Če beremo študijo primera Trebević, ki jo je podpisal Velimir Kutleša – Kultura varnosti v gorah, zvemo, da je: »Via ferrata za mnoge obiskovalce gora privlačen spoj avanture, gibanja po steni in izpostavljenosti, ki jo sicer poznajo le plezalci. Jeklenica, klini, stopi in lestve omogočajo prehod skozi teren, ki bi bil brez te infrastrukture dostopen le izkušenim alpinistom. Prav zato se ferate pogosto dojemajo kot varnejša oblika gibanja v strmih stenah.
A prav v tej predstavi se skriva ena največjih nevarnosti.
Nedavni primer reševanja na ferati Bijele stijene na Trebeviću v BiH je znova odprl pomembno vprašanje: Kaj ferata sploh je — in kako varna je v resnici?
Po dostopnih informacijah je prišlo do nesreče, v kateri je plezalec utrpel poškodbo glave. Reševanje je zahtevalo kompleksno intervencijo in sodelovanje več članov gorske reševalne službe. Takšne akcije niso rutinske: reševanje na ferati zahteva specializirane tehnike vertikalnega transporta in predstavlja tveganje tako za poškodovanega kot za reševalce.
Ta dogodek ni osamljen primer, temveč jasen pokazatelj širšega problema — napačne percepcije varnosti na feratah.
Via ferrata ali »železna pot« je opremljena plezalna smer, ki vključuje jeklenice, klini, stopi in druge fiksne elemente. Za varno gibanje je potrebna posebna oprema: plezalni pas, čelada in ferata komplet z blažilcem padca.
Ta infrastruktura pogosto ustvari občutek varnosti. A ključna resnica, ki jo mnogi spregledajo, je preprosta: pripenjanje na jeklenico ne prepreči padca — le ublaži njegove posledice.
V primeru padca plezalec »prosto leti« (če ne upoštevami trkov in drgnjenja v steno) do naslednje sidriščne točke, kjer pride do nenadnega zaustavljanja. Sile so ogromne, udarci v skalo ali kovinske elemente pa pogosti. Posledice so lahko hude, zlasti v izpostavljenem terenu.
Zato osnovno pravilo ferat ostaja nespremenjeno: Padca se je treba izogniti.
Kutleša s primerom s Trebevića poudarja pomen priprave in odgovornega pristopa. Gorska reševalna služba upravičeno opozarja, da ferate niso lahka aktivnost, temveč tehnično zahteven in potencialno nevaren teren.
Poseben problem je način, kako se ferate predstavljajo v javnosti in na družbenih omrežjih — kot »varno doživetje za vsakogar«. Takšna podoba ustvarja lažen občutek varnosti in spodbuja ljudi, da vstopajo v teren, za katerega niso pripravljeni.
Kje se najpogosteje zalomi? Človeški faktor?
1. Precena lastnih sposobnosti in podcena terena.
Vstop v ferato brez realne ocene fizičnih in tehničnih sposobnosti vodi v situacije, ki presegajo posameznikove zmožnosti.
2. Izkrivljena percepcija varnosti.
Ferata se pogosto dojema kot »varna«. To zmanjšuje pozornost, koncentracijo in sposobnost pravočasnega odločanja.
3. Pomanjkanje znanja in odsotnost vodnika.
Brez osnovnega razumevanja opreme, tehnike in sistema varovanja posameznik vstopa v teren brez ključnih kompetenc. Za začetnike in skupine je vloga usposobljenega vodnika varnostni faktor, ne dodatna možnost.
4. Slaba notranja presoja.
Razlika med varnim gibanjem in tveganim ravnanjem je pogosto v sposobnosti realne samoocene. Ko ta odpove, odpove tudi odločanje.
Kaj se lahko naučimo iz primera Trebević?
Ferata ni varna planinska pot, temveč tehnični teren z realnimi posledicami.
Oprema ni garancija varnosti, temveč le sredstvo za zmanjšanje posledic.
Znanje, izkušnje in priprava so ključni elementi varnega gibanja.
Vodič ni luksuz, temveč pomemben del varnostnega sistema.
Družbena omrežja pogosto ustvarjajo iluzijo varnosti, ki nima opore v realnosti.
Trebević ni osamljen primer. Je simptom širšega problema — napačne predstave o tem, kaj ferata je in kakšna tveganja prinaša. Ferata ni igra. Ni atrakcija. Ni lahka avantura.
To je prostor, kjer imajo napake posledice, odločitve težo, razumevanje tveganj pa je ključno za varno izkušnjo. Največja nevarnost na ferati ni skala. Največja nevarnost je prepričanje, da smo varni.«
Prižeme
Če dodamo še malo razmisleka in smo še iz nekih drugih časov navajeni, da se tudi na jeklenice da namestiti »prižemo« (žabico), lahko navržemo, da bi v tako močnem povzdigovanju feratarskega početja morali (proizvajalci) na področju varnosti razviti kaj novega (prav čudno, da tega na tržišču še ni, saj se varnostni sistemi še predobro prodajajo). Seveda je v primeru takšne »prižeme« (če ne-bi bilo samoreševanje strogo prepovedano, bi jo lahko imeli tudi kot obvezno opremo za samo-pomoč) največji problem prav v prevelikem številu vmesnih klinov, kjer je potrebno prepenjanje. A če bi te vsaj pri »novogradnjah« zmanjšali, bi lahko uporabili kar (prvi video, ki nam je prišel »pod roko«), …
Seveda, tako kot pri spuščanju po vrvi potem nastane problem dodatnega varovanja, ki bi ga lahko rešili z: … če ne boste vi pripisali načina, ga bomo pa nekoč mi … Pri plezalcih pa gre tudi brez …
