kdaj poklicala na pomoč?
Ne in sem kar malo ponosna na to. V tej družbi je zdaj tega kar veliko. Vedno sem imela spoštovanje do hribov in v alpinistični šoli sem ga še dodatno pridobila. Pomembno je, da se pripraviš na turo, imaš pravega soplezalca, veš, kam greš, in si toliko samostojen, ko vidiš, da nekaj ni v redu, da znaš potem priti tudi dol brez klica za helikopter. Vidim, da jih zdaj tega dosti ne zna. Ker nisem imela rednih soplezalcev, sem veliko plezala s tečajniki, pripravniki in svojimi prijateljicami, zato sem vedela, koliko so sposobni. Raje sem šla plezat nekaj lažjega, in to s prijateljico, ker sem točno vedela, kako in kaj, in da sem sama odgovorna za vse.
Kakšnega soplezalca najraje privežeš na drugi konec vrvi?
Večinoma sem plezala z ljudmi, ki sem jih poznala. Po možnosti smo si bili malo bližji prijatelji. Odkar sem spoznala moža, plezam večinoma z njim. Nekajkrat sem se tudi opekla. Eno je, ko greš plezat s tečajnikom in veš, kaj lahko pričakuješ. Drugače je, ko greš z nekom, ki naj bi bil enak tebi, a z njim še nisi plezal … Ugotovila sem, da ni nujno, da tako pleza kot ti. Opazila sem, da sem rajši plezala v lažji smeri z nekom, ki mi je bil blizu, in sem se imela bolj fino, kot pa da bi šla v nekaj težjega z nekom, ki ga mogoče ne poznam tako dobro.
Še klasično vprašanje na koncu: zakaj gore in ne kaj drugega?
Oče mi je želel priljubiti hribe, pa mi jih mogoče ni predstavil na pravi način. Kot otroka me niso zanimali. Šla sem bolj zato, ker sem morala. Ko sem bila majhna, sem smučala na smučiščih in ko sem pri tabornikih odkrila turno smuko, sem nehala smučati po urejenih progah. Hodili smo na redne turne smuke, spoznala sem mnogo ljudi in šla k AO Rašica.
Ker imam res rada hribe, sem jih zmeraj jemala kot doživetje. Narava in hribi mi ogromno pomagajo pri obvladovanju vsakodnevnega stresa. Malo je tudi pomembno, kje plezaš. Ne moreš plezati vedno v enih in istih smereh, želela sem si tudi kaj težjega. Ko sem se navezala z Lukom (Pavlovčič, op. ur.), sva skupaj ob delala tiste smeri, ki sem si jih želela preplezati, pa nisem vedela, če jih bom. Eno leto sem imela same take; v Dolomitih je bil odličen teden, nekaj klasik, nekaj novejših malo težjih smeri. Ko sva prišla nazaj, pa JLA, Čopov steber, v Špik sva šla … Vedno so se mi zdele težko dosegljive. Poleg doživetja je pomembno tudi, kaj boš preplezal.
Zmeraj bolj mi je všeč plezati v Dolomitih, ker je bolj kompaktna skala, ker je bolj varno, ravno tako na Korziki, kjer so tudi lepe in opremljene smeri. Nič se mi ne zdi narobe, če je smer opremljena s svedrovci. Očitno to pride z leti. In uživaš. Moj načrt ni bil, da bi bila alpinistka, vse mi je prišlo kar samo naproti …

Irena Mušič Habjan