Največji paradoks alpinizma je, da se ljudje vračajo v stene tudi potem, ko jim te nekaj vzamejo. Zakaj? Ker gore dajejo nekaj, česar ne more nadomestiti nič drugega. Ker človek v gorah najde del sebe, ki ga drugje ne najde. Ker so spomini na tiste, ki so ostali tam, prepleteni z lepoto, ki so jo tam doživeli. Markova zgodba je prav to: zgodba o človeku, ki je gore ljubil, ki jih je spoštoval, ki je v njih našel smisel — in ki je v njih tudi ostal.
V spomin Marku Šurcu (1958–1980)
Prvemu načelniku AO Bohinj, alpinistu, pedagogu in človeku, ki je gore ljubil brezpogojno in je zapustil samosvojo sled v slovenskem alpinizmu
Gore so predvsem krut prostor. To so vedeli vsi, ki so z Markom Šurcem hodili v stene, a prav on je znal pokazati, da so gore tudi prostor lepote, ustvarjalnosti, prijateljstva in notranje svobode.
Sredi januarja 1980 je Marko, star komaj 21 let, izginil med solo poskusom zimskega vzpona po Dolgi Nemški smeri v severni steni Triglava. Njegova želja je bila jasna: kot prvi sam preplezati to mogočno linijo v najtežjih zimskih razmerah. Poskus je bil nadaljevanje njegovega prejšnjega, neuspelega poskusa – in izraz njegovega značaja: vztrajnega, predanega, neustrašnega.
Gorski reševalci so ga zaman iskali vse do 25. junija 1980, ko so pod Spodnjim Pragom našli njegov nahrbtnik, spalno vrečo in sto metrov nižje še njegovo telo. Najverjetneje ga je odnesel plaz ali pa je zdrsnil. Gore so bile tiste dni neizprosne.
Fant iz Srednje vasi, ki je že kot otrok iskal stene
Marko, ki se je rodil 13. julija 1958, je odraščal v Srednji vasi v Bohinju. Najprej je plezal po Rudnici, nato po Studorju, pogosto skupaj z bratrancem Pavlom Odarjem. Starša sta ga vpisala v AO Jesenice, kjer je leta 1976, takoj ko je dopolnil 18 let, opravil izpit za alpinista.
Že istega leta je ustanovil Alpinistično sekcijo Pršivec, leto pozneje pa dal pobudo za združitev bohinjskih alpinistov. Tako je nastal Alpinistični odsek Bohinj, Marko pa je postal njegov prvi načelnik.
Bil je gonilna sila generacije, ki je v poznih sedemdesetih letih premikala meje mogočega.
Vzponi, ki so zaznamovali obdobje
Decembra 1977 je petčlanska ekipa AO Bohinj – Marko Šurc, Pavel Odar, Janko Humar, Lojze Budkovič in Janko Arh – opravila prvo zimsko ponovitev Zlatorogovih polic v severni Triglavski steni. Podvig, ki so ga poznavalci označili za »dosežek novega tisočletja«.
Tri mesece pozneje sta Marko in Janko Arh presenetila slovensko alpinistično javnost s smučanjem po Slovenski smeri v Triglavski steni – dejanjem, ki je bilo takrat sprejeto z neodobravanjem, danes pa velja za pionirski mejnik alpinističnega smučanja.
Marko je v Julijcih, Paklenici in Ospu splezal številne težke smeri, pogosto v navezi s Pavlom Odarjem ali Jankom Humarjem. Bil je izjemno vsestranski: od prvenstvenih smeri v bohinjskih gorah do najtežjih klasičnih smeri v širši regiji.
Pedagog, umetnik, mislec
Marko ni bil le plezalec. Bil je tudi: alpinistični inštruktor, vodja planinskega krožka na Gimnaziji Jesenice, risar in oblikovalec, avtor logotipa AO Bohinj, pisec poezije, kritičen in odgovoren gorski reševalec, človek, ki je znal navdihniti druge.
V Alpinističnih razgledih je decembra 1979 zapisal misel, ki je postala njegov podpis: »Meje alpinizma so v zmožnostih posameznikov.«
Njegov pogled na ocenjevanje smeri je bil trezen in napreden. Opozarjal je, da ocena ni merilo človeka, temveč težavnosti v steni – misel, ki je v času burnih debat o VI. stopnji delovala skoraj preroško.
Ekspedicija v Tadžikistan in zadnji načrti
Poleti 1979 je kot član prve slovenske odprave obiskal Fanske gore v Tadžikistanu, kjer so mladi alpinisti opravili vrhunske vzpone v krušljivih stenah nad visečimi ledeniki. Za prvenstvene smeri so prejeli Bloudkovo priznanje.
Po vrnitvi se je Marko povsem posvetil goram. Pripravljal je vodnik Bohinjske stene, plezal nove smeri in se pripravljal na svoj največji izziv – zimski solo vzpon po Nemški smeri.
V Špiku je tik pred tem sam preplezal eno svojih najtežjih kopnih prvenstvenih smeri. V Bohinju je koval nove načrte. A januarja 1980 se je njegova pot v gorah končala.
»Pravijo, da ljudje, ki se jih spominjamo, nikoli ne umrejo.«
Marko Šurc je bil eden tistih alpinistov, ki so v kratkem času pustili izjemno globoko sled.
Bil je vodja, vizionar, prijatelj, brat.
Bil je človek, ki je gore spoštoval in jih ljubil.
Bil je alpinist, ki je živel za steno in zanjo tudi umrl.
Njegov brat Matej je zapisal: »Marko je zame še vedno vir navdiha in lep ter žlahten spomin.«
In tako ostaja tudi za širše pojmovano slovensko alpinistično skupnost izginjajoč spomin na izjemno veliko število (pre)mladih alpinistov in alpinistk, gornikov in gornic, od katerih so nekateri dolgo ležali mrtvi v objemu gora, nekaterih pa gore niso nikdar vrnile …
Foto: Janko Arh in Matej Šurc
