Železar, 21. avgust 1980
V starem Tamarju, sredi Zelja pod Poncami, Malim Slemenom in Travnikom so rateški ovčarji, pastirji in tretjineki vse leto pasli velike trope drobnice. Zgodaj zjutraj so še v mrak ugnali ovce mimo Lop pod Peci ali pa preko Siljevca v Siljico, kjer so zvonci in zvončki pozvanjali ves dan do večera.
Sirarji in spravniki so v Tamarju skrbno prali in čistili kotle in drugo sirarsko orodje, dokler se tropi zvečer niso vrnili v stan. Paše je bilo v Belem potoku, Gruntih (spodnjem in gornjem), na Ovčji strani, pod Pečmi in preko Brdcev do Velikega kota za vse številne trope nad Planico vse poletje dovolj. Jalovo drobnico so zgodaj pomladi zagnali mimo Črne vode skozi Sneženjak na Privat pod Lopo in v Kumljah, pa tudi preko Požganja in Sovatnic na Sleme in Malo Sleme. Jalovci so se na Gamsovih rižah pomešali med trope brez zvoncev — divjad. Nad Lopami in pod Skednji in Pečmi so imeli skrbni pastirji ovac številne solnice.
Za našo najvišjo alpsko dolino ali slovensko Sibirijo so se poleg domačinov že zelo zgodaj zanimali tudi tuji, svetovno znani znanstveniki, popotniki, botaniki in raziskovalci, med drugim tudi Angleži: Josiah Gilbert, G. G. Churchill, Muray in Humphry Davy, ki so prvi pisali o gorah Triglava, Škrlatice in Jalovca v svetovni literaturi. To so bili za slavnima Scopolijem in Hacqnetom prvi slavni popotniki in raziskovalci našega planinskega sveta, ki so se navduševali nad visokimi skalnimi vršci. Očarani so bili nad prepadno gorsko verigo od Mojstrovke preko Travnika in Šit do Jalovca in preko Kotove špice, Struga do Ponc (zadnje, srednje in visoke).
To je resnično enkratno mogočen skalni zid, ki obkroža Planico.
Domači pastirji, divji in zapriseženi lovci so bili prvi, ki so iz Zelja usmerili poglede in korake višje v sončno in senčno stran gora, ki obkrožajo Planico.
Posebno strme, prevesne in prepadne stene na južni strani Planice so vzbujale strah v srcih in glavah novega vala, ki je nadaljeval aktivnost prvih evropskih plezalcev: Hansa Dülferja in Paula Preussa. Klodwig Tschada je leta 1911 prvi premagal zahodni raz Travnika, 700 m visoko steno, ki je ocenjena s III. — IV. težnostno stopnjo. Za njim so se mnogo let pozneje v steno Planice z velikimi črkami vpisali naši prvi plezalci — skalaši: Slavko Prevc, Stane Hudnik, Danilo Kante, Janez Kveder, Albin Torelli in še prav posebej Mira Marko Debeljakova in Pavla Jesihova, ki sta izredno veliko pomenili v našem plezalnem šport u in svetovnem alpinizmu med obema vojnama.
Za našimi plezalci so se v stenah nad Planico neučakan o pojavili tudi vrhunski plezalci in alpinisti drugih narodnosti z dr. Kugyjem, Pavlom Kalteneggerjem, Albinom Roesslom in Gustavom Renkarjem na čelu. Pred 46 leti, leta 1934, sta slavna nemška alpinista — himalajca v drugem poizkusu premagala tisočmetrsko severno steno Travnika, ki je bila dolga leta najtežja plezalna smer v naših planinah.
S to veliko in pomembno zmago v stenah nad Planico je bil dan znak za nove napade naše večje in težje stene. V ta boj so uspešno in zmagovito posegli številni naši najboljši plezalci in alpinisti povojne generacije, med njimi tudi: Marko Butinar, Pavle Dimitrov, Ljubo Juvan, Leo Baebler, Miran Cizelj, Dušan Vodeb, Mark o Dular, Milan Schara, Mitja Kilar, Igor Levstek, Ante Mahkota, Rado Kočevar, Daro Dolar, France Avčin, Aleš Kunaver, Marjan Keršič, France Zupan, Boris Krivec, Mitja Košir in številni drugi, ki so kdajkoli kaj pomenili v našem plezalnem športu in alpinizmu. Plezali in premagovali so težke in skrajno težke stene v Mojstrovkah, Travniku in Šitah poleti in pozimi. Številni so reševali skrajno težke plezalnoalpinistične probleme v stenah in robeh Jalovca, Kotove špice, Struga in Ponc, kjer so bili za inž. Ferdinandom Hornom (1910) uspešni: France Ogrin, Igor Omerza, Joža Čop, Andrej More, Miha Potočnik, Emilio Comici, Jože Lipovec, Janez Krušic, Janko Šilar in znova Pavla Jesih.
Stene, grebeni, vrhovi in robje okoli Planice so bili od prvih dni našega plezalnega športa in alpinizma visoka šola dolge vrste naših vrhunskih plezalcev in alpinistov.
Vsi pa so se plezalnoalpinističnih veščin in umetnin več ali manj učili pri rateških in trentarskih divjih lovcih, ki so pasli in plenili bogate trope brez zvoncev po Gamsovih rižah, po policah pod strehastimi previsi nad srhljivimi prepadi pod stenami Mojstrovk, Travnika in Šit. Gamsove riže so stečine divjadi, preko katerih beže tropi gamsov od Rateškega slemena na Malo Sleme in dalje na Lopo in Kumljah. Gamsove riže povezujejo vse številne smeri in vztopne plezalne variante, ki vodijo z Gamsovih riž na dolg, nazobčan greben od Mojstrovk preko Travnika in Šit do Jalovca.
Po Gamsovih rižah od Kumljavih prodov preko Kumljaha in Lop vodijo tvegane in izpostavljene police pod strehastimi previsi na Malo Sleme in na razgledno rateško Sleme pod Mojstrovko. Gamsove riže predstavljajo drugi edinstveno lepi in razgledni del planinske noti PP, Planica,—Pokljuka. Ta del te planinske poti je nadvse zanimiv in vabeč.
Gamsove riže nikakor niso le sprehajališč e tropov divjadi brez zvoncev, najlepših, kapitalnih gamsov, temveč so na njih tudi številna razgledna počivališča, ki morajo navdušiti, zadovoljiti in osrečiti tudi vse zahtevne in razvajene pohodnike, planince in plezalce, ki iščejo in si želijo enkratnih pogledov na Jalovec, kristal naših gora, na Zelje s Tamarjem, ali pa si želijo gledati iz oči v oči z orjaškimi prepadnimi in prevesnimi stenami Šit, Travnika in Mojstrovk. Na Gamsovih rižah ali na drugih delih planinske poti Planica—Pokljuka se resnično ponuja z radodarno in bogato roko vsa lepota in razkošno bogastvo našega planinskega sveta.
Stopite na Gamsove riže, na drugi del PP tudi vi, zagotavljam vam, da vam ne bo žal. Prepričan sem, da boste še in še prihajali in s seboj vabili ovoje najboljše prijatelje, tovariše in znance, katerim boste hoteli pokazati nekaj res lepega, veličastnega , enkratnega in jih navdušili za taka in podobna potovanja, ki ostanejo še dolgo v spominu kot nepozabna, razkošna doživetja.
Uroš Župančič
