Glas, 14. avgust 1971
V pestri in zanimivi zgodovini našega alpinizma in planinstva naši gorski vodniki niso omenjeni, cenjeni in spoštovani zgolj zaradi tega, ker so vodili turiste, ljubitelje planin po neznanih poteh v čudovito kraljestvo gora. Pomembni so tudi zato, ker pravzaprav nikoli niso bili le vodniki. Bili so namreč prvi ljudje, ki so si upali stopiti na še neznana in neodkrita pota, bili so prvi pravi graditelji in oskrbovalci planinskih koč, varuhi, svetovalci, nosači, označevalci poti in reševalci. Pogumni in vztrajni, po hribovsko trdni in grčavi, a obenem tako zelo predani gorskemu svetu, ki so ga spoznavali že v rani mladosti: kot domačini krajev pod gorami, kot gozdarji, planšarji in pastirji. Njim in le njim se je planinski svet odkrival v pravi lepoti: vabljivih in zapeljivih gorskih skrivnostih in tudi v mračnih in divjih nevarnostih. In že kar sami so postali del tega sveta, čeprav še ne povsem, znanega. Sprejeli so nehvaležno nalogo, da vodijo v svoj svet druge in ji m ga odkrivajo. Bili so odgovorni za soljudi, a vendar so vodili z ljubeznijo planincev, veseljem planšarjev in previdnostjo reševalcev. Za pionirji vodništva so prihajali novi, največkrat kar sinov in potomci prejšnjih vodnikov in odkrivali nove poti po planinskem svetu.
KRANJSKOGORSKI GORSKI VODNIKI
V tej lepi sončni zgornjesavski dolini, ki jo uklepata mogočni Razor in Prisojnik, živi danes še nekaj gorskih vodnikov. V Borovški vesi, kot se je nekdaj imenovala Kranjska gora, žive: Alojz Kosmač, Franc Žerjav, Ivan Vertelj — Hanza, Janez Zupan in še nekateri drugi, ki pa so se z vodništvom ukvarjali le priložnostno. Vsi ti vodniki niso bili le vodniki. Bili so planinci, nosači, gozdarji, reševalci. Skratka, vsak dan so živeli s svojimi gorami, spoznali in doživeli marsikaj ter bili vedno pripravljeni, da svetujejo, pomagajo in rešujejo. Še danes, ko so si naložili šesti ali sedmi križ, so še vedno trdnih korakov in krepkega telesa. Še danes so najraje v hribih, še danes so prvi, ki rešujejo ponesrečence v planinah. In ta njihova ljubezen do gora je bila vzrok, da jih nismo in nismo mogli najti doma. Z nezadržano silo jih vleče in na Vršič, Prisojnik ali Razor bi morali za njimi. Tisti pa, ki so nam govorili o svojem vodništvu, so bili zadržani v izjavah redkobesedni. V lepi pojoči kranjskogorski govorici so bili njihovi odgovori kratki, malodane skopi, vendar ob besedah »rad imam hribe« skorajda ni bilo potrebno še kaj drugega.
Ivan Vertelj — Hanza, mizar iz Kranjske gore je prav gotovo najbolj znan kranjskogorski planinski vodnik. Njegova dejavnost v planinah je zares vsestranska – oskrbnik koč, planinec, graditelj visokogorskih potov, lovec, lovski čuvaj, gonjač in reševalec. Vertelj je vodil tudi v zimskih turah. Kot vodnik je prehodil Malo Goličico v Prisojniku, Jalovec, Ponce, Triglav in Karavanke. Kot graditelj visokogorskih potov je zavaroval in izklesal Westrovo in Pogačnikovo pot na šmarnogorsko Grmado pri Ljubljani, pot na Mojstrovko po severni steni itd. Preveč dolg bi bil seznam njegovih zaslug pri graditvi poti, pri reševanju ljudi iz sten in previsov.
Franc Žerjav je vzljubil gore kot gozdar in lovec. Kot vodnik je vodil razne lovske najemnike in seveda sodeloval pri vseh akcijah reševanja po hribih okoli Kranjske gore. Franc Žerjav je razgledan mož in poleg svojih doživljajev po gorah spregovori tudi o svojem kraju: »Kranjska gora se je skozi desetletja močno spreminjala, iz kmečke vasi je postajala turistični kraj. Včasih so Kranjskogorci hodili v tujino, zdaj ostajajo doma in se ukvarjajo s turizmom. Kranjska gora se vedno bolj razvija v pravi turistični kraj, peša pa kmetijstvo, saj živi le okoli pet pravih kmetov na vasi. Po pobočjih okoli se nič več ne kosi. Trenutno je slika vasi kaj klavrna, saj grade več novih hotelov in je kraj eno samo gradbišče. Vendar bi morali postopoma uredili tudi ostale gospodarske objeste v kraju šolo in staro železniško postajo na primer. Nimamo kanalizacije, a smo zadovoljni, da so nam napeljali vsaj vodovod. Prav gotovo pa se bo slika Kranjske gore v naslednjih nekaj letih močno spremenila in bo postala privlačen turistični kraj, saj Kranjskogorci so za to, da se turizem v njihovem kraju čimbolje razvija.«
Alojz Kosmač je vodil turiste po gorah prav vsako poletje in vedno znova so prihajali ponj. Tudi on je vsestranski planinski delavec, prava kranjskogorska korenina.
Franc Mrak, še danes aktivni gorski reševalec, in gorski vodnik, rojen 1913. leta, je obhodil neštetokrat Julijske Alpe: »Nekoč smo reševali kar z drogovi, danes je oprema mnogo boljša, bolj moderna in bolj uporabna. Vsako leto opravimo šest ali sedem reševalnih akcij. Najhuje mi je tedaj, ko moram reševati mrtvega ponesrečenca. Mladi so danes premalo aktivni, čeprav jih je nekaj, ki so vedno pripravljeni reševati. Kot gorski vodnik sem še danes pripravljen vedno popeljati turiste v hribe kadarkoli se oglasijo. Ne sprejemamo nobenega plačila ali nagrade, saj obenem sami radi hodimo v hribe in nam je vodenje v pravi užitek in veselje. Lani sem popeljal na Triglav žensko, staro 75 let, ki je vso pot hodila kar sama in mi ni dovolila prav nič pomagati.«
Janez Zupan je častni gorski vodnik: »Sodeloval sem pri reševanju ponesrečenih planincev in spominjam se nekega smešnega dogodka. Oskrbnica iz Krnice nam je sporočila, da sta se v Križni steni ponesrečili dve obiskovalki planin. Seveda sem se takoj odpravil, a na mestu, kjer naj bi bili ponesrečenki, ni bilo prav nobene nevarnosti, tudi nobene poškodbe na dekletih ne. Kar sedeli sta in se tresli od strahu. Nečesa sta se morali tako prestrašiti, da se niti ganiti nista upali. Prepričeval sem ju, da prav zares ni nobene nevarnosti, a še naprej sta trepetali in se tresli. Prav v Vrata sem moral z njima, tako sta se bali.«
Človekoljubni, prijazni, radodarni. Nihče jih za to ne nagrajuje, nihče jim ne plačuje. Kadarkoli se boste pri njih oglasili, vedno vam bodo ustregli, vedno vas bodo popeljali kamorkoli si boste zaželeli. Gore so si vklenili v srce in razum. In če jih boste povprašali, vam bodo tako kot Franc Mrak preprosto odgovorili: »Gore imam pa rad, gore so moje edino veselje in uteha.«
D . Sedej
