Le Creux Poplité – Pred štiridesetimi leti so alpinisti in plesalci (spet) izumili vertikalni ples
Ko smo poleti govorili in poskušali polemizirati o priznanju alpinizma kot kulturne dediščine ter nesmiselni umestitvi med kolinsko druščino, nismo pisali kulturi v alpinizmu, ki bi zajemala vertikalni ples, akrobatiko na stenah in predstavah na pročeljih stavb, saj se zdi, da gre za razmeroma novo umetniško zvrst. V resnici pa njene korenine segajo v sredino osemdesetih let, ko sta francoska plesalca in plezalca Laura de Nercy in Bruno Dizien začela raziskovati, kako bi navpično steno spremenila v gledališki oder. Njuna skupina Roc in Lichen (1986 – 2001) velja za enega ključnih pionirjev vertikalnega plesa.
Prvo veliko delo skupine, Le Creux Poplité (zakolenska jamica oziroma kolenska kotanja), je bilo premierno predstavljeno leta 1987. Naslov se nanaša na vdolbino za kolenom, ki omogoča upogibanje noge in je za gibanje plesalca na navpični steni prav tako bistvena, kot je za plezalca pri vzponu.
Najodmevnejša izvedba je potekala v mogočnih stenah soteske Verdon na jugu Francije. Tam sta Laura de Nercy in Bruno Dizien plesala približno 400 metrov nad dnom kanjona, vpeta v vrvi, medtem ko je bila ob steno pritrjena nenavadna scenografija: kopalnica, obrnjena na bok, ki jo je zasnoval arhitekt, kipar in alpinist Jean-Marc Blanche. Postavitev te viseče scenografije je skupini alpinistov vzela deset dni dela, med predstavo pa so isti plezalci zagotavljali tudi varovanje nastopajočih.
Zgodba skupine Roc in Lichen se je začela nekaj let prej. Bruno Dizien, izšolan fizioterapevt in sodobni plesalec, je v začetku osemdesetih let zapustil pariške plesne studie in se umaknil v gozd Fontainebleau, kjer je začel raziskovati nove možnosti gibanja v naravnem okolju. Tam se mu je pridružila Laura de Nercy, plesalka z izkušnjami sodobnega plesa, aikida, afriških plesov, japonskega noha, kabukija in butoha. Oba je zanimal predvsem odnos telesa do gravitacije, ravnotežja in prostora.
Prelomni trenutek je prišel leta 1984, ko sta odkrila plezanje. V navpični steni sta našla popoln laboratorij za nadaljevanje svojih umetniških raziskav. Kar se je začelo kot eksperiment med plesom in plezanjem, je kmalu preraslo v sedemnajst let ustvarjanja, v katerih sta razvijala povsem nov gibalni jezik. Telo na vrveh je moralo na novo vzpostaviti ravnotežje, poiskati drugačne oporne točke in razviti izjemno občutljivost za položaj v prostoru. Prav iz teh raziskovanj se je rodilo to, kar danes poznamo kot vertikalni ples.
Roc in Lichen ni bil zgolj umetniški projekt, ampak pravo srečanje dveh svetov. Za izvedbo predstav so bili plezalci in alpinisti enako pomembni kot plesalci. Brez njihovega znanja o vrveh, sidriščih in varovanju takšnih projektov ne bi bilo mogoče izpeljati. Nastopi so tako postali redek primer, ko je alpinistična tehnika neposredno soustvarjala umetniško delo.
Po razpadu skupine leta 2001 sta oba ustvarjalca nadaljevala samostojni poti. Laura de Nercy se je posvetila raziskovanju gibanja, energije in či gonga, Bruno Dizien pa se je poleg umetniškega dela uveljavil tudi kot osteopat in pedagog. Kljub temu njuno pionirsko delo ni utonilo v pozabo. V zadnjih letih potekajo obsežni projekti arhiviranja in oživljanja dediščine skupine Roc in Lichen, leta 2024 pa se je začel nov filmski projekt, ki ponovno obuja spomin na začetke vertikalnega plesa.
Štirideset let po prvih raziskavah v Fontainebleauju ostaja Le Creux Poplité ena najbolj simboličnih predstav na stičišču alpinizma, plesa in gledališča. Dokaz, da je lahko navpična stena mnogo več kot le plezalni izziv: lahko postane tudi oder, prostor domišljije in povsem nov pogled na človekovo gibanje v prostoru.
