Poleg vrhunskega tekmovalnega plezanja je Hamish McArthu znan tudi po svojih plezalnih vzponih, reševanju zahtevnih balvanskih problemov in športnih smeri. Ker pa zrcalo osebnosti niso le dejanja, se McArthurjevo besedilo, ki ga je podpisal ob uspehu v Megatronu (V17), odseva v filozofijo plezanja kot stanje zavesti – trenutek, ko se izgubimo v gibanju, v razmejitvi med telesom in umom. Njegove besede ne opisujejo le fizičnega podviga, temveč tudi notranjo svobodo, ki jo prinaša popolna osredotočenost.
Duh zapraska (v prazno) po stenah med praznimi pogovori kot takse in vrste pred blagajnami. Duh (za)kliče v tišino oblakov, v veter, v misel, ki premika svet. Prav zato je Hamish prišel v Kolorado – po počitek in svobodo. Najprej postane neviden, pusti, da svet teče skozenj, kot da je iz stekla. To zveni zahtevno, vendar se bori prav z lahkoto, ki jo trud prinaša. Vprašanje zdaj ni več, koliko lahko, temveč koliko zmore, sprejeti.
To je iskra, ta trik nevidnosti, vendar čista prisotnost ne more biti motivacija – zato ne izgine povsem. Dovolj je obris, občutje, prisotnost svojega sveta, popolnoma ujetega v prisotnosti neizrekljivega. Čestitka je meja med sesedanjem in razpiranjem vesolja.
Namera bo jasna pod balvanom. To je skrbno negovana iskra. Devetič tisti dan bo morda segel po začetnih oprimkih in devetič tisti dan bo morda premagal ključno sekcijo – vendar bo tokrat še vedno nosil lahkost svoje nevidnosti.
Ni vzpona, ni plezalca – le plezanje.
Tista stvar, imenovana “jaz,” se vrne sedemnajst gibov nad tlemi in se za trenutek ozre naokoli, poskušajoč ugotoviti, kako je prišel sem. Malo zmeden, a očitno je pravkar preplezal Megatron, morda najtežji balvanski problem na svetu – in lepo je spet imeti telo nazaj.
