Polet, 23. avgust 1945 (dLib.si)
NOVA SMER V TRIGLAVSKI STENI
Gorski vodnik Joža Čop in znana plezalka Pavla Jesihova sta pretekli mesec rešila poslednji in največji problem v severni steni Triglava — Centralni steber v direktni smeri z izstopom na Kugyjevi polici. Tura je trajala štiri dni z bivaki v dežju in jo je šteti za najtežjo v Triglavski steni. Značilno je, da se je priljubljeni tovariš Joža Čop lotil take šestostopenjske plezarije v svojem dvainpetdesetem letu in jo tudi gladko dognal, z izjavo, da ni bila zadnja.
JESEN V GORAH
Bližajo se mračni dnevi z deževjem in meglo, ko bo sonce le redko obdarilo zemljo s svojimi zlatimi prameni. V gorah je vsak dan bližja jesen, čez grebene se pode mrzli piši in noči so polne bučanja. Prihaja čas, ko bo trate pobelila slana. Razkropljene trope se zbero k krnitvi v dolino in sivo grebenje vrhov bo zapuščeno štrlelo v zbledelo jesensko nebo. Na curečih vodah ugasne lesk, macesni po robeh se bodo zibali v vetru in prezebajoče, orumenele trate bodo razkazovale svojo revščino, dokler jih ne bo tešeče odel sneg in jih usnul do kasne gorske pomladi, ko bosta na njih spet vzbrstela avrikelj in svišč. Gorsko poletje, ki je bilo tako malo podobno poletjem iz nekdanjih dni, je minilo. Kratki dnevi so .se zvrstili in ugasnili. V gorah je vladala samota. Po zarastlih in zasutih potih so prihajali le redki ljudje; mnoge, premnoge smo pogrešili, ti ne pridejo nikdar več, njihovi grobovi so nekje v daljni tuji zemlji, da nihče ne ve zanje. Požgana so najlepša gorska zavetišča in kjer še stoje koče, ki so jih zgradili požrtvovalni planinci, ponekod lije dež skoz prestreljene in raztrgane strehe. S tolikšnim trudom zgrajene naprave propadajo, ker ni sredstev za popravila. V dolini je lahko pokriti pokvarjeno streho; če ni opeke odlezle tudi deska, a v gorah, kjer je treba vsako opeko prinesti ure in ure daleč iz doline, je to neprimerno težje. Gorski popotniki, ki so se vsaj bežne trenutke mogli umakniti v ljube jim gore, in ki so tako bridko pogrešili nekdanja udobna gorska zavetišča, se vprašujejo, kaj bo od teh koč in domov, ki še stoje, ostalo do pomladi, ko se začno viharji in meteži. — Kaj naj propadejo še ti ostanki velikega narodnega premoženja? Jesen se bliža, še bodo lepi dnevi, bleščeči dnevi, ko bo doline pokrivala megla, zgoraj na vrhovih pa bo toplo sijalo sonce. Takrat je v gorah najlepše. Jesen jih obdarja s pisanimi barvami odcvetelih rasti in šumeče listje, ki ga nosi veter, vzdramlja vse ljube spomine nekdanjih dni. o katerih si želimo, da bi se še kdaj povrnili. Čez gore bo zavel sever, v oblačnem nebu, ki se razpenja nad otožnimi jesenskim pokrajinami, se bo odprla lina in sonce se bo posmehIjalo kakor utešen obraz. Spet pojdemo v gore in bomo hodili, dokler jih ne bo pobelil sneg in bomo v mrzlični vznemirjenosti po dolgem času spet poiskali smuči. A zdaj ni čas, da bi mislili samo nase, samo na lastno zadovoljstvo, naša velika naloga je, da ohranimo, kar se še da ohraniti, da ne propadejo še ti skromni ostanki gorskih zavetišč. Vsak od nas mora prispevati, prav zares prispevati, da se spravijo v višave za popravila potrebna sredstva. Nekaj plošč eternita, zavitek strešne lepenke, pa še ta in druga stvar, vse to ne bo kaj posebno obtežilo, zdaj že itak dovolj lahkih oprtnikov. Deset, dvajset požrtvovalnih gornikov bi mimogrede znosilo na Kredarico, na Staničevo kočo, v Aleksandrov dom, na Krvavec in v Cojzovo kočo na Kokrskem sedlu, vse kar je potrebno, da se popravijo vsaj strehe, da bodo naprave ostale vsaj še do pomladi, ko bo treba začeti s temeljitimi popravili. Tu ne velja noben izgovor, češ bo že kako. V dolini smo si zdaj za silo že uredili, čeprav je treba še ogromnega dela. Vse koče, ki so še preostale, morajo biti do zime zavarovane pred nadaljnjo škodo. Kdor ne more prispevati v denarju ali v blagu, bo dal -svoj doprinos z delom. Skupine naj organizirajo množične izlete. Čim bo pripravljeno gradivo, naj združijo .prijetno s koristnim in spotoma ponesejo kar pač kdo more. Noben dan ne bo izgubljen, ne bo se treba odreči radosti v soncu in vetru višin; tudi blažena ura tišine kje na samotnem vrhu, ne bo nikomur odvzeta.
OSKRBOVANE PLANINSKE POSTOJANKE
Doslej so oskrbovane sledeče gorske postojanke: Dom v Kamniški Bistrici, stalno; zasilno ob sobotah, dnevih pred prazniki in ob nedeljah in praznikih le ob ugodnem vremenu pa: Aljažev dom v Vratih, Kamniška koča na Jermanovih vratih in Erjavčeva koča na Vršiču. — V Cojzovi koči na Kokrskem sedlu je na razpolago zimska soba ki pa ne nudi nobene udobnosti in tudi ni na razpolago drv. Drugih postojank letos ne bo mogoče odpreti.
VLOM V ALJAŽEV DOM V VRATIH
Komaj je bil za silo urejen ponosni Aljažev dom v Vratih pod Triglavom, ki so ga okupatorji in za njimi domači brezvestneži zapustili v skrajno zanemarjenem stanju, je bilo med tednom, ko ni bilo oskrbnika, vanj vlomljeno in neznanci so odnesli vse, kar je imel oskrbnik pripravljenega za postrežbo. Enako je vedno znova vlomljeno v postojanke, ki so tako poškodovane, da ne morejo biti oskrbovane in so le za silo zaprte. SPD odn. pododbor za planinstvo opozarja, da so vse neoskrbovane postojanke nedostopne in da bo vsak poskus vloma ali drugačne poškodbe brezpogojno zasledovan.
GORSKA REŠEVALNA SLUŽBA
Za primer nesreč v gorah so osnovane reševalne postaje »Gorske reševalne službe« v sledečih krajih: Rateče, vodja Juvan Maks; Kranjska gora, vodja Vertelj Hanza; Jesenice Mojstrana, vodja Čop Joža: Tržič, vodja Salberger Ladislav; Jezersko, vodja Tepina Vinko: Stahovica, vodja Erjavšek Franc; Kamniška Bistrica, vodja Uršič Peter; Luče, vodja Robnik Jaka; Srednja vas v Bohinju, vodja Medja Lovrenc. — Centrala »Gorske reševalne službe« je v Ljubljani, Masarykova cesta 14-11. Vse reševalne postaje so opremljene s sanitetnim materialom, primanjkuje pa tehničnih reševalnih sredstev; tako predvsem vrvi, nosil in plezalnikov. ‘Za podporo so bile naprošene vojaške oblasti, gotovo pa se bodo odzvali tudi zasebniki.
POT OB LEVEM BREGU KAMNIŠKE BISTRICE
Priljubljena izletniška steza ob levem bregu Bistrice, ki je bila nadelana, ko je nova avtomobilska cesta v Bistrico odvzela dokaj čara dotedanji stezi v Kamniško Bistrico, je tekom štirih let postala neuporabna, ker jo je ponekod zaraslo grmovje, podrli so se mostiči in tu pa tam jo je zasul grušč.
PREDOSELJ JE NEPREHODEN
Galerije v soteski Predoslja v Kamniški Bistrici! so se na več mestih podrle. Vse naprave so že tako slabe, ker je les strohnel, da je nevarno uporabljati še obstoječi brvi nad slapom in pod prirodnim mostom. Planinci, ki bi hoteli iz doline Korošica ali z Mokrice po bližnjici v Bistrico, naj pri prvi brvi pod slapom zavijejo levo naravnost navzgor po grapi na lovsko stezo, ki vodi visoko nad strugo proti lovski koči.
JAKOB ALJAŽ — STOLETNIK
Pred sto leti se je v Zavrhu onkraj Šmarne gore rodil triglavski župnik, graditelj Aljaževega stolpa, Doma na Kredarici in Aljaževega doma v Vratih, pevec in komponist, prijatelj Simona Gregorčiča — Jakob Aljaž. Leta 1889. je bil prišel za župnika na Dovje in nekaj let pozneje (1893) ustanovljeno SPD, je našlo v njem krepko oporo proti raznarodovalnem delu nemških planinskih društev, ki so s pomočjo domačih odpadnikov gospodarsko in kulturno osvajali naše gore. Aljaž je bil odločen in neomahljiv bojevnik za narodne pravice in je Nemcem v Triglavskem pogorju popolnoma onemogočil vsakršno delovanje, ker je enostavno kupil ves svet na Kredarici, da niso mogli postaviti na Kredarici konkurenčne koče. Aljažev stolp vrh Triglava je zgradil na lastne stroške in ga podaril SPD. Ko je plaz podrl prvotni Aljažev dom v Vratih, je bila le Aljaževa zasluga, da ga je mlado društvo moglo znova postaviti. Vse svoje dolgo, narodu posvečeno življenje, se ni bal nasprotnikov, ki so mu za vsako malenkost naprtovali pravde. Ostal je dobrodušen Gorenjec, narodni pevec, veder in šaljiv v pozna leta svojega življenja. Slovensko planinstvo ga šteje med svoje največje podpornike. Brez Aljaža bi Triglav do konca prve svetovne vojne na zunaj ne bil slovenski: Nemci bi postavili koče in gradili pota. Z gospodarsko delavnostjo v gorah, bi nemški Alpenverein kulturno prodiral med domače prebivalstvo. Aljaž je neumoren prav do zadnjega dne svojega življenja, malo pred smrtjo (1927) je zgradil še kapelico v Vratih. Med planinci ne bo pozabljen, med narodom pa bo ostal njegov spomin z njegovimi ponarodelimi pesmimi, od katerih je najbolj znana »Oj Triglav moj dom«.
Tisk Učiteljske tiskarne v Ljubljani, predstavnik France Štrukelj. — Glavni urednik Boris Režek
