Polet, 16. avgust 1945 (dLib.si)
Z okupacijo je bilo naše planinstvo od vseh panog telesno vzgojnega udejstvovanja še najbolj prizadeto. Slovensko planinsko društvo je posedovalo 68 povsem opremljenih in dobro oskrbovanih planinskih postojank, katerih so se okupatorji takoj polastili. Toda zastopniki nemškega Alpenvereina so mogli prevzeti le dolinske koče, više pa niso tvegali in so visokogorske postojanke ostale ohranjene, zmanjkal je sicer inventar, toda naprave niso trpele. Redki planinci, ki so v dneh okupacije mogli v gore, so skrbno varovali vse, kar je še ostalo in tako so bile od planinskih postojank v Julijskih in Savinjskih Alpah požgane le Dom na Komni, Dom na Voglu in Koča na Veliki planini, dočim so bile v Karavankah, na Pohorju, v Zasavju in po Dolenjskem požgane vse do zadnje, tako, da je ob osvoboditvi ostalo v naših gorah le še 18 povsem oplenjenih planinskih postojank. Tri so zdaj znova, čeprav le v skromnem obsegu, izročene svojemu namenu, in sicer: Aljažev dom v Vratih in Koča na Jermanovih vratih, ki sta oskrbovana ob sobotah in nedeljah, ter Dom v Kamniški Bistrici, ki je oskrbovan stalno. V kratkem bo odprta, vsaj ob sobotah in nedeljah tudi Erjavčeva koča na Vršiču, dočim drugih postojank ne bo mogoče oskrbovati, ker bi bila potrebna velika popravila. Okupatorske posadke so popolnoma opustošile Dom na Kredarici, Aleksandrov dom in Staničevo kočo, Dom na Korošici, Dom na Krvavcu in Dom na Okrešlju, nekoliko pa so k opustošenju pripomogli tudi domači brezvestneži, ki so se polastili kljuk, ključavnic, vodovodnih naprav in ponekod odnesli celo morsko travo iz posteljnjakov. V oskrbovanih postojankah se morajo planinci za zdaj zadovoljiti s skromnim ležiščem, toda Pododbor za planinstvo si prizadeva in bo s pomočjo oblasti izboljšal oskrbo, predvsem bodo urejena v kočah dobra ležišča z odejami in preskrbljeno bo tudi za prehrano. Največja skrb pa je, kako bi se popravile nekatere zgradbe, v katerih nastaja vsak dan večja škoda, ker so pokvarjene strehe. Treba bo skupnih naporov, da se dragocene zgradbe ohranijo planincem, ki bodo kmalu prihajali v še večjem številu j kot nekdaj.
ČUVAJMO PLANINSKO PRIRODO
Pavel Kunaver: Planinec pionir, naš Valentin Vodnik, je v odi »Na Vršacu« navdušeno opeval krasoto in veličastnost planinske prirode. Tako veličastvo je nekoč vabilo izbrane ljudi v osrčje gora in preko vseh strmin na silne vrhove. Z gora, nepokvarjenih, tihih in silnih, so se vračali prvi pionirji, odlični prosvetni delavci nazaj v doline. Vabili so še druge, da sprejmejo vase bogastvo gorske lepote, spoznajo nežno odpornost cvetic, romantiko živalstva in prebivalstva in se prepuste mogočnemu vplivu slovesne tišine in miru visokega gorovja, pa se tudi nauče skromnosti pred mogočno silo gorskega orjaštva. Množice so se klicu odzvale; premnogi so se resnično prerojeni in močnejši vračali na delo v dolinah. Drugi pa so zahajali gor le na razvrat. Nekdanji klicarji se danes večkrat trkajo na prsi in se vprašujejo, ali je bilo prav, da so vsakogar vabili v gore, kazali in gradili pota, povedali, kje je posebno lepo. Nepoklicanci so prinesli v gorsko tišino s seboj vpitja in pitje, harmoniko in gostijo, odganjanje divjadi, vezanje šopov in snopov cvetic. V istem razmerju, kakor je rastlo število nepravih planincev, je izginjalo število planinskih cvetic, najprivlačnejših in takih, ki se najteže razmnožujejo. Najbolj je prizadeta planika, ki jo najdeš le še v oddaljenih krajih in po težko dostopnih pečinah.
Dokler se je sezona planinstva pričela s poletjem in se z njim jenjala, so imele mir vsaj pomladne planinske cvetice, med njimi najčudovitejša, planinski jeglič. Ko je sneg odlezel, so se robovi skal kar pozlatili z njo. Toda klicarji so vabili ljudi tudi pomladi v gore — in prekrasni jeglič izginja! In tako dalje: preko divno dišeče murke in srebotnega svišča do skromnejših cvetic, ki pa vse skupaj tvorijo na skalnih gmotah gore prave planinske preproge. Kdor se danes čudi lepoti planinskega cvetja, se nam zdi kakor popotnik, ki se divi prelepim razvalinam grških in rimskih zgradb starega veka, razvalinam nekdanje lepote. Toda razvaline človeških rok so zaščitene, ker donašajo po tujcih velike dobičke deželam. Zaščitene so tudi nekatere cvetlice — a kdo nadzira kršitve zaščite?! Planinci, ne trgajte cvetk! Utrgana cvetica je — mrtvec v vaših rokah, ki bo v nekaj urah plevel! Občuduj živo rastočo cvetko, njeno rast. njen boj za obstanek. V planinah bodimo mi planinci samo gostje. Kot taki se moramo vesti skromno in tiho: če boš utihnil tam v višavah, ti bo govorila gora. Mnogo ti ima povedati, le prisluškuj njenemu šepetu in grmenju!
ODKRITJE SPOMINSKE PLOŠČE NA ŠKRLATICI
Planinci z Jesenic so pokrenili akcijo, da bi se na vrhu Škrlatice v Julijskih Alpah na spominski križ ponesrečenim planincem, pritrdila posebna spominska plošča v počastilo planincem, ki so žrtvovali svoja življenja v osvobodilni borbi. Kakor je že navada pri Jeseničanih, so to svojo zamisel kar hitro udejstvili. Povabili so planince iz Ljubljane in iz drugih krajev, zastopnike vojske in narodnih oblasti, in v soboto 4. t. m. so se jeli zbirati planinci z vseh strani v Vratih pod Triglavom in v Krnici. Plezalci, ki hodijo svoja pota, pa so se podali po stenah in grebenih na vrh Škrlatice, kjer se je v nedeljo zbralo nad 100 udeležencev te spominske svečanosti, ki je bila začeta s pesmijo »Hej Slovani«. Potem pa je spregovoril alpinist tov. Uroš Zupančič, predsednik Planinskega odseka FD Jesenice, ki si je za to svečanost pridobil največjih zaslug. Zatem je počastil padle planince zastopnik XV. udarne divizije poročnik tov. Ciril Traven. Govorila sta še član IOOF tov. Janez Perovšek in tov. Jelen v imenu Sindikalne zveze in FD Jesenice. Spominska plošča je bila odkrita ob salvi iz pištol in pevski zbor je zapel žalostinko »Žrtvam«.
Nepričakovano lep gorski dan je obdaril to svečanost in zbrana množica planincev, ki se doslej še nikoli niso zbrali v tolikšnem številu na tem samotnem vrhu, se je vrnila z zavestjo, da je dostojno počastila spomin svojih padlih tovarišev. Visoko zgoraj v svobodnih višinah, kamor se okupator nikdar ni drznil povzpeti, je ostala na križ pritrjena spominska plošča v večen dokaz, da planinci svojih padlih tovarišev, niso in ne bodo nikdar pozabili.
POTA V JULIJSKIH IN SAVINJSKIH ALPAH
Med okupacijo skoraj ni bilo turističnega prometa po gorah in so pota, ki ves čas niso bila oskrbovana, ponekod v zelo slabem stanju. Steze so zasute z gruščem in zaraščene, više v gorah, so pokvarjene zavarovalne naprave; potrgane so žične vrvi, izruvani klini. Posebno je treba paziti na Tominškovi poti, kjer je na več mestih steza povsem izginila. Tudi pot čez Plemenice (Bambergovg pot) je v slabem stanju, pa bo v kratkem popravljena, za kar bodo poskrbeli marljivi Jeseničani, ki so zbrani v Planinskem odseku svojega Fizkulturnega društva. — V Savinjskih Alpah je pot po Turskem žlebu v dokaj slabem stanju, drugače pa so razen nekaterih manjših poškodb, varovalne naprave še dobro ohranjene. Povsod so markacije še dobro vidne in ohranjeni kažipoti, razen nekaterih, ki bodo v kratkem obnovljeni. Planinci naj nujno pazijo na padajoče kamenje, ki more povzročiti pri najmanjši neprevidnosti veliko nesrečo.
Tisk Učiteljske tiskarne v Ljubljani, predstavnik France Štrukelj. — Glavni urednik Boris Režek
