Časi so čudni. Podnebne spremembe, število obiskovalcev, krhkost okolja, prenatrpane planinske koče, bivaki, prepovedi: prakse, ki so se skozi desetletja ustvarjale se (kar) čez noč spremenijo, porušijo in z njimi tudi naše gotovosti. Kako lahko zaščitimo gorski prostor, ga ohranimo dostopnega vsem in ohranimo svojo svobodo tam? Gore se nam rušijo pred očmi. In nekateri so še vedno presenečeni. Kar se dogaja, je bilo napovedano. Ko se temperatura dvigne, se led stopi. To je osnovna fizika. Prišli so časi, ko si lahko prav vsak policaj izvleče nek stavek iz številnih predpisov in nesmiselnih zakonov, ki jih spišejo meščani in brez kakršnekoli odgovornosti selektivno kaznuje. Možnosti, da bi to spremenili, so skorajda nične.
Charles Van der Elst, doma iz Coublevieja v Isèreju, je od marca 2025 predsednik Francoske zveze alpskih in gorniških klubov (FFCAM). V mnenju o stanju evropskih gora ne ovinkari: »Gore sedaj gledamo, kako se dobesedno sesedajo pred našimi očmi.« Podnebne spremembe, množična obiskovanost, preobremenjene koče, razprave o bivakiranju in zaporah – vse to spreminja način, kako razumemo gorski svet. Tisto, kar se dogaja, ni presenečenje: »Ko se temperatura dvigne, se led stopi. To je osnovna fizika.«
A vprašanje ni več samo, kako se prilagajamo razmeram. Temveč, kako ohraniti dostopnost, svobodo in varovanje gora hkrati.
Elst poudarja, da ga veseli, da je gora postala prostor želje, raziskovanja in odkrivanja. »Raje imam goro, ki jo ljudje želijo, kot pa goro, ki je rezervirana za nekaj izbrancev.« Toda obisk se danes koncentrira na nekaj ikonografskih točk: Mont Blanc, določene koče, priljubljena jezera, razgledne točke. Rezultat je preobremenjenost, ki presega nosilnost prostora.
Rezervacije za Tête Rousse in Goûter izginejo v nekaj urah. Bivakiranje, nekoč simbol svobode, se je spremenilo v množični pojav: deset šotorov je še razumljivo, sto ali dvesto pa že degradacija prostora, pritisk na vodo, saniteto in mir, ki ga ljudje iščejo v gorah.
Bivakiranje (šotorjenje) in bivaki so za Elsta še del gorske kulture, a ko se razsežnost spremeni, se mora spremeniti tudi upravljanje. Na nekaterih območjih je zadeva že reguliran, na Mont Blancu celo prepovedan. »Če želimo, da gora ostane odprta za vse, bomo morali sprejeti, da ne moremo več početi vsega, povsod, ves čas.«
Rešitve morajo biti lokalne, prilagojene terenu, ne univerzalne. Gora ni homogena – zato tudi upravljanje ne more biti.
Ena najtežjih dilem je vprašanje zapiranja dostopov. Alpinistična smer ni smučišče: ni označena, ni zavarovana, nihče je ne »odpre« zjutraj. Odločanje, opazovanje razmer, presoja in sprejemanje tveganja so del gorske svobode.
Kot primer navaja solo vzpon Benjamin Védrinesa na Druju: »Alpinizem mora ohraniti možnost, da si vsak izbere stopnjo svojega tveganja – od skromnega do ekstremnega.« Prepovedati to bi pomenilo zanikati bistvo alpinizma.
Ko pa je nevarnost izjemna, je zaprtje nujno. Pri Grand Couloirju na Mont Blancu se to zgodi ob ekstremnih padcih kamenja. A Elst opozarja na logiko: »Če je nevarnost v ozebniku, zakaj zapirati koče, ne pa prepovedati prehoda?«
Prepoved ne potrebuje stalnega nadzora, da bi bila učinkovita. Pomembno je, da jasno obvesti obiskovalce o izjemni nevarnosti. Zaprtje koč je smiselno le, če je nujno za koherentnost ukrepa – in mora biti izvedeno tako, da ne ogrozi tistih, ki so že na poti.
Pri reševanju v gorah predsednik zveze odločno nasprotuje ideji, da bi se reševanje v gorah, ki je nekoč že bilo plačljivo, zaračunavalo. Brezplačnost reševanja je star princip francoske družbene ureditve, uveden že leta 1733, da ljudje ne bi odlašali s klicem na pomoč. Enak argument velja danes: »Če bi morali plačati reševanje, bi nekateri odlašali s klicem, kar bi lahko imelo tragične posledice.«
Vprašanje je tudi moralno: Ne zaračunavamo reševanja vozniku, ki je vozil prehitro, niti mornarju, ki je izplul v slabem vremenu. Zakaj bi bila gora izjema?
Elst zavrača tudi idejo o »alpinističnem dovoljenju«. Gora mora ostati prostor učenja – v klubih, z vodniki, z izkušnjami, s prenosom znanja. Toda svoboda zahteva znanje: branje razmer, razumevanje vremena, pogovor z vodniki in oskrbniki koč, zavedanje, da lahko »lahka« smer postane izjemno težka glede na razmere.
Prihodnost zato vidi v uravnoteženem pristopu: organizirati obisk tam, kjer je nujno, regulirati, kadar je potrebno, zapirati le izjemoma, jasno in začasno, izobraževati pred prepovedovanjem, sprejemati različne rešitve za različne terene.
»Poraz bi bil, če bi dopustili, da se gora postopoma spremeni v administrativno območje, razdeljeno na prepovedane odseke, ker ne bi znali drugače odgovoriti na njene spremembe.«
Njegova misel je jasna. »Gora ni prostor, ki bi ga bilo treba zavarovati pred človekom, temveč prostor, kjer se človek uči odgovornosti.«
Svoboda ostaja temelj gorskega sveta. A da bi jo ohranili, jo moramo živeti z znanjem, spoštovanjem in zavedanjem, da je gora prostor, kjer se svoboda meri v odgovornosti.
