Revija Alp je bila ena najpomembnejših italijanskih publikacij, posvečenih alpinizmu, gorništvu in avanturističnim športom. Njena zgodba se je začela leta 1985, ko so jo ustanovili Enrico Camanni, Furio Chiarletta in Valter Giuliano pod okriljem Giorgia Vivalda, ki je bil založnik revije.
Začetki in razvoj
Ob svojem nastanku je revija Alp odražala duh alpinizma generacije, ki se je v osemdesetih letih začela spreminjati. Free climbing, ki se je v tistem času šele dobro uveljavljal v Evropi, je postal ena osrednjih tem revije. Poleg alpinizma je revija pokrivala tudi plezalni napredek, novosti v gorniški opremi, intervjuje z legendarnimi plezalci in filozofijo plezanja.
Kratica Alp pomeni Alp-eggo in alp-inizem, izgovori se z dihom in grafično omogoča vrhunske rešitve, saj je predpona tako ostra kot puščica, opisuje Enrico Camanni. Videz revije sta soustvarjala Pier Vincenzo Livio in genialni vajenec Francesco Santullu, ki sta bila zmožna vsega – na naslovnici tudi obesiti plezalca. V Italiji so ustvarjalci poiskali dopisnike in naleteli na noro navdušenje, ki pa so ga prepustili strokovnjakom s področja: v zelo zahtevnem gorskem (pod)svetu so morali in morajo biti avtorji bolj avtoritativni od Boga, saj se ob prvem sumu nesposobnosti alpinisti (za)barikadirajo na okope (nekam znano iz številnih polemik in tihih zamer?).
1. maja 1985 so izdali prvo številko v neverjetnih nakladi osemdeset tisoč izvodov. Za naslovnico so izbrali posnetek Davida Beldna s plezalcem v Verdonu. Kot je bila takrat še navada, so uredniki v takratni popotnici osemdesetih zajemali z veliko žlico ero velikih alpinističnih podvigov, polnega plezanja, strastnega in kompetentnega pobega ter svete potrebe po naravi in avanturah.
V 90. letih se je revija spremenila v monografsko obliko, kar je pomenilo, da je vsaka številka obravnavala eno samo osrednjo tematiko. Ta pristop je omogočal globoko analizo alpinističnih dogodkov posameznih gora, tehnik plezanja in zgodovinskih alpinističnih dosežkov.
Vpliv na italijansko plezalno skupnost
Revija je igrala pomembno vlogo pri oblikovanju identitete italijanskega alpinizma. Njene publikacije so bile intimne, analitične, raziskovalne, kar je pritegnilo širok krog bralcev – od začetnikov do izkušenih plezalcev. Prepoznavna je postala po fotografijah visoke kakovosti, ki so poudarjale lepoto gora in ekstremnih podvigov.
Poleg osrednje revije je nastalo več vzporednih izdaj:
ALPwall – posvečena plezanju.
ALP – Grandi montagne – vsaka številka je bila posvečena eni sami gori ali alpinističnemu območju.
ALP – Ritratti – intervjuji in biografski zapisi o znamenitih alpinistih.
Zaton in zaključek izhajanja
Leta 2013 je izšla zadnja 288. številka revije, kar je pomenilo konec njene fizične izdaje. Razlogi za prenehanje izhajanja so bili večplastni – spremenjene bralne navade, konkurenca digitalnih medijev in ekonomski izzivi v založništvu. Obstajale so ideje o digitalni različici revije, vendar se niso realizirale.
Kaj se je spremenilo v štiridesetih letih, se danes sprašuje Enrico Camanni? Vse. Lakota po novicah in žeja po slikah je bila potešena do točke bulimije, zadovoljna, želja pa je oslabljena vsak trenutek to je neizogibno. Tistim, ki ga sprašujejo, če še obstaja potreba po reviji, kot je Alp, pravi, da ne, ker je vsak izum otrok svojega časa. In druga revija? Mogoče, ja, ampak mladi morajo razmisliti, kaj hočejo. Alp je pustila neizbrisen pečat v svetu alpinizma in gorništva ter ostaja pomemben dokument obdobja, ko se je plezalna kultura preoblikovala, modernizirala in dobila nove smeri.
Izvlečke iz revije ALP je vestno popisoval Dušan Jelinčič v Primorskem dnevniku (nekaj jih lahko že najdete tudi v arhivih teh strani), med slovenskimi dopisniki se (takole na hitro) najde tudi Ines Božič, … Je pa povsem res, da je alpinizem trenutno v času primernem obdobju, ko (recimo) ustvarjalnost akterjev ni primerljiva s časovno oddaljenimi, …
