Drevesa so bila od nekdaj naši prvi učitelji vertikale – povratek k izvoru. Še preden smo poznali plezalne stene, varovanje in ocene težavnosti, smo se otroci učili ravnotežja na vejah, skrivali v krošnjah, obirali češnje na vejah in vrhovih, ki so se zdeli visoki kot gore. Drevo je bilo prostor igre, zatočišče in izziv — naravni poligon, kjer si se naučil, kako se telo premika navzgor.
Danes pa se je plezanje po drevesih razvilo v povsem novo disciplino. Najboljši plezalci na svetu iščejo posebne vrste dreves, takšne z mogočno strukturo, razvejanimi krošnjami in neverjetnimi naravnimi linijami, ki omogočajo preizkušanje moči, gibanja in domišljije. Drevo ni več le kulisa, temveč polnopravna plezalna smer.
V tem duhu je nastal tudi video, ki ga (lahko) spremljaš. Noah Kane in Anna Hazelnutt sta dan preživela v gorskih gozdovih Kostarike, kjer sta se lotila nekaterih najtežjih »plezanje po drevesih « na svetu. V tropski vlagi, med mogočnimi debli in krošnjami, ki se dvigajo kot naravne stolpnice, sta raziskovala, kako daleč lahko človek gre, ko se združita plezalna tehnika in spoštovanje do živega organizma, ki ga uporabljaš kot smer.
To seveda ni šport z orodji, ki bi ciljal na olimpijske igre. Je povratek k nečemu prvinskemu — k občutku, ki smo ga poznali kot otroci, ko smo se prvič povzpeli na vejo in ugotovili, da svet od tam zgoraj izgleda drugače. A hkrati je to tudi sodobna, zahtevna disciplina, ki združuje znanje arboristov, plezalcev in raziskovalcev narave.
Žal pa je v naših gozdovih vse več leske, sadna drevesa so načrtno majhna in ne gre drugače kot, da ste vabljeni v oddaljeni svet, kjer se plezanje sreča z gozdno divjino, kjer drevesa postanejo stene, in kjer se človek znova nauči gledati navzgor ter navzdol … Noah Kane in Anna Hazelnutt
