V zadnjih desetletjih se je v evropskih gorah – zlasti v Alpah – odvija tiha, a izjemno intenzivna preobrazba. Gorski prostor, nekoč razumljen kot območje naravne omejenosti, kulturne posebnosti in fizičnega napora, se spreminja v prizorišče urbanizacije, zabave in potrošnje. Ta proces ni naključen: poganjajo ga močni gospodarski interesi, politične odločitve in finančni tokovi, ki se vse bolj usmerjajo v gradnjo infrastrukture, namenjene množičnemu turizmu.
Luigi Casanova v obširni analizi opozarja, da se dogaja nekaj, kar družba še vedno podcenjuje: sistematičen napad na gorski prostor, ki ga vodi industrija žičniških naprav, gradbenih podjetij, turističnih konzorcijev in kmečkih agrolobijev. Ta proces je postal tako razširjen, da se je preselil iz strokovnih revij v osrednje medije, kjer se predstavlja kot razvoj, modernizacija in »demokratizacija dostopa do gora«.
Toda za bleščečimi fotografijami novih gondol, panoramskih teras, adrenalinskih parkov in umetnih jezer se skriva druga zgodba – zgodba o tem, kako se gorski prostor izgublja, kako se spreminja njegova identiteta in kako se financira ta preobrazba.
Tudi pri Mountain wilderness (kjer še obstajajo) obravnavajo ta vprašanja. Svet alpinizma je vpleten v to preobrazbo, v ta upad vrednot gora. Združenje poziva vse nacionalne in mednarodne družbe, svet alpinistov in visokogorskih pohodnikov, naj se uprejo tako radikalni širitvi turizma. Nujno je potrebna množična mobilizacija, ki bo pretresla politiko in spodbudila kulturni svet k razmisleku. Čez nekaj let gore, kot jih doživlja sedanja generacija, ne bodo več obstajale; vse bo umetno, zagotovo ne po zaslugi naložbe v inteligenco in dolgoročno vizijo.
Industrija, ki se predstavlja kot rešiteljica gora
Žičniški konzorciji in turistični investitorji se radi predstavljajo kot varuhi visokogorskega prostora. Trdijo, da skrbijo za vzdrževanje, preprečujejo depopulacijo, ustvarjajo delovna mesta in omogočajo dostop ljudem, ki sicer ne bi mogli doživeti gorskega sveta. V njihovem diskurzu je žičnica simbol demokracije, panoramska terasa simbol dostopnosti, umetno jezero simbol trajnosti.
Toda Casanova opozarja, da je ta retorika zavajajoča. Cena povratne vozovnice, ki pogosto presega 30 ali 40 evrov, ni demokratična. Dostopnost je omejena na tiste, ki si jo lahko privoščijo. In skrb za goro je pogosto le retorična fasada, ki zakriva dejstvo, da se visokogorje spreminja v podaljšek mestnega okolja, kjer je narava kulisa, ne pa nosilka identitete.
Urbanizacija visokogorja kot poslovni model
Ko se zmogljivost žičnic poveča, se poveča tudi število obiskovalcev. Če je neko območje prej sprejelo tisoč ljudi na dan, jih po razširitvi, vedno novih in novih cestnih okljukah, sprejme štiri- ali petkrat več. S tem se poveča potreba po novih storitvah: razširjenih poteh, adrenalinskih parkih, razglednih platformah, tematskih parkih, botaničnih vrtovih, umetnih jezerih, glasbenih odrih, luksuznih kočah, panoramskih restavracijah.
Gora se začne obnašati kot turistični produkt, ki mora nenehno ponujati nove atrakcije, da ohrani zanimanje obiskovalcev. Naravna tišina se zamenja z glasbo, pašniki z downhill stezami, planinske koče z luksuznimi hoteli, pastirske bajte z »chalet resorti«.
To ni več gorski prostor, temveč tematski park na nadmorski višini.
Od kod prihaja denar?
Casanova zelo jasno opiše finančne mehanizme, ki omogočajo širitev žičniških sistemov in gradnjo infrastrukture v visokogorju. Ti mehanizmi so ključni za razumevanje, zakaj se urbanizacija gora dogaja tako hitro in tako agresivno.
1. Državne in regionalne subvencije
V nekaterih alpskih regijah (Trentino, Južna Tirolska, Dolina Aoste) javni denar pokriva do 80 % investicij v žičniške naprave. To pomeni, da je tveganje za investitorje minimalno, dobiček pa potencialno velik.
V regijah z običajno zakonodajo subvencije pogosto presegajo 50 % vrednosti projekta, kar je za zasebni sektor izjemno ugodno.
2. Politične izjeme in deregulacija
Ko zakonodaja ovira gradnjo, se zakonodaja spremeni. Casanova opozarja na nevaren trend »sburocratizzazione«, ki v praksi pomeni odstranjevanje okoljskih varovalk (zaposlovanje kadra, ki »rad« pogleda vstran, je popolnoma nesposoben in je zelo podkupljiv), poenostavljanje postopkov in izogibanje celovitim okoljskim presojam.
3. Razdrobljeni projekti
Veliki projekti se razdelijo na manjše faze, da se izognejo obveznim okoljskim presojam. Vsak korak je videti majhen, a končni rezultat je obsežna transformacija pokrajine.
4. Retorika »javnega interesa«
Žičniški projekti se pogosto razglasijo za projekte »javnega interesa« (tipičen primer Kanin) čeprav koristi v praksi prejmejo investitorji, ne lokalne skupnosti. Argumenti o zmanjšanju avtomobilskega prometa se izkažejo za neresnične – povsod, kjer se je žičniška infrastruktura razširila, se je promet povečal.
5. Turistična ekonomija kot izgovor
Turistični sektor se predstavlja kot rešitelj lokalnih skupnosti, čeprav v praksi povzroča: rast cen stanovanj, izrinjanje lokalnih prebivalcev, sezonsko odvisnost, izgubo tradicionalnih poklicev, socialno praznino izven sezone.
Kaj se izgublja?
Casanova opozarja, da se z urbanizacijo gorskega prostorta izgublja nekaj bistvenega: kultura omejitve, spoštovanje narave, razumevanje gorskega prostora kot občutljivega ekosistema. Gora ni več prostor, ki zahteva znanje, izkušnje in ponižnost, temveč prostor, ki se prilagaja potrošniku.
Ko se visokogorje spremeni v zabaviščni park, izginejo: pastirska (sub)kultura, lokalna znanja, tišina, naravna dinamika, biotska raznovrstnost, občutek pristnosti.
Gora postane kulisa, ne več prostor življenja.
Kakšen bo planinski svet prihodnosti?
Če se trend nadaljuje, bodo gore in planine postale urbani otoki na nadmorski višini. Naravni prostor bo razkosan, preoblikovan, prekrit z infrastrukturo. Tradicionalni poklici bodo izginili, lokalne skupnosti se bodo skrčile, turistični tokovi pa bodo nihali med prenasičenostjo in praznino.
Casanova opozarja, da bo takšna gora izgubila svojo dušo. Ne bo več prostor, ki ga je mogoče doživeti, temveč prostor, ki ga je mogoče zgolj potrošiti.
Zaključek
Gorski prostor je eden najobčutljivejših ekosistemov, ki jih imamo. Ko ga preoblikujemo v turistični produkt, ga oropamo njegove identitete. Casanova poziva k nujni mobilizaciji: k obrambi naravnosti, k razmisleku o tem, kaj pomeni gorska kultura, in k vprašanju, kakšno goro želimo zapustiti prihodnjim generacijam.
Gora ni zabaviščni park. Ni kulisa. Ni produkt.
Je prostor, ki zahteva spoštovanje, znanje, zadržanost – in predvsem zelo jasno mejo.
