Portret ženske, ki je samoto spremenila v potovanje
Družabna omrežja že širijo vabila na letošnje dogodke gorniškega festivala. Med prvimi je izstopala napoved katalonske alpinistke Sílvie Vidal, ene najizvirnejših osebnosti sodobnega alpinizma. Vidalova je znana predvsem po solo vzponih v najbolj odmaknjenih kotičkih sveta, kjer deluje povsem avtonomno: brez radijske zveze, telefona, GPS-a ali vremenskih napovedi. Loteva se najstrmejših sten Himalaje, Andov, Patagonije in Karakoruma – v popolni izolaciji, brez stika z zunanjim svetom.
Leta 2021 je na podelitvi nagrad zlati cepin prejela posebno pohvalo za solo vzpon Sincronia màgica na Cerro Chileno Grande v Patagoniji, kjer je v steni preživela kar triintrideset dni.
V svetu, kjer je alpinizem vse bolj odvisen od tehnologije, logistike in stalne komunikacije, je Sílvia Vidal redkost. Uteleša radikalno samoto, popolno avtonomijo in notranjo moč, ki je ne moreš ponarediti. Tudi njena knjiga Hay luz entre las cuerdas ni zgolj zbirka plezalnih zgodb, temveč kozmovizija – osebna filozofija, izoblikovana v več kot tridesetih letih solo odprav na velike stene.
Knjiga, ki se je rodila iz praznine
Pisanje knjige ni bilo del njenega načrta. Ravno nasprotno – nastala je iz nenadne praznine.
Po pol leta priprav je morala tik pred odhodom odpovedati solo odpravo, ki je zanjo vedno življenjski projekt, prelomnica, notranji premik.
Ko jo je ravno v tistem trenutku poklicala založba Arallibres in predlagala, naj napiše knjigo, je prvič rekla »da« brez oklevanja. Pisanje je postalo način, kako zapolniti prostor, ki ga je pustila odpovedana odprava. A kmalu je postalo več kot to: potovanje skozi spomine, strahove, dvome in trenutke jasnosti, ki jih človek doživi le, ko je več tednov sam v steni.
Pisanje kot notranji zemljevid
Vidalova priznava, da je pisala povsem anarhično.
Ni sledila letnicam, ne zaporedju odprav, ne logiki zunanjega sveta. Pisala je o tem, kar se je pojavilo v mislih – o trenutkih, ki so jo zaznamovali, o drobnih epifanijah, o strahu, ki je postal učitelj, in o negotovosti, ki je postala motivacija.
Največ časa ni porabila za pisanje, temveč za urejanje spominov. »Ko sem urejala svoje izkušnje, sem šla onkraj njih. Začele so se povezovati.«
Knjiga tako ni linearna pripoved, temveč notranji zemljevid, kjer se velike stene prepletajo z osebnimi preizkušnjami, otroškimi spomini, filozofskimi premisleki in vprašanji o smislu.
Plezanje kot način življenja
Za Vidalovo plezanje ni dejavnost, temveč način bivanja.
Njene odprave niso iskanje adrenalina, temveč način, kako se približati lastni resnici.
Pogosto jo vprašajo, ali ni njeno početje preveč tvegano, egoistično ali nespametno.
Njen odgovor je tih, a jasen:
»Ne hodim v gore zato, da bi tvegala življenje. Hodim zato, ker me to navdihuje, ker me aktivira, ker mi daje občutek, da živim v polnosti.«
Za njo je tveganje del poti, ne cilj. Strah ni sovražnik, temveč kompas: »Strah mi pokaže, česa še ne znam obvladati.«
Negotovost pa motor: »Motivira me tisto, česar ne poznam. Če že vem, kako se bo končalo, me ne zanima.«
Svoboda kot odgovornost
Ena najmočnejših misli v knjigi je njena definicija svobode: »Svoboda ni v tem, da lahko počnem, kar hočem, kadar hočem. Svoboda je v tem, da lahko izberem, kako želim živeti – in to poskušam uresničiti, z vsemi posledicami.«
To je svoboda, ki zahteva odgovornost, ne pobega. Svoboda, ki se rodi iz discipline, ne iz impulza. Svoboda, ki jo človek najde šele, ko se odpove udobju.
Vidalova pravi, da se v naravi lažje premika kot v vsakdanjem svetu. Narava je neizprosna, a poštena. Lahko te dvigne ali uniči, a nikoli ne laže. »V naravi se počutim dobrodošlo, tudi ko trpim.«
To je ena najmočnejših misli knjige: sprejemanje narave pomeni sprejemanje lastne ranljivosti.
Knjiga za vse, ki iščejo meje
Hay luz entre las cuerdas ni napisana zgolj za plezalce. Je knjiga za vsakogar, ki se je kdaj vprašal, kaj pomeni preseči lastne meje. »Želim, da ljudje odkrijejo svoj potencial. Da se presenetijo. Da stopijo iz znanega.«
In odgovor na naslovno vprašanje? Ali je med vrvmi res svetloba? »Da. Kot povsod drugje. Le včasih je težko videti.«
Zakaj je Sílvia Vidal pomembna?
Ker je ena redkih, ki v času tehnologije, stalne povezanosti in instant informacij še vedno verjame v samoto kot pot spoznanja. Ker je njena avtonomija radikalna, a nikoli brezčutna. Ker njene odprave niso spektakel, temveč intimni ritual, ki razkriva, kaj pomeni biti človek v svetu, ki je večji od nas.
In ker je s knjigo Hay luz entre las cuerdas prvič odprla vrata v svoj notranji svet – svet, ki je tako krhek kot stene, po katerih pleza, in tako močan kot volja, ki jo žene naprej.
